Jedro

Vrhovno sodišče RS je drugače kot Upravno sodišče RS odločilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z EKČP in tudi z Ustavo RS in da je zato izvedba ugotovitvenega postopka z ugotavljanjem, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, nepotrebna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP) odločil, da se zahteva tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo ni priložila deviznih knjižic Ljubljanske Banke d.d., Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo, temveč je priložila potrdilo št. 1844/16 o stanju na starih deviznih vlogah št. ... in ..., ki ga je izdalo Skrbništvo Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo dne 10. 2. 2016, iz katerega je razvidno, da je tožnik imetnik predmetnih deviznih vlog in da naj bi stanje na njih na dan 31. 12. 1991 znašalo 9.625,50 DEM in 244,30 GBP na devizni vlogi št. ... in 3.752,65 DEM in 614,67 GBP na devizni vlogi št. ... ter da po tem datumu ni bilo izplačil s predmetnih deviznih vlog.

2. Na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik predmetni devizni vlogi v skupni protivrednosti 16.018,66 BAM prenesel na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju: JPR), ki se glasi na ime tožnika in njegov EMŠO. Od tega 6.402,37 BAM iz naslova prenosa zneska 6.402,37 DEM in 180,28 BAM iz naslova prenosa zneska 63,14 GBP z devizne vloge št. ... ter 7.119,67 BAM iz naslova prenosa zneska 7.119,67 DEM in 2.316,33 BAM iz naslova prenosa zneska 811,24 GBP z devizne vloge št. .... Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah 2. člena ZNISESČP. Ker četrti odstavek 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, je tožena stranka dne 2. 8. 2017 pisno seznanila tožnika, da je bilo na podlagi podatkov in dokumentov, pridobljenih skladno z že omenjenim členom, ugotovljeno, da sta bili predmetni devizni vlogi preneseni na njen JPR, ter tožnika pozvala, naj se o ugotovljenih dejstvih izjavi v roku 30 dni od vročitve poziva. Pozivu je bilo kot priloga priloženo Potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 4. 12. 2014, iz katerega izhaja, da je tožnik na svoj posebni privatizacijski račun iz naslova deviznih vlog Ljubljanske banke Sarajevo prenesel znesek v višini 16.018,66 BAM, kar izkazuje, da je bilo stanje njegovih deviznih vlog preneseno v celoti.

3. V odgovoru tožnik zatrjuje, da ni točna ugotovitev, da so bila sredstva prenesena na JPR. Nadalje trdi, da je bil obveščen, da na podlagi evidence terjatev, ki ji vodi Agencija za privatizacijo v Federaciji BiH ne more doseči izpolnitve nobene pravice v Federaciji BiH in da je poplačilo obveznosti glede starih deviznih vlog izključno na Republiki Sloveniji. Niso mu bili predloženi veljavni dokazi, da so bila sredstva z njegovih računov Ljubljanske banke d.d. Ljubljana preneseni na JPR. Meni, da je tožena stranka zlorabila njegove osebne podatke.

4. V nadaljevanju postopka je tožena stranka ugotovila, da podatki o stanju devizne vloge iz potrdila Skrbništva št. 1844/16 niso v celoti točni. Z dopisom z dne 26. 9. 2018 je tožnika s tem seznanila in ga pozvala, naj priloži novo potrdilo Skrbništva, iz katerega bo razvidno stanje njegovih deviznih vlog na dan 31. 12. 1991, v vseh valutah in z vsemi spremembami stanj po tem datumu. V odgovor je tožnik predložil novo potrdilo Skrbništva z dne 30. 5. 2018, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik imetnik predmetnih deviznih vlog in da naj bi stanja na njih na dan 31. 12. 1991 znašala 9.625,50 DEM in 244,30 GBP na devizni vlogi št. ... in 3.732,65 DEM in 614,67 GBP na devizni vlogi št. .... Iz potrdila nadalje izhaja, da je bil dne 14. 1. 1992 opravljen prenos sredstev v višini 3.334,02 DEM in 182,67 GBP z devizne vloge št. ... na devizno vlogo št. .... Na podlagi navedenega je tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnik v svojem odgovoru ni podal navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, za svoje navedbe pa tudi ni predložil kakršnegakoli dokaza ali potrdila in se tako do poziva na izjasnitev po njeni oceni ni opredelil. Iz potrdila Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 4. 12. 2014 jasno izhaja, da je bil izveden prenos sredstev stare devizne vloge stranke v višini 16.018,66 BAM iz Ljubljanske banke d.d. Sarajevo na tožnikov posebni privatizacijski račun pri JPR. Tako je utemeljen zaključek, da je tožnik sredstva s predmetnih deviznih vlog v celoti prenesel na svoj posebni privatizacijski račun pri JPR in se tako predmetna zahteva za verifikacijo, ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, v tem delu ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo.

