Jedro

Pri pogodbi o bančni garanciji gre za bodočo pogojno terjatev, pri kateri ni zakonske podlage za izključitev soglasja o neposredni izvršljivosti. Obveznost dolžnice kot zastaviteljice nastane, če upravičenec iz garancije predloži garancijo upniku na unovčenje in če upnik izvede plačilo, do katerega je garancija unovčena. To sta namreč pravni dejstvi, ki pomenita uresničitev (odložnega) pogoja (in vplivata na zapadlost terjatve) in ju je treba dokazati na v ZIZ predpisan način, da ima notarski zapis, v katerem je dolžnica soglašala z neposredno izvršljivostjo bodoče pogojne terjatve, lastnost izvršilnega naslova v skladu z 20a. členom ZIZ.

Obveznost zastavitelja ni subsidiarna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnice delno ugodi in se sklep o izvršbi z dne 23. 5. 2017 razveljavi ter predlog upnika za izvršbo zavrne glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 72.147,32 EUR od 18. 4. 2017 dalje do plačila.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede zavrnitve ugovora v preostalem delu in v 2. točki izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnice z dne 31. 5. 2017 zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep o izvršbi (1. točka izreka) ter odločilo, da je dolžnica dolžna upniku v 8 dneh povrniti znesek 114,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnica. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da notarski zapis SV 283/2012 z dne 2. 10. 2012 predstavlja izvršilni naslov v smislu ZIZ. Določitev neposredne izvršljivosti za nedoločene bodoče terjatve ni mogoča. Ob sklenitvi notarskega zapisa namreč ni točno določen znesek obveznosti, ki naj se izpolni. Opredelitev obveznosti iz izvršilnega naslova ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana in od izvršilnega sodišča ne sme terjati nobenega dodatnega vsebinskega odločanja. V kolikor pa bi sodišče štelo, da predmetni notarski zapis predstavlja izvršilni naslov, pa odložni pogoj nastanka obveznosti ni izkazan na način iz 26. člena ZIZ. Upnik nastop pogoja ni dokazal z javno ali po zakonu overjeno listino. Upnik tudi ni izkazal, da bi dolžnica prejela obvestila o zapadlosti terjatve. Prav tako predmetni notarski zapis ne predstavlja izvršilnega naslova iz razloga, ker notar ni izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti. Dolžnica je v zvezi s tem že v ugovoru predlagala izvedbo dokazov, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, niti se do njih ni opredelilo, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka. Dolžnica je zastaviteljica in ne hkrati tudi osebna dolžnica, kar pomeni, da lahko upnik zahteva izvršbo s poplačilom iz zastavljene stvari šele takrat, ko bo jasno, da od glavnega dolžnika in porokov ne bo prejel (celotnega) plačila. Namen zastavne pravice je v dodatni zaščiti upnika, v konkretnem primeru pa upnik te dodatne zaščite ne potrebuje, saj lahko plačilo celotnega dolga prejme neposredno od dolžnika ter porokov. Poudarja, da ni človeško, pravično in socialno prodati zastaviteljevo hišo za poplačilo dolga, ki ga on ni povzročil. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru dolžnice v celoti ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi ter izvršba ustavi, podredno, da se sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v vsakem primeru pa se upniku naloži povrnitev nastalih stroškov dolžnici.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Izvršilni naslov je tudi izvršljiv notarski zapis (17. člen ZIZ). Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (20a. člen ZIZ).

7. Ne drži, da predmetni notarski zapis ni izvršilni naslov, ker ni mogoča določitev neposredne izvršljivosti za bodoče denarne terjatve. V konkretnem primeru gre za bodočo pogojno terjatev na podlagi pogodbe o izdaji plačilne garancije in sodišče druge stopnje niti v ZIZ niti v Zakonu o notariatu (v nadaljevanju ZN) ne najde podlage za izključitev soglasja o neposredni izvršljivosti. Ni namreč posebno določenega pravila, da bi moralo biti soglasje nepogojno. Tudi po splošnih pravilih obligacijskega prava so veljavne izjave volje, ki so povezane s pogojem. Izjava o soglasju z neposredno izvršljivostjo začne v takem primeru učinkovati, ko se uresniči odložni pogoj, katerega uresničitev povzroči nastanek terjatve. Res je sicer, da takrat, ko je izjava dana, obveznost še ne obstaja (je pa le ta določena)1, vendar obstoj oziroma nepogojnost obveznosti ni predpostavka veljavnosti izjave o soglasju, temveč je dodatna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi izjava o soglasju z neposredno izvršljivosti take obveznosti začela pravno učinkovati. Drugače pa je pri bodoči terjatvi, ko znesek terjatve niti ni določen niti določljiv, zato taka terjatev ne more biti predmet soglasja z neposredno izvršljivostjo.

