Jedro

Sodišče RS je pristojno v zakonskih sporih tudi tedaj, če toženec nima stalnega prebivališča v RS, je pa tožnik slovenski državljan s stalnim prebivališčem v RS.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v I. in II. točki izreka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni prisojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka), razveljavilo je opravljena pravdna dejanja in tožbo zavrglo (II. točka izreka). Svojo nepristojnost je utemeljilo z uporabo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list, št. 56/99 in 45/09 - ZMZPP, v nadaljevanju: ZMZPP) v povezavi z drugim odstavkom 68. člena ZMZPP. Toženki je postavilo začasnega zastopnika, ki je upravičen za sprejemanje sodnih pisanj (III. točka izreka).

2. Zoper predmetni sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik. Izpodbija I. in II. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP). Izpostavlja, da je sodišče napačno uporabilo določbo drugega odstavka 50. člena ZMZPP. Le-ta se uporablja v primerih, ko je razmerje, o katerem teče spor, tako malo ali sploh ni povezano s slovenskim pravom, da ni razloga za reševanje spora pred našim sodiščem (izključena pristojnost). Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da predmetna zadeva ni povezana z našim pravom. Tožnik je slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Pravdni stranki sta sklenili zakonsko zvezo v Sloveniji, po slovenskem pravu, in imata hčer, ki ima slovensko državljanstvo. Že na podlagi teh naveznih okoliščin, ki kažejo na močno vez s slovenskim pravom, ni moč trditi, da je med predmetno zadevo in Tajvanom takšna zveza, da bi bilo treba uporabiti institut izključene pristojnosti. Tožnik ne živi, niti ne namerava živeti na otoku Tajvan, zato bi bilo zanj brez pomena, da bi se zadeva reševala na Tajvanu, ki sploh ni mednarodno priznana država. Prav tako pa ZMZPP v drugem odstavku 50. člena določa možnost izjem, če zakon ne določa drugače. Prvi odstavek 68. člena ZMZPP določa, da je v zakonskih sporih sodišče RS pristojno tudi v primeru, da toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ima pa ga tožnik, ki je slovenski državljan. Posledično je slovensko sodišče na podlagi 76. člena ZMZPP pristojno odločati tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju hčere pravdnih strank. Predlaga, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v meritorno odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izključena pristojnost je v slovenskem pravnem redu s sprejetjem ZMZPP novi institut. Njegova posebnost je v tem, da naše sodišče na podlagi lastnih pravil iz ZMZPP sklepa o izključni pristojnosti tujega sodišča. Na eni strani se s tem zasleduje načelo ekonomičnosti in racionalnosti postopka. Po drugi strani pa se želi izogniti nesmiselnim postopkom, ko izdana sodba s strani slovenskega sodišča zaradi t.i. čezmerne pristojnosti v tuji državi ne bi bila priznana. Države za zadeve, za katere menijo, da jih lahko rešujejo in urejajo le njihova sodišča, določajo v lastnih pravilih mednarodnega zasebnega prava t.i. izključno pristojnost. V primeru, ko bi tuje sodišče reševalo takšno zadevo in s tem „poseglo“ v pristojnost domačega sodišča (čezmerna pristojnost), domače sodišče takšne tuje sodne odločbe ne bi priznalo. Takšna tuja sodba tako postane v domači državi neizvršljiva, kar pa je problematično, če stranka želi pravne posledice sodne odločbe usmeriti izključno v to državo. Ravno iz tega razloga se domače sodišče, ko sklepa o izključni pristojnosti tujega sodišča na podlagi domačih pravil, izreče za nepristojno (tudi neprimerno sodišče).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi bila podana izključna pristojnost našega sodišča, če bi bil v zakonskem sporu tožen slovenski državljan, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 68. člena ZMZPP). Na podlagi tega pravila je sklepalo, da obstoji izključna pristojnost kitajskega sodišča, saj je toženka državljanka Kitajske s stalnim prebivališčem na otoku Tajvan (Kitajska). Glede na pooblastilo iz drugega odstavka 50. člena ZMZPP je sodišče prve stopnje ugotovilo izključeno pristojnost slovenskih sodišč. Takšen zaključek pa je materialnopravno napačen.

7. Pristojnost sodišč Republike Slovenije je izključena, če obstoji med zadevo in neko tujo državo takšna zveza, ki bi bila v primeru, če bi obstajala med zadevo in Republiko Slovenijo, podlaga za izključno pristojnost sodišč Republike Slovenije, razen če zakon določa drugače (drugi odstavek 50. člena ZMZPP). Posebnost zakonskih sporov je, da lahko oseba nastopa v postopku kot tožnik ali kot toženec z istim zahtevkom proti isti osebi. Tako je lahko oseba tožena z istim zahtevkom in toži isto osebo z istim zahtevkom. Ravno zaradi tega pa lahko pravila o izključeni pristojnosti pripeljejo do absurdnih situacij. Nesmiselno bi bilo, da bi slovensko sodišče slovenskemu tožniku ob uporabi pravil o izključeni pristojnosti odreklo sodno varstvo zaradi nepristojnosti. Bilo pa bi pristojno med istima strankama, ko bi toženka kot tuja državljanka nastopala v vlogi tožnice in bi tožila z istim zahtevkom v isti okoliščinah, in sicer že na podlagi splošne pristojnosti (48. člen ZMZPP). V tej zadevi bi bila podana celo izključna pristojnost našega sodišča (drugi odstavek 68. člena ZMZPP). Zgolj dejstvo, da nekdo nastopa kot tožnik ali kot toženec v zakonskih sporih ne more biti takšna okoliščina, na podlagi katere bi sodišče utemeljevalo svojo (ne)pristojnost. Prav zaradi povedanega pa ZMZPP zakonske spore z vidika izključene pristojnosti ureja drugače. Sodišče RS je pristojno v zakonskih sporih tudi tedaj, če toženec nima stalnega prebivališča v RS, je pa tožnik slovenski državljan s stalnim prebivališčem v RS. Gre za t.i. subsidiarno pristojnost, ko se namenoma širi pristojnost domačega sodišča, saj se želi doseči pravno varstvo domačih državljanov, ki stalno prebivajo v RS. Seveda pa mora tožnik pri tem računati, ko se odloči za tožbo v RS, da takšna sodba v tujini morda ne po priznana, ker bi bila kršena izključna pristojnost tujega sodišča (npr. sodba slovenskega sodišča glede preživnine)(1). Pritožnik pa je izrecno izpostavil dejstvo, da ne biva na otoku Tajvan, niti tega ne namera v bodoče. To daje sodnemu postopku v Sloveniji še dodaten smisel in razlog, da sodišče ne uporabi pravil o izključeni pristojnosti.

8. Glede na povedano pritožba pravilno opozarja, da bi moralo sodišče pristojnost slovenskih sodišč utemeljiti na podlagi prvega odstavka 68. člena ZMZPP, hkrati pa je tudi pristojno za odločanje o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka (76. člen ZMZPP). Ker je sklep v I. in II. točki izreka materialnopravno nepravilen, ga je bilo treba v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da vsebinsko odloči o zadevi (3. točka prvega odstavka 365. člena ZMZPP).

Op. št. (1): Geč-Korošec M., Mednarodno zasebno pravo, druga knjiga -posebni del, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str. 211