5. Tožnik vlaga tožbo, ker se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. V njej navaja, da je netočna ali špekulativna trditev tožene stranke, da so bila sredstva iz deviznega računa prenesena na privatizacijske račune pri Agenciji za privatizacijo v FBiH. Pred Občinskim sodiščem v Sarajevu v zadevi št. 65 0 503666 16 P je bilo opravljeno sodno izvedenstvo o stanju depozitov na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo. Tožnik je kot dokazilo za te navedbe v upravnem sporu predložil Izvid o stanju devizne vloge z dne 30. 6. 2005 in izsek iz ugotovitev sodnega izvedenca. Iz priloženega izvida izhaja, da se prihranki niso uporabljali v privatizaciji. Glede na neusklajenost ZNISESČP s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in drugi), tožnik predlaga, da sodišče začne postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 2. člena, 3. in 6. člena ZNISESČP. Sodišču predlaga, da sprejme sodbo, s katero bo Republiko Slovenijo zavezalo, da tožeči stranki izplača terjatve na podlagi sodbe.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodbo v zadevi Ališić in drugi je treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Tožeča stranka iz razloga, ker je bila devizna vloga prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je v zadevi Suljagić proti Bosni in Hercegovini (št. 27912/02, odločba z dne 20. 6. 2006) potrdilo, da je z zakonom FBIH/97 FBIH prevzela obveznosti za terjatve iz naslova starih deviznih vlog (obveznost plačila), zato mora spoštovati zaveze, ki si jih je določila s svojim pravom. Navedeno je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019. Tožnik z ničemer tudi ne dokazuje, da naj bi bila sredstva z njegovih deviznih vlog prenesena na njegov privatizacijski račun na podlagi prevare oziroma v nasprotju z njegovo voljo oziroma, da se s samim prenosom ni strinjal oziroma, da bi deloval v smeri, da bi ta prenos izničil. Da so bila sredstva z deviznih vlog št. ... in ... prenesena na tožnikov privatizacijski račun, pa jasno izkazuje potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 4. 12. 2014. 7. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je prišlo do prenosa starih deviznih vlog na JPR tožnika, devizni vlogi pa sta bili saldirani. Prenos je bil izveden na podlagi zakona, torej z oblastnim dejanjem FBiH, mimo volje tožeče stranke. Meni, da je Stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. X Ips 5/2019, da ni pravno odločilno, ali je do prenosa sredstev na JPR prišlo po volji stranke, zgrešeno in posega v ustavno zagotovljene pravice tožnika. Bistveno je, ali je bil prenos opravljen z aktivnim ravnanjem oziroma na podlagi izbire tožeče stranke, kar izhaja iz jezikovne razlage določbe 2. člena ZNISESČP in pomeni razlago, skladno s sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da je dokazno breme, da je do prenosa prišlo mimo svobodne volje tožnika, na stranki tožnika, saj negativnih dejstev ni mogoče dokazovati. Glede dokazovanja tega predlaga svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj z uporabo Schumannove formule presodi, ali je razlaga Vrhovnega sodišča skladna z Ustavo (tj. izključitev oseb iz povračilne sheme zgolj na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene – ne glede na okoliščine prenosa). Tožnik opozarja še na sodbo ESČP v zadevi Fábián proti Madžarski z dne 5. 9. 2017, kjer je ESČP poudarilo, da je element izbire eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na presojo sorazmernosti posega v pravico iz 1. člena 1. Protokola k EKČP. 8. Upravno-sodna praksa je v tovrstnih primerih že odločila, da tožba v primerljivih okoliščinah ni utemeljena.

