Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da predlaganega načina izvršitve kazni ne dopuščajo teža storjenega kaznivega dejanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno, vzroki za dejanje, kakor tudi nevarnost, ki jo storilec takega dejanja predstavlja za družbo ter njegova zmožnost ponovitve, pri čemer ni prezrlo višine povzročene škode, kakor tudi ne, da je bila obsojenka po storjenem kaznivem dejanju dne 15. 1. 2015 s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 8864/2013 obsojena za istovrstno kaznivo dejanje, kot to izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru II K 33473/2013 z dne 20. 6. 2018 ter da je izvršitev kazni zapora edina primerna, da bo delovala na obsojeno generalno in specialno preventivno v smeri resocializacije in jo odvračala od morebitnega podobnega ponovnega dejanja v prihodnje. Pravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da mora kazen zapora ohraniti svoje bistvo, to je povračilnost.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojene V.P. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom V Kr 33473/2013 z dne 6. 8. 2018 odločilo, da se predlog obsojenke za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrne.

2. Zoper tak sklep se je pritožila obsojenka po svojem zagovorniku, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni ter ugodi prošnji za nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist oziroma sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka s tem, ko se ni opredelilo do vseh razlogov, ki jih je zagovornik uveljavljal v prošnji z dne 10. 7. 2018. Sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga posledično ni mogoče preizkusiti. Nadalje se sodišče prve stopnje v točkah 8 do 11 obrazložitve zgolj generalno sklicuje na določila 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ne pojasni pa, zakaj, upoštevaje navedb obsojenke in priložene dokumentacije, predlogu ni mogoče ugoditi.

5. Z navedenim zagovornik smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), vendar take kršitve pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Napadeni sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in tudi tistih, za katere zagovornik v pritožbi navaja, da predstavljajo zgolj generalno sklicevanje na določila 86. člena KZ-1. V točkah 8 do 11 obrazložitve napadenega sklepa sodišče prve stopnje navaja konkretne razloge, zaradi katerih predlog za nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist ni utemeljen. Tako ugotavlja, da zlasti obteževalne okoliščine, ki so že bile upoštevane v prvostopenjski sodbi pri izreku kazenske sankcije, hkrati pa tudi teža storjenega kaznivega dejanja, stopnja krivde obsojene, njeni nagibi pri storitvi kaznivega dejanja in višina povzročene škode, upravičujejo izrek zaporne kazni (točka 8 obrazložitve) in da sta izrek prostostne kazni in njena izvršitev tudi edina primerna v smislu, da bosta na obsojeno delovala generalno in specialno preventivno v smeri resocializacije ter jo bosta tako odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje, pri čemer sodišče prve stopnje upošteva, da je bila že obsojena za istovrstno kaznivo dejanje in da mora kazen zapora ohraniti svoje bistvo, to je povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja, vsled česar je tudi višje sodišče obsojenki izreklo tako kazen ter jo ocenilo kot edino primerno, da bo dosegla svoj namen (točka 9 obrazložitve). V točkah 10 in 11 obrazložitve pa sodišče prve stopnje navaja konkretne razloge, zakaj okoliščine, na katere se sklicuje obsojenka v pritožbi (slabše zdravstveno stanje, skrb za ostarele starše in pomoč staršem), ne spadajo med tiste, ki bi jih sodišče v skladu z devetim odstavkom 86. člena KZ-1 moralo upoštevati, saj gre za okoliščine, na katere je lahko računala že v času izvrševanja kaznivih dejanj. Napadena sodba ima torej razloge, ki jih pritožba neutemeljeno pogreša. Glede na že obrazloženo, pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tistih okoliščin, ki jih je kot razlog za nadomestno izvršitve kazni zapora v prošnji navedel zagovornik.

6. Kršitev kazenskega zakona zagovornik uveljavlja kot posledico po pritožbi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da niso podane okoliščine iz sedmega in osmega odstavka 86. člena KZ-1, s čemer je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon. Za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP gre, zagovornik ne pojasni, nobene od kršitev, navedenih v citirani zakonski določbi, pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče. Kazenski zakon je kršen samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi, ali pa ga sploh ne uporabi. Zato kršitev, kot jo uveljavlja zagovornik, sploh ni mogoča. Uveljavlja jo namreč na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer takega, za katerega sam v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prepričan, da bi ga moralo ugotoviti. Zato je pritožba zagovornika, podana iz pritožbenega razloga 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Iz obrazložitve napadenega sklepa je razvidno, da je prvostopno sodišče opravilo vsebinski preizkus, ali so podani zakonski pogoji za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist tako glede obstoja objektivnih okoliščin v zvezi z izvršenim kaznivim dejanjem, kakor tudi obstoja subjektivnih okoliščin na strani obsojene, ki bi narekovale tako odločitev. Vsebinski preizkus je po pravilni oceni sodišča prve stopnje pokazal, da je predlog neutemeljen prav glede na subjektivne okoliščine na strani obsojenke, kakor tudi upoštevajoč težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo njene krivde, nagibe, ki so jo vodili k storitvi kaznivega dejanja, kakor tudi glede na višino povzročene škode, kar vse je tehtno in pravilno obrazložilo v točkah 6 do 11 obrazložitve napadenega sklepa. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvostopnega sklepa, ki jih ocenjuje kot pravilne ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, glede na pritožbena izvajanja pa dodaja:

