Jedro

Ob ugotovitvi, ki je tudi tožnica ne prereka, da oče mld. A.A. preživnine zanj ne plačuje, zaradi česar mladoletnik prejema zgolj nadomestilo preživnine, ter ob upoštevanju 5.a in 6. člena ZZZDR se tudi sodišče strinja s pravnim stališčem, ki ga je v izpodbijani odločbi zavzel organ, da je nedvomno podano navzkrižje interesov med mld. A.A. in tožnico, zaradi česar je bila postavitev skrbnika za posebni primer pravilna in na zakonu utemeljena, kar pa pomeni, da tožnica z vložitvijo tožbe v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožnice se zavrne.

Obrazložitev

Organ za Bpp je z odločbo, št. Bpp 230/2010 z dne 30. 12. 2010, zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje zoper odločbo RS, Centra za socialno delo Sevnica, št. 1203-42/2009-7 z dne 30. 11. 2009, v zvezi z odločbo RS, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 12007-6/2010/2 z dne 24. 11. 2010, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka v upravni zadevi postavitve skrbnika za poseben primer mld. A.A. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu kot navedeno. Organ je ugotovil, da je z odločbo prvostopnega organa, zoper katero želi tožnica sprožiti upravni spor, prvostopni organ mld. A.A. postavil skrbnika za poseben primer in odločil, da dolžnost tega skrbnika izvaja Center za socialno delo ter, da je njegova dolžnost zastopati pravice in koristi mld. A.A. pri podpisu vloge za državno štipendijo. Organ mora upoštevati ugotovitve iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe, iz katerih izhaja, da je glede na dejstvo, da tožnica kot zakonita zastopnica ni želela podpisati vloge za uveljavitev pravice do državne štipendije, do katere je bil upravičen mld. A.A., odločitev prvostopnega organa mld. A.A. v korist, saj mu bo državna štipendija v finančno pomoč v času njegovega šolanja, ker mu oče preživnine ne plačuje in tako prejema zgolj nadomestilo preživnine. Organ je ocenil, da so ob upoštevanju 5.a in 6. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter glede na to, da tožnica kot zakonita zastopnica ni želela podpisati vloge za državno štipendijo, koristi mld. A.A. in njegove matere - tožnice v navzkrižju. Zato je odločitev prvostopnega organa mld. A.A. v korist. Ker je bilo po presoji organa materialno pravo pravilno uporabljeno in odločbi temeljita na pravilni pravni podlagi in na podatkih iz obrazložitve, vložitev tožbe v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh, tako ni izpolnjen objektiven pogoj za dodelitev BPP glede na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljnjem besedilu ZBPP). Ker pa mora prosilka za dodelitev BPP izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj po ZBPP, organ ugotavlja, da je treba prošnjo tožnice zavrniti kot neutemeljeno.

