Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni izvedelo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je na podlagi zgoraj obrazloženega, lahko vplivalo na pravilnosti ugotovitve, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven. Pritožnica ima tudi prav, da je tako ravnanje sodišča prve stopnje tudi vplivalo na pravilnost ugotovitve, ali je obdolžencu utemeljeno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Res je, kot že rečeno, da je državna tožilka prvotno vloženo obtožnico spremenila v predlog, naj sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (prvi odstavek 493. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da je prekludirana pri (ponovni) vložitvi obtožnice. Šesti odstavek 492. člena ZKP namreč določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oz. obtožni predlog. Po oceni pritožbenega sodišča lahko državni tožilec tako ravna tudi v primeru, ko pred tem že vloženo obtožnico spremeni tako, da predlaga, naj se izreče varnostni ukrep po prvem odstavku 491. člena ZKP (prvi odstavek 493. člena ZKP), saj sodišče šele na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi ugotovi, ali je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje in ali je bil ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven (tretji odstavek 492. člena ZKP). Pritožnica ima torej prav, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zgoraj navedenih določb ZKP, kar je vplivalo oz. moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. V tej posledici je tudi podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev (neprištevnost in ocena tveganja ponovitve kaznivega dejanja).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom J.M., na podlagi prvega odstavka 70.b člena KZ-1B izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po četrtem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 124. člena KZ-1B, v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena KZ-1B in drugim odstavkom 29. člena KZ-1B. Odločilo je, da sme obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti trajati najdlje dve leti. Sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Če se J.M. na prostosti ne bo hotel zdraviti, ali če bo zdravljenje samovoljno pustil, ali če zdravljenje ne bo uspešno, lahko sodišče odredi, da se ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja izvršuje v ustreznem zdravstvenem zavodu. Na podlagi prvega odstavka 73. KZ-1B je vzelo zaseženi nož. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je J.M. dolžan povrniti nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovancev, povrnitve preostalih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona pa ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo.

Proti takemu sklepu je vložila pritožbo okrožna državna tožilka D.K.. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, v zvezi z 2. točko 370. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena, v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje in odločitev.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je podal odgovor obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da je bila zoper obdolženega J.M. 13.10.2014 vložena obtožnica, ki mu je očitala, da je storil kaznivo dejanje uboja na mah po 117. členu, v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena KZ-1B. V obtožnici je bilo predlagano, da sodišče v dokaznem postopku odredi izvedenstvo psihiatrične stroke zaradi ugotovitve, kako je oškodovančevo ravnanje vplivalo na obdolženca, predvsem na njegovo prištevnost in ali je bil morebiti obdolženec v afektnem stanju in če je bil, kako je to stanje vplivalo nanj. Temu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje ugodilo na glavni obravnavi dne 14.4.2015 (list. št. 313). V nasprotju s sklepom sprejetim na glavni obravnavi pa je predsednica senata 16.4.2015 izdala odredbo za izvedenstvo klinično psihološke stroke, ki ga je zaupala sodnemu izvedencu T.R., univ. dipl. psih., specialistu klinične psihologije, Center za mentalno zdravje, Z. Naloge izvedenca po odredbi so bile, da poda izvid in mnenje o obtoženčevi osebnosti, čustvovanju in morebitni nagnjenosti k impulzivnemu ravnanju, o obtoženčevem čustvenem stanju v času obravnavanega dejanja in v primeru, da je to odstopalo od njegovega siceršnjega tovrstnega stanja, tudi o tem, kaj ga je povzročilo ter kako je tedanjo obdolženčevo čustveno stanje vplivalo na njegovo zavest (zavedanje) in voljo (ravnanje). Postavljen izvedenec je najprej izdelal pisno klinično psihološko izvedensko mnenje z dne 13.5.2015, nato je bil v dokaznem postopku tudi zaslišan na glavni obravnavi 26.5.2015 (list. št. 356). Po zaslišanju izvedenca je državna tožilka (ponovno) predlagala, da se postavi še izvedenca psihiatrične stroke, da odgovori, ali se je obdolženec zavedal svojih dejanj in imel svoje ravnanje v oblasti ali ne, ali obstoji pri njem nevarnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj in če, kako to nevarnost odpraviti. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje kot nepotrebnega zavrnilo, okrožna državna tožilka pa je 2.6.2015 spremenila obtožnico tako, da je predlagala, da sodišče obdolžencu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1B, ker je storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju. V predlogu je ponovno predlagala, da sodišče pridobi izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki naj odgovori na vprašanja, ali se je obdolženec zavedal in imel svoja ravnanja v oblasti, ali obstoji pri njem nevarnosti ponavljanja hujših kaznivih dejanj in če, kako to nevarnost odpraviti. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 11.6.2015 ta dokazni predlog zavrnilo in po zaključku glavne obravnave izdalo izpodbijani sklep.