8. Obveznost dolžnice kot zastaviteljice v konkretnem primeru nastane, če upravičenec iz garancije predloži garancijo upniku na unovčenje in če upnik izvede plačilo, do katerega je garancija unovčena. To sta namreč pravni dejstvi, ki pomenita uresničitev (odložnega) pogoja (in vplivata na zapadlost terjatve) in ju je treba dokazati na v ZIZ predpisan način, da ima notarski zapis, v katerem je dolžnica soglašala z neposredno izvršljivostjo bodoče pogojne terjatve, lastnost izvršilnega naslova v skladu z 20a. členom ZIZ. V konkretnem primeru je po oceni sodišča druge stopnje upnik zadostil navedenim pogojem in notarski zapis SV 283/2012 z dne 2. 10. 2012 predstavlja veljaven izvršilni naslov. Upnik je uresničitev odložnega pogoja izkazoval s pisnim pozivom za unovčenje plačilne garancije z dne 20. 5. 2013, ki mu jo je poslal koristnik garancije Tuš nepremičnine d.o.o., na katerem je overjen podpis direktorja, in potrdilom o izvršenem plačilu zneska 450.000,00 EUR z dne 28. 5. 2013, na katerem sta overjena podpisa prokuristov upnika. V skladu s 26. členom ZIZ se izpolnitev pogoja izkazuje z določno označbo javne ali po zakonu overjene listine. Po prevladujoči sodni praksi2 je treba pojem "po zakonu overjena zasebna listina" razlagati tako, kot to določa ZPP v 2. točki drugega odstavka 431. člena, to je kot listino, na kateri je po zakonu overjen podpis zavezanca (64. člen ZN). Čeprav ne gre za javno listino po 3. členu ZN, gre za kvalificirano listino, ki z večjo dokazno težo potrjuje dejstva, ki iz nje izhajajo. Upnik je torej zadostil zgoraj navedeni zahtevi in dodatno obveščanje dolžnice po določbah ZIZ za zapadlost terjatve ni bilo potrebno.

9. Neutemeljeno pritožba odreka predmetnemu notarskemu zapisu lastnost izvršilnega naslova tudi iz razloga, ker naj notar A. A. ne bi izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, iz notarskega zapisa, na katerega je sodišče vezano vse dokler le ta ni razveljavljen, odpravljen ali izrečen za ničnega (načelo formalne legalitete iz 17. člena ZIZ), izhaja, da je bil dolžnici kot zastaviteljici sporazum prebran ter da je bila opozorjena tudi na njegove posledice, s katerimi je s svojim podpisom tudi soglašala. V izvršilnem postopku se zato dolžnica s takšnimi navedbami ne more uspešno braniti. S predlaganima dokazoma (zaslišanje dolžnice in zaslišanje notarja) bi tako sodišče ugotavljalo dejstva, ki za presojo pravilnosti konkretne odločitve niso pravno pomembna, zato jih sodišče tudi ni bilo dolžno izvesti. Sodišče lahko zavrne nesubstancirane dokazne predloge strank in tudi nepotrebne oziroma nerelevantne dokaze, s katerimi bi se dokazovale trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilna oziroma pravno relevantna in ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev.

10. Tudi za zastavitelja, ki hkrati ni osebni dolžnik, velja, da ima upnik zoper njega izvršilni naslov za neposredno izvršbo. Pri stvarnih zavarovanjih, kamor spada zastava, se upnikova terjatev zavaruje tako, da upnik pridobi določeno stvar, iz katere se nato lahko poplača. Zastavitelj lahko ustanovi zastavno pravico za zavarovanje svojega ali tujega dolga, zastavitelje torej ločimo na tiste, ki so hkrati osebni in realni dolžniki, in tiste, ki so zgolj realni dolžniki. Če je zastavitelj zgolj realni dolžnik, lahko upnik v primeru, da zavarovana terjatev ni pravočasno izpolnjena, od njega zahteva izvršbo s poplačilom iz zastavljene stvari. Pri tem pa ni potrebno, da predhodno poskuša pridobiti plačilo od glavnega dolžnika ali morebitnih porokov. Obveznost zastavitelja torej ni subsidiarna, kot to želi prikazati pritožba. Dolžnica je na svojo obveznost kot zastaviteljica pristala prostovoljno, s sklenitvijo Pogodbe o izdaji plačilne garancije in podpisom sporazuma o zavarovanju upnikove terjatve z ustanovitvijo hipoteke na svoji nepremičnini (gre torej za prostovoljno pogodbeno hipoteko),3 poplačilo iz zastavljene stvari v primeru neplačila obveznosti pa je bistvo zastavne pravice.

