Jedro

Ker pogodbeni stranki sporne pogodbe nista podpisali hkrati, ampak je nesporno to pogodbo prvi podpisal toženec; takrat, ko jo je on podpisal, pa pogodba še ni bila podpisana s strani zastopnika tožeče stranke, bi glede na smisel določbe 3. odst. 72. čl. ZOR morala tožeča stranka poskrbeti, da prejme toženec izvod pogodbe, ki ga je ona podpisala.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 34.284,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1995 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki po svojih pooblaščencih, in sicer tožnica izpodbija sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in temu ustrezno spremeni odločitev o stroških postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bila pogodba s strani obeh pravdnih strank podpisana pred 9.12.1994, zato bi moral toženec plačati kupnino v roku 30 dni od 9.12.1994, kar je ugotovilo tudi sodišče, vendar je postavilo pogoj, da bi moral biti toženec obveščen kdaj je pogodbo podpisala tožnica in ker je toženec za to zvedel šele konec meseca julija 1995, je po stališču sodišča prve stopnje prišel v zamudo šele po poteku 30 dni od tedaj. To stališče pa po mnenju tožnice ni pravilno, saj je toženec ob podpisu pogodbe prejel položnico za plačilo prometnega davka, ki bi ga moral plačati v roku 15 dni in potrdilo o vrnitvi O. P., kar pomeni, da je bilo tožencu jasno povedano, da bo pogodba podpisana najkasneje v 15-ih dneh in bi se moral toženec zanimati glede podpisa pogodbe.

Toženec pa s pritožbo izpodbija ugodilni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ker je za promet z nepremičninami potrebna posebna oblika in izpolnitev formalnih pogojev za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, meni, da je termin "sklenitev pogodbe" sklenitev posla, na podlagi katerega je možen prenos lastninske pravice. Tožeča stranka je bila pasivna pri urejanju pogodbenega razmerja, toženca ni obvestila o posameznih opravilih za zaključek pogodbenega razmerja. Zaradi objektivnih okoliščin kot so prenehanje mandata takratnemu predstavniku O. P. pogodba ni bila pravočasno formalizirana in je moral toženec sam poskrbeti za podpis pogodbe s strani tožeče stranke in potrditev le-te pri pristojnem upravnem organu ter za njeno overitev. Tožeča stranka je izkoriščala položaj močnejšega in neutemeljeno sedaj bremeni za zamudo pri plačilu pogodbene obveznosti toženca.

Pritožbeno sodišče je o obeh pritožbah že odločalo s sodbo I Cp z dne 7.11.2001, s katero je ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožencu naložilo še plačilo zneska 630.594,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1995 dalje do plačila in plačilo stroškov postopka v znesku 111.139,86 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Pritožbo toženca zoper ugodilni del pa je s to sodbo pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o stroških postopka tako, da je tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 40.162,50 SIT v 15-ih dneh. Ta sodba pritožbenega sodišča pa je bila z odločbo Ustavnega sodišča Up-123/02-13 z dne 10.6.2004 razveljavljena in zadeva je bila vrnjena Višjemu sodišču v Kopru v novo sojenje. Zato je pritožbeno sodišče moralo ponovno odločati o obeh pritožbah kot sta povzete v uvodu te obrazložitve. Pri ponovnem odločanju je prišlo do zaključka, da pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Ker pogodbeni stranki sporno pogodbo nista podpisali hkrati, ampak je nesporno to pogodbo prvi podpisal toženec takrat, ko jo je on podpisal, pa pogodba še ni bila podpisana s strani zastopnika tožeče stranke, bi glede na smisel določbe 3. odst. 72. čl. ZOR morala tožeča stranka poskrbeti, da prejme toženec izvod pogodbe, ki ga je ona podpisala. Po 3. odst. 72. čl. ZOR je namreč pogodba sklenjena, ko prejme vsaka stranka podpisan izvod pogodbe, ki je namenjen njej. Nesporno je, da je tožeča stranka prejela izvod, ko ga je podpisal toženec. Toženec pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zvedel za to, da je tudi prodajalec pogodbo podpisal šele konec meseca julija 1995, ko je bil povabljen na O. P., da prevzame svoj izvod pogodbe. Pri tem pa ne gre za dodatno pogojevanje kot meni tožeča stranka, ampak gre glede na določbo 72. čl. ZOR za pogoj, da je pogodba sklenjena. Trditev, da je toženec vedel, da bo pogodba podpisana najkasneje v 15-ih dneh, ko jo je sam podpisal, ker je ob podpisu pogodbe prejel položnico za plačilo prometnega davka, ni odločilna. Glede na prejeto položnico je toženec sicer lahko sklepal, da bo pogodba v tem roku podpisana, vendar je za sklenitev potrebno več, to je, da prejme podpisan izvod. Tega pa je prejel šele konec julija 1995, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec prišel v zamudo šele, ko je prejel izvod podpisane pogodbe s strani tožeče stranke. Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče iz teh razlogov zavrnilo in potrdilo v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi toženca: Pritožbene navedbe, da so obstajale ovire za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi, ker ni bil overjen podpis zastopnika tožeče stranke, niso pomembne za odločitev glede toženčeve zamude s plačilom kupnine, saj za veljavnost pogodbe ni pomembno kdaj je bil overjen podpis na pogodbi. Zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da bi toženec kupnino moral plačati najkasneje 1.9.1995. Ker je del kupnine plačal šele 19.9.1995, preostali del pa 26.9.1995, je s plačilom prišel v zamudo, zato je sodišče prve stopnje tožencu za čas zamude utemeljeno naložilo plačilo zakonitih zamudnih obresti, kot je obrazložilo v izpodbijani sodbi. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi neutemeljeno pritožbo toženca zoper ugodilni del in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (čl. 353 ZPP).