Prištevnost storilca kaznivega dejanja se domneva, to domnevo pa je mogoče ovreči. Psihiatrični pregled obdolženca se praviloma odredi, če nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali da je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne ali hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali če obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka (prvi odstavek 265. člena ZKP) in zaradi ocene tveganja ponovitve kaznivega dejanja.

Pritožnica ima prav, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 265. in 492. členom ZKP, ko glede dejstva, ali je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven in ali so izpolnjeni pogoji za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ampak je ta pravno relevantna dejstva ugotovilo na podlagi izvida in mnenja sodnega izvedenca klinično psihološke stroke T.R., univ. dipl. psih., specialista klinične psihologije. Zgoraj povzeti potek postopka sicer kaže, da je okrožna državna tožilka preuranjeno spremenila vloženo obtožnico tako, da je predlagala, naj se obdolžencu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, vendar to ne pomeni, da v pritožbi ni upravičena izpodbijati postopanja sodišča prve stopnje s trditvijo, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu, saj je le izvedenec psihiatrične stroke tisti, ki ugotovi duševno motnjo, duševno manj razvitost ali kakšno drugo trajno ali hudo duševno motenost, določi njeno naravo, vrsto, stopnjo in trajnost ter da mnenje o tem, kako je ob storitvi kaznivega dejanja tako duševno stanje vplivalo na obdolženčevo prištevnost ter kako še zdaj vpliva na njegovo pojmovanje in ravnanje (tretji odstavek 265. člena ZKP). Mnenje izvedenca psihiatra je nujno tudi pri odločanju ali naj se neprištevnemu storilcu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu oz. varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, saj se ta ukrep izreče po zaslišanju izvedencev psihiatrične stroke in na podlagi njihovega izvida in mnenja (tretji odstavek 492. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 492. člena ZKP).

V obravnavni zadevi se je sum, da je obdolženec dejanje storil v neprištevnem stanju pojavil, ko je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem klinično psihološke stroke (čeprav je odredba o tem izvedenstvu bila v nasprotju s sklepom, sprejetim na glavni obravnavi). Izvedenec klinično psihološke stroke T. R. je v svojem pisnem mnenju z dne 13.5.2015 ocenjeval obtoženčevo osebnost, čustvovanje in morebitno nagnjenost k impulzivnemu ravnanju, čustveno stanje v času obravnavnega dejanja ter kako je tedanje čustveno stanje obdolženca vplivalo na njegovo zavest (zavedanj) in voljo (ravnanje). Podal je oceno, da se je obdolženec najverjetneje zavedal svojih dejanj, a jih zaradi opisanih mehanizmov ni mogel kontrolirati. Na glavni obravnavi je podal tudi mnenje, da bi se v medicinskem smislu čustveno stanje oz. lastnosti obdolženca lahko klasificiralo po diagnostičnih kriterijih „spekter F60, med osebnostne motnje“, vendar ima pritožnica prav, da je bilo navedeno izvedensko mnenje le podlaga za sum, da obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven, torej podlaga za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje je v 22. točki izpodbijanega sklepa obrazložilo zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Navedlo je, da sodnemu izvedencu specialistu klinične psihologije ne gre odrekati potrebnega strokovnega znanja za navedeno področje. To in ker je obdolženčevo ugotovljeno stanje odraz njegovih osebnostnih lastnosti in ne more biti duševni bolezni, je bil razlog, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog državne tožilke in pooblaščenke oškodovancev, da se za razjasnitev prištevnosti obdolženca in s tem povezanih vprašanj angažira sodnega izvedenca psihiatrične stroke, kot je to predvideno v 265. členu ZKP. Po oceni pritožbenega sodišča tako stališče ni pravilno. Za zaključek o prištevnosti oz. neprištevnosti storilca ne morejo biti podlaga stanja, ki so odraz osebnostnih lastnosti storilca, ampak je podlaga duševna motnja ali duševna manjrazvitost (neprištevnost po drugem odstavku 29. člena KZ-1) ali kakšna druga trajna in huda duševna motenost (bistveno zmanjšana prištevnost po tretjem odstavku 29. člena KZ-1). Duševne motnje so(1) oznaka za bolezni, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja (vedenja) in prizadetosti, spoznavanja ter spominjanja. So manifestacije bolezensko spremenjenih vedenjskih, psiholoških ali bioloških funkcij posameznika, ki jih diagnosticira zdravnik – psihiater. Drugi izrazi za duševne motnje so: duševne bolezni, psihiatrične motnje, mentalne motnje, itd. Tudi osebnostne motnje so sklop patoloških osebnostnih potez takšne intenzitete, da privedejo do pomembnih motenj delovanja v psihi in v odnosu z drugimi in spadajo med duševne motnje. Med duševne motnje se ne uvrščajo deviantna vedenja in tudi ne osebnostne lastnosti posameznika, ki ne sodijo v sklop patoloških osebnostnih potez oz. motenj, zato ta tudi ne spadajo med tako imenovane biološke pogoje neprištevnosti.