8. Z zatrjevanjem, da je obsojenka sredstva oškodovancev nalagala v podjetje T., ki pa je kasneje prišlo v stečaj, kar je bil razlog, da sredstev oškodovancem ni mogla več vrniti, da je iz istega razloga bilo ogoljufanih še več 100 vlagateljev v Republiki Avstriji, da so bili oškodovanci seznanjeni, da gre za investicije v finančna sredstva in so obsojenki izročili denar zato, da bi ga oplemenitili, pritožba navaja drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, s katero je bila obsojenke spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Zagovornik jih je uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopno sodbo in Višje sodišče v Mariboru je ta pritožbena izvajanja zavrnilo kot neutemeljena, kar je razvidno iz izreka in obrazložitve sodbe II Kp 33473/2013 z dne 20. 6. 2018. Zato te pritožbene navedbe ne morejo biti predmet presoje v tem pritožbenem postopku.

9. Okoliščine, da je obsojenka prejemnica socialne pomoči in da oškodovancem vrača dolgovane zneske v okviru svojih zmožnosti ter jih je vsaj deloma povrnila, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, tudi niso sprejemljive. Sodišče prve stopnje je upoštevalo socialne, materialne, družinske in zdravstvene razmere obsojenke, kar je razvidno že iz same obrazložitve napadenega sklepa in pravilno ocenilo, da te niso razlog za ugoditev predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Tako svojo ugotovitev je tudi tehtno obrazložilo. Sklicevanje pritožbe, da obsojenka vrača dolgovane zneske oškodovancem, za kar je pritožnik predložil tudi fotokopije potrdil, iz katerih to izhaja, ni utemeljeno iz razloga, ker ne gre za oškodovance iz obravnavane kazenske zadeve, temveč za povsem druge osebe, ki z obravnavanim dejanjem obsojenke niso z ničemer povezane. Glede zdravstvenih težav obsojenke je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso take narave, da bi narekovale drugačen način izvršitve kazni zapora, kot s prestajanjem te kazni, kar zadeva njeno skrb za starše, pa je pravilno presodilo, da ni razlog za ugoditev predlogu, ker gre za okoliščino, na katero bi obsojenka morala misliti že v času izvrševanja kaznivega dejanja, pri čemer je začasna zapustitev doma in družine v času prestajanja kazni zapora, pričakovana posledica.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da predlaganega načina izvršitve kazni ne dopuščajo teža storjenega kaznivega dejanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno, vzroki za dejanje, kakor tudi nevarnost, ki jo storilec takega dejanja predstavlja za družbo ter njegova zmožnost ponovitve, pri čemer ni prezrlo višine povzročene škode, kakor tudi ne, da je bila obsojenka po storjenem kaznivem dejanju dne 15. 1. 2015 s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 8864/2013 obsojena za istovrstno kaznivo dejanje, kot to izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru II K 33473/2013 z dne 20. 6. 2018 (točka 12 obrazložitve) ter da je izvršitev kazni zapora edina primerna, da bo delovala na obsojeno generalno in specialno preventivno v smeri resocializacije in jo odvračala od morebitnega podobnega ponovnega dejanja v prihodnje. Pravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da mora kazen zapora ohraniti svoje bistvo, to je povračilnost. 11. Pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca medicinske stroke, ki bi po vpogledu v zdravstveno dokumentacijo obsojenke in po osebnem pregledu obsojenke, presodil njeno zdravstveno stanje z vidika, da opravi dela v splošno korist, ni pravilno. V postopku odločanja o načinu izvršitve kazni zapora na podlagi predloga obsojenke, se ne izvaja dokazni postopek na način, kot ga predlaga zagovornik, temveč sodišče presodi na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi razpolaga, kar je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer je vsa dejstva in dokaze pravilno ocenilo in sprejelo tudi pravilno odločitev.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopnega sklepa, to velja tudi za pritožbena izvajanja, v katerih zagovornik navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z aktualno prakso slovenskih sodišč, saj navaja zgolj en tak primer (zadeva A), pri čemer torej ne gre za širšo prakso, prezre pa tudi načelo individualizacije izrekanja in izvrševanja kazenskih sankcij, ki ga je potrebno upoštevati, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Pritožbeno sodišče je obsojenko oprostilo plačila sodne takse, ker bo obsojena morala nastopiti prostostno kazen in nima sredstev, da bi takso plačala (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).