Jedro

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnila, zakaj je štela, da bi moral tožnik obvestiti službo za bpp o prodaji solastnega deleža, ne glede na to, da je bil dokončni obračun že izdelan. To je tožena stranka razložila šele v odgovoru na tožbo, ko se je sklicevala na določbo 49. člena ZBPP in s tem dala celovito pojasnilo, da je kot pravno podlago za svojo odločitev upoštevala določbo 49. v zvezi z 41. in 43. členom ZBPP. Ker pa odgovor na tožbo ne more nadomestiti nepopolne obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se opira le na določbi 41. in 43. člena ZBPP, je ta tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 617/2010 z dne 18. 5. 2016, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugotovila, da je tožnik neupravičeno prejel redno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju bpp), ki mu je bila odobrena z odločbo št. Bpp 617/2010 z dne 13. 9. 2010 ter odločila, da mora tožnik neupravičeno prejeto bpp v roku 15 dni po prejemu te odločbe vrniti na transakcijski račun tožene stranke in sicer nagrado in stroške odvetnika v višini 280,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; vračilo je prihodek proračuna Republike Slovenije.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo z dne 13. 9. 2010 tožniku odobrena nujna brezplačna pravna pomoč za sestavo pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Kopru, izdan v izvršilnem postopku opr. št. In 101/2007 dne 2. 9. 2010. Tožena stranka nadalje navaja določbe drugega in tretjega odstavka 41. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter pojasni, da je preverila materialno stanje tožnika in ugotovila, da je v letu 2012 prodal svoj solastniški delež do 1/4 nepremičnine - 4 sobnega stanovanja v izmeri 81,30 m2 in garaže s shrambo v skupni izmeri 18,35 m2, iz identifikacijsko št. 2606-560-105, na naslovu ... v A., v stavbi, stoječi na parc. št. 444/14 k.o. ... in pri tem pridobil najmanj 30.000,00 EUR. Na poziv naj se o tem izjasni, je tožnik v odgovoru z dne 7. 4. 2016 pritrdil ugotovitvam o prodaji nepremičnine in prejemu denarja ter opisal stanje stanovanja in dolgove, ki so bili s kupnino poplačani. Tožena stranka je pojasnila da se tožnikov ugovor glede stanja premoženja, na podlagi določb ZBPP v zvezi z 12., 22. in 23. členom Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre), ne more upoštevati pri ugotavljanju njegovega materialnega položaja. Glede na tožnikov odgovor je štela, da se je v obdobju, ko bi moral sporočiti spremembe, njegovo premoženjsko stanje tako spremenilo, da je bi to vplivalo na pravico do bpp. Ker sprememb ni sporočil, je tožena stranka na podlagi 41. člena v zvezi s 43. členom ZBPP štela, da je že plačano bpp tožnik prejel neupravičeno in jo je zato dolžan povrniti.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da prejete bpp ni dolžan vrniti. Tožena stranka je njegovo izjasnitev, ki jo je posredoval po tem, ko ga seznanila z ugotovitvijo o prodaji solastniškega deleža na stanovanju, napačno razlagala. Kupnine dejansko ni pridobil. Ni življenjsko, da bi pridobil 30.000,00 EUR za 1/4 stanovanja, ki je bilo v trenutku prodaje, oziroma prepisa na kupca nelikvidno, saj je bilo obremenjeno s tremi hipotekami v izvršilnih zadevah. Stanovanje, zgrajeno leto 1971, ni bilo adaptirano in je bilo v zelo zanemarjenem stanju, sam pa je bil lastnik le približno 20 m2 bivalne površine. Svoj solastninski delež na stanovanju je prepisal na kupca B.B. že v letu 2012. Kupec, ki je prevzel nepremičnino tik pred njeno prisilno licitacijo, je prevzel terjatve oziroma reševanje odprtih zadev, s katerimi je bila ta obremenjena. Z dogovorom s kupcem je dosegel, da je upnik Občina Piran z dnem 17. 4. 2013 umaknil vse svoje terjatve. To pa pomeni, da ni prejel kupnine in se je s tem prepisom le znebil dolga v višini okrog 20.000,00 EUR. Tudi sicer realna vrednost njegovega solastniškega deleža na nepremičnini ni dosegala višine hipotek in ta vsekakor ni bil vreden 30.000,00 EUR. Tožnik je izpolnjeval pogoje za dodelitev bpp ves čas od odobritve bpp do dokončnega obračuna stroškov, ki je bil v zadevi izdelan 17. 