Jedro

Zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje oškodovancu dovolilo, da prebere vnaprej pripravljeno izjavo, ni mogoče sklepati na kršitev določbe prvega odstavka 355. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I K 51327/2010 z dne 2. 7. 2010 obsojena I. P. in I. V. spoznalo za kriva kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (KZ) in ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena v zvezi s 25. členom KZ ter prvemu določilo posamezni kazni dve leti in deset mesecev zapora in štiri mesece zapora, drugemu pa tri leta zapora in pet mesecev zapora. Po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ jima je izreklo enotni kazni, in sicer obsojenemu I. P. tri leta zapora, obsojenemu I. V. pa ob upoštevanju kazni šest mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru K 418/2006 z dne 28. 1. 2009 in kazni osem mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju K 98/2003 z dne 4. 2. 2009 štiri leta in štiri mesece zapora. V izrečeno kazen zapora je obsojenemu I. V. vštelo po prvem odstavku 49. člena KZ čas, ki ga je prestal v priporu od 10. 2. 2009 od 9.15 ure dalje in po prvem odstavku 48. člena KZ čas pridržanja od 23. 9. 2004 od 8.20 ure do 23. 9. 2004 do 13.10 ure po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju K 98/2003 z dne 4. 2. 2009, ki je postala pravnomočna 4. 2. 2009. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta obsojenca nerazdelno dolžna plačati oškodovanemu C. Z. znesek 250.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2006 do plačila, medtem ko je oškodovanca s presežkom premoženjskopravnega zahtevka, ki se nanaša na oba obsojenca in v celoti dela premoženjskopravnega zahtevka, ki se nanaša na Š. Ž. in M. B., napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da sta obsojenca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, pri čemer ju je po četrtem odstavku 95. člena istega zakona oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obsojenemu I. V. postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 51327/2010 z dne 7. 1. 2011 deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je zvišalo: obsojenemu I. P. kazen, določeno za kaznivo dejanje pod točko I. izreka prvostopenjske sodbe na tri leta in deset mesecev zapora, nato pa enotno kazen na štiri leta zapora; obsojenemu I. V. pa kazen, določeno za kaznivo dejanje pod točko I. izreka na štiri leta zapora in enotno kazen na pet let in štiri mesece zapora. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbi zagovornika obsojenega I. P. in zagovornika obsojenega I. V. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Oba obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s pritožbo.

3. Zagovorniki obsojenega I. P. so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem obrazloženem mnenju niso podane z zahtevo uveljavljane kršitve zakona.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornikom. Slednji se v izjavi sklicujejo na razloge, navedene v zahtevi za varstvo zakonitosti in vztrajajo pri podanem predlogu.

6. Po stališču zahteve je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče Z. Ž. kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ki bi potrdila njegov zagovor oziroma ovrgla oškodovančevo izpovedbo, na katero se praktično izključno opirata izpodbijani sodbi. Navedena priča bi lahko potrdila okoliščino, da so se obsojeni I. V., B. D. in D. F. ter oškodovanec med seboj družili in poznali, s čimer bi se lahko potrdila ali ovrgla oškodovančeva verodostojnost. 7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker ne bi z ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja in k drugačni presoji ugotovljenih odločilnih dejstev. Utemeljilo je, da obramba ni izkazala potrebne verjetnosti, da je izpovedba priče Ž. relevanten dokaz, ker niti iz zagovorov obsojencev niti iz izpovedb priče Z. in F. ne izhaja, da bi vedela za medsebojno poznavanje teh oseb. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba zagovornikov uveljavljala isto postopkovno kršitev. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča ter poudarilo, da iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je od vseh v postopku zaslišanih oseb predlagano pričo omenil v svoji izpovedbi le kot priča zaslišani D. F. Zaključilo je, da obramba ni izkazala materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza, ker le-te ni mogoče utemeljiti s povzemanjem dela izpovedbe priče F. o oškodovancu, ki je tako splošna, da iz nje ni mogoče povzeti, na kaj se dejansko nanaša. 8. Sodišči prve in druge stopnje sta utemeljeno sklepali, da po obrambi prikazana vsebina predlaganega dokaza ni takšna, da bi lahko odločilno vplivala na sprejeto oceno verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe. Zahteva za varstvo zakonitosti v skrčenem obsegu ponavlja razloge, ki naj bi po njenem stališču narekovali izvedbo predlaganega dokaza. Glede na ustavno in sodno prakso mora obramba med drugim utemeljiti predlagani dokaz s potrebno stopnjo verjetnosti. Slednje zahteva prikaz dejstev, ki z določeno stopnjo gotovosti omogočajo sklepanje, da je dokaz odločilen, v povezavi z navedbo vsebine predlaganega dokaza. Zato glede na vse ugotovljene in obrazložene okoliščine v izpodbijanih sodbah, ni dovolj trditev, da bi se z izvedbo dokaza „lahko potrdila ali ovrgla oškodovančeva verodostojnost“. Postopkovna kršitev, ki jo v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga uveljavlja zahteva, ni podana.

9. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP je po stališču zahteve podana, ker sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbi prič D. B. in D. F., sodišče druge stopnje pa je presodilo, da ta pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost sodbe. Zahteva med drugim utemeljuje, da bi zaradi preverjanja verodostojnosti izpovedbe oškodovanega C. Z. bilo treba obsojenemu P. dati možnost, da izve, zakaj sodišče izpovedb F. in B., ki potrjujeta obsojenčev spremenjeni zagovor, ne šteje za pomembne. Te odločitve ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazložena.

10. Na podlagi v zahtevi za varstvo zakonitosti prikazane vsebine izpovedb D. B. in D. F. ni mogoče sklepati, da gre za dejstva, ki so odločilna za presojo verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe in za drugačno oceno spremenjenega zagovora obsojenega P., posebej še, ker presoja verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe temelji na ostalih izvedenih dokazih in z njimi preverjenih okoliščinah, kot je razvidno iz obširne obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (22. in naslednje strani sodbe sodišča prve stopnje). Ne glede na dejstvo, da je enake pritožbene navedbe presodilo tudi sodišče druge stopnje ter jih razumno obrazložilo, se v tako nastalem položaju tudi sicer pokaže, da pomanjkljivost, na katero opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Očitek vložnikov zahteve, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker sodbi sodišč prve in druge stopnje nista obrazložili odločilnega dejstva, to je nasprotujočih si izjav oškodovanega C. Z., ni v zadostnem obsegu obrazložen. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah večkrat poudarilo, da mora vložnik zahteve v skladu z določbo 424. člena ZKP ne samo navesti konkretne kršitve zakona, temveč jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti. Navedbe, ki se omejujejo le na trditev, da je C. Z. v različnih fazah predkazenskega in kazenskega postopka podajal zelo nasprotujoče in različne izjave, ne da bi jih zahteva konkretizirala in ne da bi utemeljila njihov pomen za drugačno presojo odločilnih dejstev, kot je navedena v izpodbijani pravnomočni sodbi, ne ustrezajo zahtevam določbe prvega odstavka 424. člena ZKP. Zato tudi ni mogoče sklepati na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni kršeno načelo neposrednega izvajanja dokazov. Vprašanje, ki je povezano z oškodovančevo izpovedbo na glavnih obravnavah (30. 9. 2009 in 17. 3. 2010), je presodilo že sodišče druge stopnje in utemeljeno sklepalo, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP). Sicer pa je pri presoji, ali je bilo kršeno načelo neposrednosti, kot je predpisano v prvem odstavku 355. člena ZKP, treba izhajati iz nastalega procesnega položaja. Dokaz z zaslišanjem oškodovanca je bil izveden na glavnih obravnavah 30. 9. 2009 (list. št. 1527 – 1535) in 17. 3. 2010 (list. št. 1767 – 1775), zato ni mogoče zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje dovolilo, da oškodovanec prebere vnaprej pripravljeno izjavo sklepati na kršitev določbe prvega odstavka 355. člena ZKP. Ne gre namreč za situacijo, v kateri bi branje pisne izjave v celoti nadomestilo oškodovančevo ustno zaslišanje, temveč dejansko za predstavitev pisnih pojasnil, povezanih s posameznimi okoliščinami, kar je dovoljeno v okviru metode neposrednega zaslišanja priče (primerjaj, Studienkommentar Stpo, dr. Wolfgan Joex, Založba C. H. Beck, München 2006).

13. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega I. P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP). V skladu s takšno odločitvijo je obsojencu glede na njegove premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).