Jedro

V postopku razreševanja trajnih presežkov je na prvi stopnji pri delodajalcu ocenjevanje delovne uspešnosti zaključeno s formalnim sprejemom programa trajnih presežkov v smislu določb 35. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana delna sodba tako spremeni, da se tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 1.12.1991 in 5.3.1992 o prenehanju delovnega razmerja v posledici opredelitve za trajni višek, kot neutemeljen zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo je prvostopno sodišče razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 4.12.1991 in 5.3.1992, o opredelitvi tožnika za trajni presežek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja po izteku 6-mesečnega odpovednega roka. Odločitev o drugih zahtevkih je pridržalo končno sodbi. Pri tem je v veliki meri ponovilo svoje ugotovitve, zlasti da tožena stranka o sprejetem programu razreševanja trajnih presežkov ni obvestila pristojnega zavoda za zaposlovanje, da števila presežnih delavcev po enotah in profilih ni vnaprej opredelila, da je oceno delovne uspešnosti izvedla na podlagi določb pravilnika, ki takrat še ni stopil v veljavo, da je bil tožnik po kriteriju delovne uspešnosti ocenjevan skupaj z vsemi delavci na delovnih mestih V. zahtevnostne stopnje, da enoten nadzor nad ocenjevanjem pri toženi stranki ni obstojal, da ocena tožnikove delovne uspešnosti ni bila obrazložena in da so na negativno oceno njegove delovne uspešnosti pred drugostopnim organom neutemeljeno odločilno vplivale ugotovitve skupine nadrejenih delavcev o tožnikovem delu v letu 1990 na objektih O., ki bi lahko bile le predmet drugih postopkov.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, zajetega v izpodbijani sodbi. Pri tem povdarja, da prvostopno sodišče svojo sodbo ponovno gradi na argumentih, ki jih je pritožbeno sodišče že v prejšnjih postopkih označilo za nebistvene. Ne glede na to pa ponovno pojasnjuje, da je tožena stranka v letu 1991 pravočasno obvestila pristojni zavod za zaposlovanje in druge organe o predvidenem reševanju trajno presežnih delavcev, da je bila delovna uspešnost delavcev v spornem postopku ocenjevana na podlagi določb pravilnika o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev, ki je stopil v veljavo septembra 1991, ne pa na podlagi kasnejših sprememb tega pravilnika in da je toženka zakonito opredelila število presežnih delavcev po posameznih zahtevnostnih kategorijah.

Kljub izvedenim dokazom, ki so potrdili realnost ocene delovne uspešnosti tožnika, pa se je sodišče potrditvi takše ocene izognilo ob neutemeljenem sugeriranju drugih postopkov.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče zmotno zaključuje, da je bila tožnikova delovna uspešnost pri toženi stranki ocenjevana brez veljavno sprejetih pravnih podlag. V postopku razreševanja trajnih presežkov je na prvi stopnji pri delodajalcu ocenjevanje delovne uspešnosti delavca zaključeno s formalnih sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev v smislu določb 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/90 in 71/93). To pa je bilo pri toženi stranki storjeno dne 12.11.1991, tako da se je tožena stranka pri sestavi tega programa glede izbire presežnih delavcev in ocenjevanja delovne uspešnosti utemeljeno oprla na določbe 12. člena takrat veljavne Splošne kolektvine pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 31/90), ki je kot temeljni kriterij za izbiro presežnih delavcev opredelila delovno uspešnost, kot tudi na določbe svojega pravilnika o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev, ki je bil sprejet 6.9.1991. Vnaprejšnja opredelitev števila presežnih delavcev po stopnjah zahtevane izobrazbe, kot je razvidna iz obvestila tožene stranke Zavodu za zaposlovanje Ljubljana in takratni SO M. P. z dne 10.9.1991 ter iz sprejetega programa razreševanja trajno presežnih delavcev, je bila v skladu z določbami 34. člena ZDR.

Pred prvostopnim sodiščem izvedeni dokazi so potrdili realnost ocene tožnikove delovne uspešnosti, kot jo je v postopku razreševanja presežnih delavcev podal tožniku nadrejeni delavec J. Š. in ki je bila na ustreznem obrazcu prvotno res podana brez posebne obrazložitve. J. Š. je zaslišan kot priča prepričljivo utemeljil oceno tožnikove delovne uspešnosti v ocenjevalnem obdobju z drugo najnižjo oceno. Dokazov, ki bi izrecno nasprotovali takšni oceni, pred sodiščem dejansko ni bilo, saj ocen prič, ki so s tožnikom delale več let pred ocenjevalnim obdobjem, ni mogoče upoštevati v tem smislu. Prvostopno sodišče pa je v tej zvezi zmotno interpretiralo pojasnila glede tožnikove delovne uspešnosti v ugovornem postopku, ki so se nanašala na tožikovo predhodno delo na gradbišču O. v letu 1990. Delavski svet ob obravnavi tožnikovega ugovora dne 4.3.1992 ni odstopil od ocene tožnikove delovne uspešnosti, ki je bila podana ob pripravi programa razreševanja trajno presežnih delavcev in ki je pogojevala uvrstitev tožnika med presežne delavce v dotedanjem postopku. Zgolj ob preverjanju te ocene je bil delavski svet seznanjen tudi z mnenjem, ki je bilo podano ob razporeditvi tožnika iz gradbišča O. i. leto pred tem in to mnenje je bilo glede tožnikove delovne uspešnosti v bistvenih elementih skladno z dokaj nizko oceno njegove delovne uspešnosti v postopku razreševanja trajnega presežka. Ni pa to mnenje predstavljalo formalno odločujoče ocene v tem postopku.

Ker je bil tožnik z vidika delovne uspešnosti na tak način utemeljeno ocenjen z drugo najnižjo oceno, je bil skupaj s še enim delovodjem s takšno najnižjo oceno zakonito opredeljen za trajni presežek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo (ki ima značaj tako vmesne kot delne sodbe) v skladu z določili člena 373, tč. 3 in tč. 4 ZPP (veljavnega v času izdaje izpodbijane sodbe) spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek za razveljavitev gornjih sklepov o opredelitvi tožnika za trajni presežek s prenehanjem delovnega razmerja kot neutemeljen zavrnilo.

Ne glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela, v skladu z 2. odst. 22. člena ZDSS sama trpi svoje pritožbene stroške (v sporu o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške ne glede na izid zadeve).