Jedro

Predmet cesije je lahko tudi bodoča terjatev. Stroškovna terjatev je bila upnici z dednim dogovorom cedirana še pred njenim nastankom (t.j. pred izdajo temeljnega izvršilnega naslova - sklepa o dedovanju). Upnica je s sklepom o dedovanju (v katerem je povzet dedni dogovor, s katerim so se dediči dogovorili, da se celotna terjatev za povrnitev stroškov postopka prenese na upnico) dokazala sukcesijo, zato je aktivno legitimirana tudi za izterjavo stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi in nadaljnje izvršilne stroške odmerilo na 21.189,80 SIT ter jih naložilo v plačilo dolžnici.

Zoper ta sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje dolžnica (pri čemer pa obrazloži le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava) in navaja, da je sodišče spregledalo, za kakšno terjatev pravzaprav gre. To je terjatev za vrnitev zaplenjenega premoženja, le-to pa se vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. Vračilo je torej upravičen zahtevati le obsojenec, če bi bil še živ, v primeru njegove smrti pa njegovi dediči. Tem se potem premoženje tudi vrne. V postopku vračanja premoženja je očitno res obstajal še pred izdajo izvršilnih naslovov tudi sklep o dedovanju, ki pa ga sodišče, ki je vračalo zaplenjeno premoženje, ni upoštevalo niti takrat, ko je o stroških postopka izdalo poseben popravni sklep. Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo upoštevati sklepa o dedovanju, ki je bil izdan pred omenjenimi sklepi v nepravdnem postopku na podlagi 145. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, saj se s tem posega v postopek pred izdajo izvršilnih sklepov. Upniki imajo tako izvršilni naslov in pravico do treh petin odškodnine, kar predstavlja 4,449.287,40 SIT, pravico do treh petin pravdnih stroškov v znesku 305.779,50 SIT in dveh petin pritožbenih stroškov po sklepu Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5.3.1997 v znesku 68.987,70 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Izvršbo dovoli sodišče tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj; kadar pa to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. To velja tudi glede izvršbe proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik (22. čl. Zakona o izvršilnem postopku - v nadaljevanju ZIP). Upnica je s sklepom o dedovanju (v katerem je povzet dedni dogovor, s katerim so se dediči dogovorili, da se celotna terjatev za povrnitev stroškov postopka prenese na upnico) dokazala sukcesijo in s tem aktivno legitimacijo tudi glede stroškovne terjatve. T.i. dopolnilni izvršilni naslovi običajno sicer res nastajajo šele po izdaji temeljnega izvršilnega naslova. Vendar to ne izključuje drugačnih situacij, zlasti ko gre za cesije bodočih terjatev, kot je to v konkretnem primeru. Stroškovna terjatev je bila namreč še pred njenim nastankom (t.j. pred izdajo temeljnega izvršilnega naslova - sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.1.1996 opr. št. Nz 128/94) cedirana upnici. Ob tem velja še dodati, da so lahko predmet cesije tudi bodoče terjatve - če so le individualno določene glede na predmet (razmerje, iz katerega naj nastanejo). To stališče zagovarjata tako teorija (prim. Cigoj Komentar obligacijskih razmerij II knjiga stran 1283 in Juhart Cesija - pogodbeni odstop terjatve, strani 170 in 171) kot sodna praksa (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 581/97 z dne 21.4.1998).

Ker je tako upnica z dopolnilnim izvršilnim naslovom dokazala aktivno legitimacijo tudi glede celotne stroškovne terjatve, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 14. čl. ZIP).