Ker sodišče prve stopnje ni izvedelo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je na podlagi zgoraj obrazloženega, lahko vplivalo na pravilnosti ugotovitve, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven. Pritožnica ima tudi prav, da je tako ravnanje sodišča prve stopnje tudi vplivalo na pravilnost ugotovitve, ali je obdolžencu utemeljeno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Res je, kot že rečeno, da je državna tožilka prvotno vloženo obtožnico spremenila v predlog, naj sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (prvi odstavek 493. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da je prekludirana pri (ponovni) vložitvi obtožnice. Šesti odstavek 492. člena ZKP namreč določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oz. obtožni predlog. Po oceni pritožbenega sodišča lahko državni tožilec tako ravna tudi v primeru, ko pred tem že vloženo obtožnico spremeni tako, da predlaga, naj se izreče varnostni ukrep po prvem odstavku 491. člena ZKP (prvi odstavek 493. člena ZKP), saj sodišče šele na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi ugotovi, ali je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje in ali je bil ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven (tretji odstavek 492. člena ZKP). Pritožnica ima torej prav, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zgoraj navedenih določb ZKP, kar je vplivalo oz. moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. V tej posledici je tudi podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev (neprištevnost in ocena tveganja ponovitve kaznivega dejanja).

Pritožnica ima tudi prav, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje z odločbo o varnostnem ukrepu v delu, kjer je odločilo, da lahko sodišče v primeru, da se obdolženec na prostosti ne bo hotel zdraviti, ali če bo zdravljenje samovoljno opustil, ali če zdravljenje ne bo uspešno, nepravilno uporabilo določbo o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu iz 70.a člen KZ-1(2). Ta varnostni ukrep je mogoče izreči le v primeru storilca, ki je izvršil protipravno dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen najmanj enega leta zapora, kar je posebni zakonski minimum. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po četrtem v zvezi s drugim in prvim odstavkom 124. člena KZ-1B, v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena KZ-1B, za katerega je predpisana zaporna kazen od šestih mesecev do petih let, kar pomeni, da pogojev za izrek tega varnostnega ukrepa v obravnavani zadevi ni.

Zaradi zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (392. člen ZKP), v katerem bo potrebno zgoraj navedene pomanjkljivosti odpraviti in v zadevi ponovno odločiti.

Pritožnica izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravno kvalifikacijo obravnavanega ravnanja po predlogu državne tožilke, to je kaznivega dejanja uboja po 117. členu, v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena KZ-1, spremenilo v posebno hudo telesno poškodbo po četrtem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 124. člena KZ-1B, vendar pritožbeno sodišče tega ni presojalo, saj je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov. O tem vprašanju se bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ukvarjati v ponovljenem postopku.

op. št. 1: Povzeto iz spletne strani Inštituta za razvoj človeških virov, Gasilska 19, Ljubljana op. št. 2: Ta določba je bila spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (Ur. List RS št. 54/2015), vendar za obravnavano zadevo ni relevantna