9. Upravno sodišče v izhodišču obrazložitve zavrnitve tožbe ugotavlja, da iz tožbenih navedb in navedb v pripravljalni vlogi izhaja, da tožnik ne izpodbija dejstva, ki ga je ugotovila in upoštevala tožena stranka, in sicer, da je do prenosa sredstev na JPR v konkretnem primeru prišlo. Bistvo predmetnega spora je torej pravna narava prenosa (evidentiranja) sredstev na JPR in njegove pravne posledice oziroma vprašanje, ali prenos sredstev na JPR vpliva na terjatev tožeče stranke do Republike Slovenije. Posledično je v tej zadevi med strankama sporno samo, ali je tožena stranka napačno razlagala in uporabila materialno-pravno določbo 2. člena ZNISESČP. 10. O tem pravnem vprašanju se je Upravno sodišče sicer že izreklo v sodbi v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018. Zadeva opr. št. I U 323/2017-13 je namreč bistveno primerljiva z obravnavanim sporom, saj je tako kot v predmetni zadevi tudi v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 prišlo do prenosa sredstev na JPR po uradni dolžnosti, brez volje tožeče stranke in so bili ugovori tožeče stranke v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 istovrstni kot v obravnavanem upravnem sporu.

11. V zadevi opr. št. I U 323/2017-13 je Upravno sodišče RS na podlagi metod razlage prava, kot jih uporablja ESČP, kadar gre za izvrševanja pilotske sodbe Velikega senata ESČP preko uporabe zakona, ki je sprejet na podlagi pilotske sodbe ESČP, prišlo do zaključka, da je razlaga določila drugega odstavka 2. člena ZNISESČP s strani Sklada RS za nasledstvo napačna. Upravno sodišče RS je v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 presodilo, da Slovenija lahko izključi iz poplačilne sheme tiste varčevalce, ki so jim bile vloge „_že v celoti izplačane_“ ali so jih „_lahko dvignili_“ iz humanitarnih razlogov, ali so jih „_uporabili_“ v procesu privatizacije, ali so jim bile devizne vloge „_izplačane_“ oziroma so jim bile devizne vloge „_povrnjene_;“1 v primerih tistih varčevalcev, ki pa so jim bile stare devizne vloge prenesene na privatizacijske račune (JPR), pa je ključno vprašanje, ali je bil prenos vloge v smislu (u)porabe v privatizacijskem procesu storjen po volji upravičenca, ali ne; to pomeni, da je upravičenec ob tem prenosu aktivno ravnal in je svobodno izbral prenos sredstev na privatizacijski račun kot način ohranitve oziroma razpolaganja s prihranki in s čimer je z razliko od tistih, ki se niso odločili za prenos sredstev na privatizacijske račune, prevzel določeno tveganje glede bančnih prihrankov.2

12. Upoštevajoč navedeno je Upravno sodišče RS v nadaljevanju sodbe v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 izpeljalo tudi interpretacijo, da določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ni v neskladju z Ustavo RS, če se razlaga tako, da je na podlagi tega določila pomembno tudi, ali je imetnik privatizacijskega računa v zadostni meri aktivno sodeloval pri prenosu sredstev, tako da je jasno izražena njegova svobodna volja oziroma element izbire glede razpolaganja z njegovo lastnino.3 V navedeni zadevi je Upravno sodišče RS tožbi tožnika ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno razlagala in uporabila določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP v zvezi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi _Ališič in ostali_, in je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje in je kršila določilo prvega odstavka 12. člena ZNISESČP v zvezi z določbo 144. in 8. člena ZUP. Zato je sodišče v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.4

13. Vendar pa je Vrhovno sodišče RS v postopku revizije sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 323/2017-13 s sodno odločbo (opr. št. X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019) spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je namreč prišlo do drugačnega zaključka kot Upravno sodišče, in sicer je navedlo, da „_se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, treba ugotoviti, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji_.“5 Vrhovno sodišče RS namreč meni, ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, torej z zakonom oziroma z oblastnim dejanjem FBiH, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti.6 V delu sodbe, kjer Vrhovno sodišče izhaja iz sodbe v zadevi Ališić in ostali, pa Vrhovno sodišče pravi, da „_iz 116. točke obrazložitve sodbe EKČP7 v zadevi Ališić namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je Republika Slovenija s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Ljubljanske banke, Ljubljana in njenih deležnikov_.8 Vrhovno sodišče ob omembi določila 1. člena 1. Protokola k EKČP dodaja, „_četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati /.../.9 ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji_.“10

