Jedro

Finančna dejavnost podjetnika kot kriterij za opredelitev pojma poslovne listine je tako tista, ki jo ta izvaja navzven (npr. pri izpolnjevanju davčnih obveznosti) kot tudi tista, ki se nanaša na notranje poslovanje. Pomembnost listine se ocenjuje glede na njene pravne učinke v gospodarskem in finančnem poslovanju; če listina dokazuje določena pravno pomembna dejstva, je nedvomno pomembna za poslovni promet ali gospodarske odločitve.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1000 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Piranu je bil B.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Dolžan je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega 70.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, povprečnino 65.000 SIT.

Zoper navedeno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik iz razloga kršitve kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče drugostopenjsko sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo (drugi odstavek 423. člena ZKP) predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj kršitev kazenskega zakona ni podana, izpodbijanje dejanskega stanja pa ne more biti osnova za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve se ne strinja z razlogi sodbe drugostopenjskega sodišča, ki je kot neutemeljeno zavrnilo njegovo pritožbo v zvezi z očitkom kršitve kazenskega zakona, zaradi česar jo (pritožbo) povzema tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vztraja pri stališču, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo znaki kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 240. člena KZ. Poslovne listine, ki so predmet kaznivega dejanja, morajo biti pomembne za odločitve v zvezi s finančno ali gospodarsko dejavnostjo znotraj družbe. Računi, ki jih obsojenec ni vpisal, pa po mnenju zagovornika niso bili pomembni ne za poslovni promet podjetnika niti za kakršnokoli odločitev v zvezi z njegovo dejavnostjo. Zato v konkretnem primeru naj ne bi imeli značaja poslovne listine. Dejanja, kot je očitano obsojencu, samostojni podjetnik posameznik sploh ne more storiti. Opisano ravnanje zato ni kaznivo po 240. členu KZ. Lahko bi šlo za kakšno drugo kaznivo dejanje, kar pa ni pod obtožbo.

Pravnomočna sodba obsojencu očita, da v nasprotju z zakonom v knjigo izdanih računov in v obrazec za odmero davka na DDV obratovalnice Gostilne R., ni vpisal, kar je potrdil s svojim podpisom štirih izdanih računov v skupnem znesku 80.520,00 SIT, čeprav bi kot samostojni podjetnik to moral storiti in se s tem izognil plačilu DDV. Ker gre za podatke, pomembne za odločitve v zvezi s finančno dejavnostjo, je s tem storil kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ.

Ni se mogoče strinjati s stališčem vložnika zahteve, da obsojenec kot samostojni podjetnik posameznik (po Zakonu o gospodarskih družbah - ZGD, veljavnem v času storitve kaznivega dejanja, Uradni list RS, št. 30/93 z dne 10.6.1993) tega kaznivega dejanja ni mogel storiti. Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 240. člena KZ lahko stori vsaka oseba, ki mora po zakonu ali na podlagi podzakonskih predpisov voditi poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine. Tudi za podjetnike, kot je obsojenec, je veljavni zakon določal obveznost in način vodenja poslovnih knjig (74. člen), katerega so predpisala pristojna ministrstva.

Pri obravnavanem kaznivem dejanju morata biti (med drugim) izpolnjena naslednja pogoja: da gre za poslovno listino in za lažne podatke v njej, ki pa morajo biti bistveni, torej pomembni, bodisi za poslovni promet ali za gospodarske odločitve.

Pri opredelitvi pojma poslovne listine je treba izhajati iz kriterijev, določenih v prvem odstavku 240. člena KZ. Po teh kriterijih je poslovna listina tista listina: 1. ki se mora voditi oziroma izdati na podlagi zakona ali drugega predpisa, izdanega na podlagi zakona, torej podzakonskega predpisa; 2. ki je pomembna za poslovni promet ali 3. ki je namenjena za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo. Pojem gospodarske dejavnosti je opredeljen v petem odstavku 126. člena KZ in med drugim obsega (kar je pomembno za presojo vložene zahteve) tudi opravljanje dejavnosti, za katero je predpisano ali dogovorjeno plačilo, zajema pa tudi finančno dejavnost (iz tega razloga je v 240. členu KZ odveč poudarjati, da je poslovna listina tista, ki je med drugim namenjena za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo in bi zadoščala zgolj navedba gospodarske dejavnosti glede na zakonsko opredelitev tega pojma).

Pomembnost listine se ocenjuje glede na njene pravne učinke (neposredne ali posredne) v gospodarskem in finančnem poslovanju. Če listina dokazuje določena pravno pomembna dejstva je nedvomno pomembna za poslovni promet ali gospodarske odločitve. (Ne)vpisovanje računov v poslovne knjige oziroma listine, od katerih je odvisno plačilo davka na DDV, je kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, pomembno za odločitve v zvezi s finančno dejavnostjo znotraj družbe oziroma gospodarskega subjekta. Pravilno tudi poudarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, da je finančna dejavnost podjetnika tako tista, ki jo ta izvaja navzven (npr. pri izpolnjevanju davčnih obveznosti) kot tudi tista, ki se nanaša na notranje poslovanje, ki lahko obsega oceno finančnega stanja, možnost investiranja, višino finančnih obveznosti do poslovnega partnerja itd. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima dejanje, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 240. člena KZ in da je v izpodbijani sodbi glede na ugotovljena dejstva obsojenčevo ravnanje pravno pravilno opredeljeno po tej zakonski določbi, t.j. kot kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin.

Navedbe zahteve, s katerimi graja odločitev višjega sodišča in razloge, na podlagi katerih je zavrnilo pritožbeno stališče, da gre za dejanje majhnega pomena (člen 14 KZ) in s tem za kršitev kazenskega zakona, sodijo na področje dejanskega stanja. Trditev zahteve, da sodišče ni z gotovostjo ugotovilo in dovolj prepričljivo obrazložilo obsojenčevega naklepa v smeri obravnavanega kaznivega dejanja, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, ki v okviru tega izrednega sredstva ni dovoljen (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člena ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.