11. Upnik mora v predlogu za izvršbo, kateremu po določbi petega odstavka 40. člena ZIZ izvršilnega naslova niti ni treba priložiti, navesti toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka (dolžnost substanciranega navajanja izterjevanih obveznosti). Zahtevki morajo biti razdelani tako, da je postavljen ločen zahtevek in navedena dejstva za vsakega od njih (za glavnico, pogodbene in zamudne obresti,...). Le primerna identifikacija zahtevka oziroma njegova razčlenjenost sodišču in tudi dolžniku omogoča ustrezen preizkus upnikove terjatve. Dolžnik lahko namreč učinkovito ugovarja dovoljeni izvršbi le, če ve, kako je terjatev upnika sestavljena. Ker je tako tudi po oceni sodišča druge stopnje upnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu glede zahtevane terjatve iz izvršilnega naslova, je nato ob ustrezni specifikaciji na dolžniku breme, da obrazloženo izkaže, zakaj upnik do terjatve, ki je bila predhodno ugotovljena v izvršilnem naslovu, ni upravičen. Na dolžnici je bilo tako trditveno in dokazno breme, da upnik ni upošteval plačil, ki naj bi jih prejel od glavnega dolžnika in porokov. Tega dokaznega bremena iz razloga, da ona s temi podatki ne razpolaga, ob upnikovi ustrezni strukturiranosti terjatve ne more prevaliti na upnika. Dolžnica kakšnih konkretnih trditev in dokazov v ugovoru ni podala. Sodišče prve stopnje zato tudi ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Brez ustrezne trditvene podlage je predlagan dokaz le informativne narave, zato ga sodišče ne sme izvesti.4

12. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožnico, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa skopa, vendar je sodišče prve stopnje navedlo odločilna dejstva, na podlagi katerih je lahko sodišče druge stopnje ocenilo materialnopravno pravilnost oziroma utemeljenost upnikove terjatve (na to, ali je predložena listina izvršilni naslov, pazi sodišče po uradni dolžnosti). Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da je mogoč preizkus izpodbijane odločitve in očitane kršitve pravil postopka niso podane.

13. Delno pa je sodišče druge stopnje pritožbi zoper sklep o ugovoru ugodilo iz razloga, na katerega pazi po uradni dolžnosti, in sicer je izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od obresti v znesku 72.147,32 EUR od vložitve predloga za izvršbo dalje do plačila. Od zapadlih, pa ne plačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon ne določa drugače. Gre za prepoved obrestnih obresti. V 381. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je sicer določena izjema, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (gre za procesne obresti), vendar lahko upnik v izvršbi zahteva le tiste obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu, kar pomeni, da določba 381. člena OZ v izvršilnem postopku ne velja. Sodišče v izvršbi terjatev iz izvršilnega naslova le izvršuje in je ne določa. Iz predmetnega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova upnikova pravica do procesnih obresti ne izhaja.

14. Delna sprememba odločitve o ugovoru pa ni terjala spremembe stroškovne odločitve, saj je dolžnica s svojim ugovorom uspela le v manjšem delu glede dela obresti (sodišče je tudi to omejitev napravilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti). Upnikov odgovor na ugovor je bil pravočasen in potreben, zato mu stroški zanj pripadajo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato v preostalem delu pritožbo dolžnice zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede zavrnitve ugovora v preostalem delu in v 2. točki izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Sodišče druge stopnje je glede na uspeh dolžnice le v delu procesnih obresti vseeno odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi glede stroškov upnika za odgovor na pritožbo je odločilo, da jih krije sam, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 določena višina bančne garancije 2 VSL sklep II Ip 609/2017 z dne 15. 5. 2017, VSL sklep III Ip 2395/2017 z dne 29. 7. 2017 in VSL sklep II Ip 2168/2017 z dne 4. 10. 2017. 3 Konkretni primer se v dejanskem stanu razlikuje in torej ni primerljiv s primerom Zehentner proti Avstriji. 4 Pritožbeno sodišče je tako nadomestilo pomanjkljive razloge za zavrnitev dokaznih predlogov; primerjaj VSL sodba I Cpg 1046/2016 z dne 27.9. 2017, VSL sodba I Cpg 650/2017 z dne 26. 7. 2017 in VSL sklep I Cp 1019/2017 z dne 7. 6. 2017, pa tudi stališče N. Betetto, izraženo v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2005, stran 612.