11. 2010. Tožena stranka je določbi 41. in 43. člena ZBPP uporabila napačno, saj je domnevna sprememba premoženjskega stanja nastala šele kasneje in to v letu 2012. Sicer pa se v času odobrene bpp in niti do danes tožnikovo premoženjsko stanje ni spremenilo tako, da bi zmogel delno ali v celoti povrniti stroške, ki so bili izplačani iz naslova bpp. Kot je že pojasnil toženi stranki ima še vedno dolgove, je invalidsko upokojen in prejema mesečno pokojnino v znesku 417,00 EUR. Sklicuje se na tretji odstavek 14. člena ZBPP-C ter navaja, da terjatve upnikov, ki so ga bremenile ni zakrivil po svoji volji. Nastale so zaradi njegove dolgotrajne bolezni in nesposobnosti odvetnikov. Poleg tega je zahtevek za vrnitev bpp zastaral, saj je od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi bpp pa do izdaje izpodbijane odločbe preteklo več kot 5 let. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih. Navaja, da med strankama ni sporno, da je odločba opr. št. Bpp 617/2010 z dne 13. 9. 2010, s katero je bila tožniku odobrena sporna bpp, postala pravnomočna. Prav tako ni sporno, da tožnik v izvršilnem postopku, v katerem mu je bila odobrena bpp, ni uspel. Zaradi tega je služba za bpp upravičeno preverjala, ali bi tožnik zaradi izboljšanja premoženjskega stanja moral vrniti izplačano bpp, ki je bila izplačana na podlagi sklepa, št. Bpp 617/2010 z dne 17. 11. 2010 in s katero so bili za opravljene storitve odvetniku tožeče stranke odmerjeni nagrada in stroški v skupni višini 280,91 EUR. V zadevi ni sporno, da je tožnik svoj solastniški delež na nepremičnini prodal, tega v izjavi na poziv sodišča tudi ni zanikal. Tožena stranka je na podlagi ugotovitve, da je tožnik prejel znesek kupnine v višini najmanj 30.000,00 EUR, zaključila, da se je njegovo materialno stanje izboljšalo do te mere, da ni več upravičen do bpp. Ta znesek namreč bistveno presega premoženjski cenzus 13.780,00 EUR. S temi ugotovitvami je bil tožnik seznanjen in mu je tožena stranka dala možnost da se o njih izjavi. Tožnik v izjavi, dani na poziv tožene stranke, ne zanika, da je od prodaje svojega dela nepremičnine pridobil denar oziroma kupnino. To poplačilo pa je bilo v neskladju z 41. členom ZBPP. Na vsebino in posledice določbe tega člena v zvezi s 43. členom ZBPP je bil tožnik opozorjen ob vložitvi prošnje in v odločbi o dodelitvi bpp. Pojasnjuje, da se obremenitev s hipotekami pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine ne upošteva, prav tako hipoteke ne onemogočajo razpolaganja z nepremičnino. Čeprav je bil dokončni obračun stroškov sestavljen v letu 2010, je bil tožnik po tretjem odstavku 49. člena ZBPP zavezan ravnati v skladu z 41. členom ZBPP še v obdobju 4-ih let po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi bpp. Neutemeljen pa je tudi ugovor zastaranja, saj ga je tožnik navedel šele v tožbi zoper izpodbijano odločbo in predstavlja tožbeno novoto. Tožena stranka pri tem meni, da tudi sicer terjatev tožnika do Republike Slovenije ni zastarala. V zadevi ne gre za zasebno terjatev temveč javnopravno terjatev, za katero ne ZBPP ne ZDavP-2 ne določata zastaralnega roka od pravnomočnosti sklepa, izdanega pri Okrajnem sodišču v Kopru pod opr. št. In 101/2007 ( to je od 2. 2. 2011) pa do 18. 5. 2016, ko je bila izdana odločba o neupravičeno prejeti bpp. To pomeni, da do zastaranja terjatve ni prišlo.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi ni sporno, da je z izpodbijano odločbo z dne 18. 5. 2016 tožena stranka naložila tožniku plačilo začasno založenih sredstev bpp v znesku 280,91 EUR iz razloga, ker tožnik tožeče stranke v skladu z 41. v zvezi s 43. členom ZBPP do dokončnega obračuna stroškov ni obvestil o vseh dejstvih in okoliščinah, oziroma spremembah, ki bi lahko vplivale na pravico do bpp. V zadevi tudi ni sporno, da so bili s pravnomočnim sklepom št. Bpp 617/2010 z dne 17. 11. 2010 za opravljene storitve iz naslova bpp odmerjeni nagrada in stroški v skupni vrednosti 280,91 EUR. V zadevi se na podlagi določb 30. člena ZBPP-C uporablja zakon, ki je veljal ob odobritvi bpp.

7. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da je pri svoji odločitvi, da od tožnika zahteva vrnitev že plačane bpp izhaja iz določb 41. in 43. člena ZBPP. Ugotovila je, da je tožnik v letu 2012 prodal svoj solastniški delež do 1/4 nepremičnine, to je solastniški delež 4-sobnega stanovanja in garaže na ... za kupnino najmanj 30.000,00 EUR, vendar pa tožene stranke o tem ni obvestil. Štela je, da se je s kupoprodajno pogodbo tožnikovo premoženjsko stanje spremenilo tako, da bi to vplivalo na njegovo pravico do bpp. Šele po prejetju tožbe tožnika je v odgovoru na tožbo obrazložitev odločitve dopolnila še s sklicevanjem na določbo 49. člena ZBPP. Skladno s to zakonsko določbo mora namreč upravičenec do bpp, ki v postopku ni uspel (to velja tudi za tožnika), povrniti sredstva, izplačana iz naslova bpp, če se njegovo premoženjsko stanje v 4-ih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena bpp, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do bpp, pri tem je dolžan ravnati skladno z določbo 41. člena ZBPP.

8. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka šele v odgovoru na tožbo pojasnila, da je pri odločanju izhajala tudi iz določbe 49. člena ZBPP in ne le iz določb 41. in 43. člena tega zakona, kot je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, odgovor na tožbo pa ne more nadomestili pomanjkljivosti izpodbijane odločbe. Po določbi 41. člena ZBPP mora upravičenec do bpp obvestiti pristojno službo za bpp o vseh spremembah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na njegovo pravico do dodeljene bpp, najkasneje v roku 8 dni od dneva, ko je za spremembe izvedel in to v času od dodelitve bpp do dneva dokončnega obračuna stroškov. V primeru tožnika bi to pomenilo, da bi moral o prodaji solastnega stanovanja nepremičnine obvestiti službo za bpp v roku 8 dni od sklenitve tega pravnega posla, vendar pa ima tožnik prav, ko ugotavlja, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena po dokončnem obračunu stroškov. Tožena stranka torej v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnila, zakaj je štela, da bi moral tožnik obvestiti službo za bpp o prodaji solastnega deleža, ne glede na to, da je bil dokončni obračun že izdelan. To je tožena stranka razložila šele v odgovoru na tožbo, ko se je sklicevala na določbo 49. člena ZBPP in s tem dala celovito pojasnilo, da je kot pravno podlago za svojo odločitev upoštevala določbo 49. v zvezi z 41. in 43. členom ZBPP. Ker pa odgovor na tožbo ne more nadomestiti nepopolne obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se opira le na določbi 41. in 43. člena ZBPP, je ta tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

9. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj šteje, da se je tožnikovo premoženjsko stanje bistveno izboljšalo s tem, ko je prodal svoj solastniški delež stanovanja in garaže. V času odločitve o dodelitvi bpp je štela, da se vrednost tega solastniškega deleža ne upošteva pri ugotavljanju tožnikovega materialnega položaja, ker je tožnik bival v tem stanovanju. Prodaja solastniškega deleža zastavlja vprašanje ali je kupnina neperiodični občasni dohodek ali pa zgolj sprememba narave že prej obstoječega premoženja. Do tega se tožena stranka ni opredelila, kot tudi ne do vprašanja tožnikovega dejanskega bivališča, kar je ključno za ugotovitev, kaj se upošteva kot relevantno premoženje za ugotavljanje tožnikovega materialnega položaja. Zgolj ugotovitev, da je tožnik prodal solastniški delež stanovanja, v katerem je, po ugotovitvah tožene stranke, v času dodelitve bpp bival, namreč ni dovolj, da bi bilo mogoče preizkusiti njeno trditev, da se je tožnikov materialni položaj spremenil in da bi moral o tem obvestiti toženo stranko.

10. Glede na navedeno je sodišče tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.