14. Vrhovno sodišče RS je torej drugače kot Upravno sodišče RS odločilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z EKČP in tudi z Ustavo RS in da je zato izvedba ugotovitvenega postopka z ugotavljanjem, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, nepotrebna.11 Po mnenju Vrhovnega sodišča RS je “_za odločitev v tej zadevi torej povsem nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije /.../ Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika_.“12

15. Upravno sodišče ugotavlja, da bi drugačna sodna odločitev kot zavrnitev tožbe v navedenih pravnih okoliščinah tožeči stranki samo zmanjšala možnosti za učinkovito uveljavljanje pravic v morebitnih nadaljnjih sodnih postopkih. Zato je Upravno sodišče RS, sklicujoč se na revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča RS, odločilo, da je tožba neutemeljena na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

16. Upravno sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj zaradi neustavnosti določila drugega odstavka 2. člena, 3. in 6. člena ZNISESČP prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, glede na to, da je v omenjenem revizijskem postopku Vrhovno sodišče RS v zvezi z določilom drugega odstavka 2. člena ZNISESČP presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP z vidika varstva lastninske pravice iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.13 Določilo 3. člena ZNISESČP opredeljuje višino obresti od neizplačanih starih deviznih vlog, ki ga v tej zadevi ni potrebno uporabiti, zato se sodišče do skladnosti tega člena z ustavo ne opredeljuje.

17. Tožeča stranka je zahtevala izvedbo glavne obravnave pred Upravnim sodiščem RS z namenom razjasnitve vprašanja ali je do prenosa starih deviznih vlog prišlo po volji tožnika ali ne. To pa za odločitev ni relevantno, saj je glede na zgoraj predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, v konkretnem primeru pravno upoštevno le dejstvo, da je do prenosa starih deviznih vlog na privatizacijski račun v konkretnem primeru prišlo, kar med strankama niti ni sporno, torej je sporno zgolj materialno-pravno vprašanje, ki pa ga je rešilo Vrhovno sodišče RS v že omenjeni revizijski sodbi. Zato je sodišče ob uporabi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze oziroma zaslišalo stranke. Upravno sodišče RS je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso ESČP glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,14 razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.15 V predmetni zadevi pravno relevantna dejstva niso sporna. Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodni postopek.16 Ko dejstva ali verodostojnost navedb strank niso sporna, in sodišče lahko celovito odloči na podlagi pisnih vlog, javna glavna obravnava z zaslišanjem strank z vidika 6. člena EKČP ni potrebna, če bi to prispevalo zgolj k podaljševanju sodnih postopkov.17 Ta sodna praksa glede neobveznosti izvedbe ustnega zaslišanja tožeče stranke je potrjena s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi _Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal_ (odst. 190-191). Iz teh razlogov je sodišče odločilo na seji in ne na podlagi ustnega zaslišanja tožnika na glavni obravnavi.

1 Sodba Upravnega sodišča RS v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018, odst. 20-34. 2 Ibid. odst. 35-37. 3 Ibid. odst. 39-42. 4 Ibid. odst. 43. Za celotno izpeljavo obravnavane pravne interpretacije Upravnega sodišča glej sodbo I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. X Ips 5/2019, 9. 10. 2019, odst. 10. 6 Ibid. odst. 14. 7 Upravno sodišče RS meni, da gre tu za pomoto in je mišljeno „ESČP“ namesto „EKČP.“ 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. X Ips 5/2019, 9. 10. 2019, odst. 15. 9 Ibid. odst. 17. 10 Ibid. odst. 18. 11 Ibid. odst. 18-19. 12 Ibid. odst. 19. 13 Glej sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18 obrazložitve. 14 _Mirovni inštitut proti Sloveniji_, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva _Fisher_ z dne 26. 4. 1995 15 _Zumbotel v. Austria_, 21. 9. 1993. 16 _Schuler-Zgragen v. Switzerland_, 24. 6. 1993, odst. 58; _Göc v. Turkey_, 11. 7. 2002; _Jussila v. Finland_, 23. 11. 2006, odst. 42. 17 Jussila v. Finland, app. no. 73053/01, 23. 11. 2006, odst. 41; Döry v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 37; Lundevall v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 39; Salomonsson v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 39; Göç v. Turkey [GC], odst. 51; Pakozdi v. Hungary, 23. 3. 2015, odst. 28.