Jedro

Dolžnost otrok preživljati svoje starše je subsidiarna, torej je podana le v primeru, če otrokom, ki so dolžni preživljati svoje otroke in/ali zakonca, po plačilu teh zakonitih obveznosti ostane še kaj razpoložljivih sredstev za preživljanje staršev, pri tem pa preživninski zavezanec zaradi dolžnosti tega preživljanja ne sme sam zaiti v pomanjkanje. Glede na navedeno je zaključek tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, torej, da niso izkazani verjetni izgledi za uspeh v pravdni zadevi, v kateri bi od svoje hčere zahteval lastno preživljanje, pravilen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1797/2017 z dne 5. 2. 2018, odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) A.A., tožnika v tem upravnem sporu, zavrne kot neutemeljena. Odločitev je utemeljila na ugotovitvi, da je prosilec 25. 10. 2017 vložil prošnjo za dodelitev BPP, v kateri je zaprosil za dodelitev BPP zaradi obveznosti plačevanja preživnine s strani njegove hčere. Prosilec je v prošnji in dopolnitvi prošnje navedel le, da vlaga prošnjo zaradi določitve višine preživnine, ki predstavlja razliko med pokojnino in cenzusom, zoper svojo hči B.B., pri čemer mu drugi podatki niso znani. Tožena stranka pojasnjuje, da predstavlja preživninska obveznost otrok do staršev subsidiarno obveznost, pri čemer je treba upoštevati zmožnosti zavezanca za preživljanje roditelja, zavezanec za preživljanje pa zaradi dolžnosti preživljanja ne sme zaiti v pomanjkanje. Tožena stranka je v postopku ugotavljanja premoženjskega stanja tožnika in njegove hčere ugotovila, da je prosilec brez premoženja večje vrednosti in da prejema zgolj 207,26 EUR mesečne pokojnine, po drugi strani pa tudi njegova hči B.B. ne prejema nobenih rednih dohodkov (zadnji dohodek, plačo, je prejela v decembru 2017 v višini 310,58 EUR), prav tako je brez premoženja večje vrednosti, živi pa v skupnem gospodinjstvu z dvema mladoletnima otrokoma, rojenima v letu 2011 in 2015, katera je dolžna preživljati. Tako prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh v predmetnem pravdnem postopku, zaradi česar ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP. Iz teh razlogov je tožena stranka zaključila, da prosilec ni upravičen do dodelitve BPP, zato je njegovo prošnjo zavrnila.

2. Tožnik v tožbi navaja zgolj to, da jo vlaga zoper predmetno odločbo zato, ker se z odločitvijo ne strinja. Smiselno torej predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

6. Po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V zvezi z objektivnim pogojem pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožena stranka meni, da v konkretnem primeru slednji pogoj ni izpolnjen, saj prosilec nima možnosti za uspeh.

7. Sodišče takšnemu stališču tožene stranke sledi. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, predstavlja pravno podlago za otrokovo obveznost preživljanja staršev 124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki v prvem odstavku določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. V drugem odstavku tega člena je določena izjema od te obveznosti, in sicer je določeno, da polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Zakon torej omejuje obveznost zavezancev za preživljanje (v konkretnem primeru tožnikove hčere B.B.) z njihovimi zmožnostmi za preživljanje roditelja. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi zavezančeve ostale potrebe, zlasti dolžnosti preživljanja mladoletnih otrok ali zakoncev. V zvezi s tem je tožena stranka pravilno ugotovila, da je dolžnost otrok preživljati svoje starše subsidiarna, torej je podana le v primeru, če otrokom, ki so dolžni preživljati svoje otroke in/ali zakonca, po plačilu teh zakonitih obveznosti ostane še kaj razpoložljivih sredstev za preživljanje staršev, pri tem pa preživninski zavezanec zaradi dolžnosti tega preživljanja ne sme sam zaiti v pomanjkanje.

8. Tožena stranka je v postopku na podlagi podatkov iz prošnje in podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc, preverila premoženjsko stanje tožnika in njegove hčere. Po eni strani je sicer ugotovila slabo premoženjsko stanje tožnika, po drugi strani pa je ugotovljeno premoženjsko stanje tožnikove hčere takšno, da ji ni mogoče naložiti obveznosti preživljanja njenega očeta, pri čemer je predvsem upoštevati dejstvo, da je njena primarna obveznost preživljati dva mladoletna otroka, rojena v letih 2011 in 2015, saj ima, kot rečeno, obveznost preživljati mladoletne otroke prednost pred preživljanjem staršev oziroma preživljanje slednjih ne sme iti na račun preživljanja otrok.

9. Glede na navedeno je zaključek tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, torej, da niso izkazani verjetni izgledi za uspeh v pravdni zadevi, v kateri bi od svoje hčere zahteval lastno preživljanje, pravilen.

10. Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, zaradi česar ugotavljanje subjektivnega pogoja ni potrebno, saj morata biti pogoja podana kumulativno.

11. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.