Jedro

Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi zaradi delnega umika tožbe za plačilo 1.353,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2018 do plačila postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 208.646,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2018 (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v znesku 30,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno torej zoper odločitev v II. in III. točki izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožuje tožeča stranka, predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke utemeljilo na dveh pravnih podlagah. V prvi vrsti je presodilo, da v skladu z določilom prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje projektantske odgovornosti PG-odp/99-6 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) sploh ni nastal zavarovalni primer, saj ni ugotovljen dejanski stan, ki bi bil predmet zavarovanja. V skladu z navedeno odločbo so namreč predmet zavarovanja odškodninski zahtevki, postavljeni zavarovancu za škodo zaradi napake v tehnično računskih in statičnih osnovah ter izračunih, kalkulacijah, konstrukciji in tehnični izdelavi projektne dokumentacije. Sodišče je ugotovilo, da v posledici dejstva, da tožeča stranka ni izdelala statičnega izračuna, ni šlo za ravnanje tožeče stranke, ki bi bilo predmet zavarovanja. Ugotovilo pa je tudi obstoj dejanskega stanu iz drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena Splošnih pogojev, po katerem zavarovanec ni upravičen do odškodnine, če nastane škoda zaradi kršenja splošnih pravil tehnike, tehničnih predpisov, navodil, normativov, standardov ali odločb tehnične inšpekcije ali nadzornega organa. Izhajajoč iz odločbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 28/2016 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 87/2017 z dne 24. 8. 2017, v katerih je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka pri svojem delu neutemeljeno ni izdelala predpisanega statičnega izračuna, je presodilo, da je tožeča stranka kršila določila tehničnih predpisov, zato po navedenih določilih Splošnih pogojev ni upravičena do odškodnine.

7. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri naziranju, da so sporna določila Splošnih pogojev, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, nična v skladu s prvim odstavkom 121. člena Obligacijskega zakonika – OZ, zaradi njihovega nasprotovanja namenu sklenjenega zavarovanja ter dobrim poslovnim običajem. Sodišče je v 9. in 11. točki obrazložitve izčrpno in pravilno utemeljilo, da določbe prvega odstavka 33. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-11 ne gre razlagati tako, da le dejstvo, da gre za obvezno zavarovanje projektantove odgovornosti, pomeni, da sklenjeno zavarovanje zajema prav vse rizike; v skladu z določbo prvega odstavka 953. člena OZ glede izključitve določenih vrst škode v zvezi z načelom pogodbene avtonomije iz 3. člena OZ je dopustna izključitev določenih vrst škode iz zavarovalnega kritja, vsaj v razmerju med strankama zavarovalne pogodbe. V posledici navedenega materialnopravnega stališča sporna določila Splošnih pogojev ne nasprotujejo prisilnim predpisom. Po presoji višjega sodišča pa opisana razlaga tudi ne nasprotuje namenu zavarovalne pogodbe niti ne namenu sklenjenega zavarovanja. Da določba ZGO-1 ne zapoveduje obveznosti kritja vseh vrst škode, izhaja iz določbe tretjega odstavka 33. člena ZGO-1, ki določa najnižjo možno zavarovalno vsoto – 41.000,00 EUR. Dikcija te določbe pa nedvomno dokazuje, da je mogoče zavarovanje tudi za višjo zavarovalno vsoto. Ob upoštevanju pravila, da višja zavarovalna premija pomeni večji obseg kritja – tudi višjo zavarovalno vsoto, v primeru nedopustnosti izključitve kritja določenih rizikov, tudi zakonska določitev minimalne zavarovalne vsote ne bi imela nobenega smisla. V takem primeru namreč ne bi bilo razumnega razloga za sklenitev zavarovanja za višjo zavarovalno vsoto in s tem izpostavljenost plačilu višje premije, če pa bi moralo vsako zavarovanje tako ali tako kriti vse rizike iz projektantovega opravljanja dejavnosti. Ker pa ZGO-1 določa le minimalni znesek zavarovalne vsote, to nedvomno dokazuje pravilnost materialnopravnega stališča, da ZGO-1 v zvezi z OZ dopušča izključitev določenih vrst rizikov in s tem materialnopravno stališče sodišča prve stopnje ne nasprotuje namenu ureditve obveznega zavarovanja. Na podlagi vsega navedenega višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sporna določila Splošnih pogojev niso nična.

8. Pritožbena navedba, da bi naj tožeči stranki njen zavarovalni zastopnik zagotovil, da ima krite vse rizike, je nedovoljena pritožbena novota in se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upošteva. Ugotovitev, da tožeča stranka teh navedb pravočasno ni podala, izhaja že iz obrazložitve sodišča prve stopnje (11. točka obrazložitve), pritožba pa tej ugotovitvi sodišča konkretno niti ne nasprotuje.

9. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti uporabo Splošnih pogojev zaradi njihove nepravičnosti v razmerju do tožeče stranke po določbi drugega odstavka 121. člena OZ. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je obseg zavarovalnega kritja sorazmeren višini zavarovalne premije; višja zavarovalna premija, višji obseg kritja (v obliki kritja več rizikov ali v obliki višje zavarovalne vsote). V takšnem načinu ureditve zavarovalnega kritja ni elementov nepravičnosti, tožeča stranka pa niti ni podala konkretnih trditev, s katerimi bi utemeljila, da je bila njena zavarovalna premija nesorazmerna.

10. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da opuščeno dolžno ravnanje pri projektiranju ni bilo predmet zavarovanja po določilu prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev. Po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno utemeljevalo nastop zavarovalnega primera le ob aktivnem ravnanju tožeče stranke. Že iz vsebine pravočasnih navedb tožene stranke namreč izhaja, da je tožena stranka nastopu zavarovalnega primera nasprotovala z utemeljitvijo opustitve s predpisi določene obveznosti tožeče stranke pri izvedbi statičnega izračuna (npr. str. 4 v 1. pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2019). Če je bistvo očitkov tožene stranke opustitev dolžnostnega ravnanja tožeče stranke, ki pa ga utemeljujejo ustrezni predpisi, je torej njena opustitev v resnici kršitev tehničnih predpisov, navodil, normativov itd., skratka, kršitev pravil stroke pri opravljanju svoje dejavnosti. S tem pa očitano ravnanje tožeče stranke lahko izpolnjuje (le) dejanski stan iz določila drugega odstavka 2. člena Splošnih pogojev, ki lahko izključuje obveznost plačila zavarovalnine zavarovancu. Samo dejstvo, da tožeča stranka napake v statičnem izračunu ni zagrešila z aktivnim ravnanjem, temveč z opustitvijo, pa ne more pomeniti, da zavarovalni primer, ki bil lahko predmet zavarovalnega kritja, le iz tega razloga ne bi nastal. 11. Višje sodišče pa soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je podan dejanski stan iz drugega odstavka 2. člena Splošnih pogojev. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka nedvomno storila kršitev določbe četrtega odstavka 16. člena Pravilnika o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije - Pravilnika, s čimer je opustila svojo dolžnost ravnanja skladno s tehničnimi predpisi. Vsebina omenjene kršitve v tem postopku pravzaprav niti ni sporna, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, saj tožeča stranka ni argumentirano prerekala navedbe, da bi v skladu z omenjenim Pravilnikom sporni statični izračun morala narediti, kot izhaja iz citiranih sodb Okrožnega sodišča v Novi Gorici in Višjega sodišča v Kopru. Očitek tožeče stranke je, da z določili Splošnih pogojev ni mogoče izključiti takšne stopnje rizikov oziroma da so določila Splošnih pogojev, ki dopuščajo izključitev takšne stopnje rizikov, prestroga na podlagi določbe drugega odstavka 121. člena OZ.

12. Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje. Materialnopravno ni utemeljeno naziranje, da je takšna izključitev zavarovalnega kritja prestroga za tožečo stranko. Poleg vsega naštetega v zvezi z dopustnostjo izključitev posamičnih rizikov in prirejene narave pogodbenega razmerja med pravdnima strankama je dopustnost izključitve posamičnih rizikov potrjena tudi v primerljivi sodni praksi. Iz sodbe VSL I Cpg 113/2016 z dne 15. 3. 2017 izhaja, da ni ovire za spoštovanje pogodbeno dogovorjenega obsega kritja, po katerem zavarovalnica ne krije škode, nastale na podlagi "kršitve tehničnih in zakonskih predpisov ter pravil tehničnega izkoriščanja zavarovane stvari in zaščitnih ukrepov ter nepoznavanja rokovanja z zavarovano stvarjo". Kot je razvidno iz citirane odločbe, je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo zavarovalne vsote na podlagi izključitvene klavzule Splošnih pogojev, ki je izključila odgovornost zavarovalnice v primerih, ko je do škode prišlo v posledici kršitve določenih predpisov. Ker je obravnavana zadeva po presoji višjega sodišča primerljiva, ni razlogov za odstop od tega stališča. 13. Ob tem pri presoji, ali gre za prestrogo določilo Splošnih pogojev, ne gre spregledati niti dejanskih okoliščin oziroma same narave kršitve, ki je tožeči stranki očitana. Ugotovitev očitne napake tožeče stranke, ki med strankama tudi ni več sporna, tudi po presoji višjega sodišča nedvomno utemeljuje izključitev zavarovalnega kritja. Tožeča stranka je strokovnjak na področju izvajanja storitev projektiranja. To pomeni, da mora poznati ustrezne predpise v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti. Z opisano opustitvijo izvedbe statičnega izračuna, ki bi ga po Pravilniku morala izvesti, je tožeča stranka kršila skrbnost dobrega strokovnjaka, ki se od nje v zvezi z dejavnostjo, katere strokovnjak je, nedvomno zahteva. Še več, ravnanje tožeče stranke v tem delu pomeni hudo malomarnost, saj nedvomno utemeljuje kršitev skrbnosti, ki bi se pričakovala od povprečno skrbne osebe, ki se ukvarja z dejavnostjo projektiranja.2 Posledično ni pravilno stališče tožeče stranke, da je upoštevanje izključitvene klavzule Splošnih pogojev prestrogo.