Tožnica je v tožbi navedla, da zanjo zadeva ni nerazumna, saj gre za zelo pomembno zadevo, ki bi lahko imela zelo negativne posledice. Organ pa je sicer v tej zadevi odločal o njeni prošnji za BPP in ne o njeni tožbi, pri čemer pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bili obe odločbi upravnih organov pravilni in zakoniti, ob tem pa organ ni imel na razpolago vseh podatkov, sploh pa gre za pomembno zadevo za tožnico, ki je še zdaleč ne gre tako hitro zavrniti. Tožnica poudarja, da je prepričana, da mld. A.A. ne potrebuje skrbnika za poseben primer, saj lahko tožnica zanj ustrezno poskrbi, tako glede štipendije, kot glede samega preživljanja in skrbi zanj na njenem domu. CSD Sevnica še zdaleč ni opravil svojega dela po zakonu, ko dopušča, da mld. A.A. živi z B.B. in ga pri tem očitno podpira, pri tem pa ne ugotavlja, kako dejansko živita, kaj B.B. z njim počne, kak nadzor ima nad njim, tožnico pa ignorira. Meni tudi, da se gotovo ne more v primeru, ko je na eni strani tožnica, ki je ustrezna in primerna za varstvo ter tudi zakonita zastopnica, ter na drugi strani oseba, ki z otrokom nima nič, enostavno slediti otrokovim željam, pri čemer ima otrok povsem drug interes. Ko bo pa kaj narobe, pa nihče ne bo hotel prevzeti odgovornosti. Tožnica se zaveda, da ima kot mati določene pravice in obveznosti, vendar pa ji je delovanje onemogočeno zaradi dela CSD, ki po njenem prepričanju ni v skladu z zakonskimi nalogami. Kar pa se tiče pridobitve štipendije, pa je še poudarila, da se je izkazalo, da sin izostaja od pouka, da ima slabe ocene, težave v šoli, česar prej ni bilo, in se v tem dodatno kaže, da ni dobro za sina, da živi pri B.B. Predlagala je, da sodišče po izvedbi dokazov odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Upravni organ kot zastopnik toženke na tožbo ni vsebinsko odgovoril, je pa sodišču poslal upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01 s spremembami in dopolnitvami) v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč), v 24. členu pa je med drugim določeno, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Tudi po presoji sodišča je odločba organa pravilna in zakonita. Kot je pravilno navedel organ v izpodbijani odločbi, je glede na zgoraj citirano določbo 24. člena ZBPP treba upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje zoper odločbo Centra za socialno delo Sevnica, št. 1203-42/2009-7 z dne 30. 11. 2009, v zvezi z odločbo RS, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 12007-6/2010/2 z dne 24. 11. 2010. Z navedeno odločbo CSD Sevnica z dne 30. 11. 2009 je ta organ postavil mld. A.A. – sinu tožnice – skrbnika za posebni primer Center za socialno delo Sevnica zaradi varovanja pravic in koristi mld. A.A. pri podpisu vloge za državno štipendijo, saj tožnica kot zakonita zastopnica te vloge ni želela podpisati, četudi bo državna štipendija mladoletniku v pomoč v času njegovega šolanja. Ob nadaljnji ugotovitvi, ki je tudi tožnica ne prereka, da oče mld. A.A. preživnine zanj ne plačuje, zaradi česar mladoletnik prejema zgolj nadomestilo preživnine, ter ob upoštevanju 5.a in 6. člena ZZZDR se tudi sodišče strinja s pravnim stališčem, ki ga je v izpodbijani odločbi zavzel organ, da je nedvomno podano navzkrižje interesov med mld. A.A. in tožnico, zaradi česar je bila postavitev skrbnika za posebni primer pravilna in na zakonu utemeljena, kar pa pomeni, da tožnica z vložitvijo tožbe v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh. Zato ji utemeljeno ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Tožnica sicer ugovarja, da je organ odločal že o njeni tožbi, kar je po njenem mnenju glede na odsotnost vseh podatkov napačno, vendar se sodišče s tem ne strinja. V okviru ugotavljanja vsebinskega (objektivnega) pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči se je organ namreč moral ukvarjati tudi z ugotavljanjem okoliščin in dejstev zadeve, pri tem pa je presojal zgolj, ali je verjetnost uspeha izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti, ni pa že meritorno odločal o sami zadevi. Sodišče pa še pripominja, da pa pravilnost odločitve organa potrjuje tudi sodba in sklep naslovnega sodišča, opr. št. I U 2011/2010-11 z dne 8. 3. 2011, s katerima je to sodišče (med drugim) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo Sevnica, št. 1203-42/2009-7 z dne 30. 11. 2009. Na drugačno odločitev v zadevi pa zato tudi ne morejo vplivati preostale tožničine navedbe o dejanskih razmerah, v katerih živi mld. A.A., ter o poteku njegovega dosedanjega šolanja, saj za odločitev v tem upravnem sporu niso pravno relevantne.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) tožbo zavrnilo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.