14. Ni pravilno materialnopravno naziranje tožeče stranke, da, upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 125/2013 z dne 21. 5. 2014, odgovornost tožene stranke v primeru malomarnosti na podlagi določbe 944. člena OZ ne bi mogla biti izključena. Iz vprašanja, ki ga je Vrhovno sodišče dopustilo v sklepu o dopustitvi revizije (DoR 374/2012 z dne 14. 2. 2013), izhaja, da je v citirani zadevi sporno pravno vprašanje pogodbene izključitve obveznosti zavarovalnice, če je zavarovanec povzročil škodo naklepno ali iz hude malomarnosti, v razmerju do oškodovanca, ki je vložil direktno tožbo po 965. členu OZ. Citirana sodba se torej ne nanaša na situacijo, ko se presoja pogodbena izključitev obveznosti zavarovalnice do zavarovanca, glede te pa po presoji višjega sodišča ni ovire za onemogočanje pogodbene izključitve obveznosti zavarovalnice za določene rizike. Iz 14. točke obrazložitve citirane sodbe res izhaja stališče Vrhovnega sodišča, da izključitev rizikov v razmerju do oškodovanca nasprotuje namenu sklenjenega obveznega zavarovanja, vendar a contrario prav zaradi poudarka Vrhovnega sodišča na razmerju med zavarovalnico in oškodovancem, ki temelji na zakonski možnosti direktne tožbe, takšnega stališča ne gre razširjati tudi na razmerje med zavarovalnico in zavarovancem, ki temelji na prirejenem pogodbenem razmerju med strankama.

15. Tudi sodbi VSRS III Ips 92/2015 z dne 19. 9. 2017 in VSL II Cp 2386/2017 z dne 9. 5. 2018, na kateri se sklicuje tožeča stranka, nista primerljivi z obravnavano zadevo. V citiranih zadevah je sodišče presojalo odgovornost zavarovalnice za škodo, ki so jo povzročile osebe, za katere je zavarovanec odgovarjal, in tožbeni zahtevek presojalo po določbi tretjega odstavka 953. člena OZ. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev glede dejanskega stanja, ki bi utemeljevalo uporabo te določbe. Sicer drži, da sodišče pozna pravo, kar pomeni, da lahko določeno pravno pravilo uporabi, ne da bi se stranka nanj sklicevala, toda stranka mora kljub temu podati konkretne trditve v zvezi z obstojem dejanskega stanja, ki utemeljuje uporabo konkretnega pravnega pravila, česar tožeča stranka, kot že rečeno, ni storila. Posledično so njene trditve, da so škodo povzročili njeni zaposleni, za katere odgovarja, nedovoljene pritožbene novote in se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upoštevajo.

16. Neutemeljenost sklicevanja tožeče stranke na ureditev zavarovanja odgovornosti projektanta po Zakonu o arhitekturni in inženirski dejavnosti – ZAID, ki se je začel uporabljati 1. 6. 2018 za razlago določil predhodno sklenjene zavarovalne pogodbe, je jasno in prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve), zato se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pojasnila sodišča prve stopnje.

17. Ker se tožeča stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve glede glavne terjatve, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka.

18. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Projektant, izvajalec, nadzornik in revident morajo pred začetkom opravljanja dejavnosti zavarovati in imeti ves čas svojega poslovanja zavarovano svojo odgovornost za škodo, ki bi utegnila nastati investitorjem in tretjim osebam v zvezi z opravljanjem njihove dejavnosti. 2 Standard povprčeno skrbnega posameznika se določa glede na okoliščine konkretnega primera in je v tem primeru seveda bistveno višji, saj je tožeča stranka strokovnjak na svojem področju, zato se tudi povprečna skrbnost presoja glede na povprečno skrbnega strokovnjaka s tega področja.