Jedro

Odločitev glede veljavnosti oporoke v delu glede denacionaliziranega premoženja predstavlja le nujni sestavni del odločitve o dedovanju tega dela zapustničinega premoženja oziroma kdo so dediči tega premoženja. Glede tega vprašanja se ne odloča s posebnim sklepom, ker je odveč in stranke tudi nimajo pravnega interesa (ga tudi niso predlagale).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je zapustničina oporoka z dne 10.3.1968 v delu, ki se nanaša na denacionalizirano premoženje, razvidno iz odločbe Občine Brežice, Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja, št. 363-16/92-5 z dne 26.11.1992, pravno veljavna.

Proti sklepu se pritožuje zakonita dedinja D. V. iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP/77 v zvezi s členom 163 ZD ter predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev prvostopnemu sodišču v nov postopek pred drugim sodnikom istega sodišča. Pritožnica ponovno opozarja na neveljavnost oporočnih določil glede dediča V. I. po prvi oporoki iz leta 1968, ker so bila ta s kasnejšo oporoko iz leta 1979 izključena, ker je po tej oporoki pravni prednik zakonite dedinje D. V., A. V. podedoval hišo z gostinskim lokalom št. 12 v kraju C. in vse ostalo kar spada k tej hišni številki. Po presoji pritožnice je višje sodišče jasno navedlo, da lahko glede na kasnejšo oporoko denacionalizirano premoženje, katero spada pod gostinski lokal št. 12 v kraju C., deduje le pravni prednik zakonite dedinje V. A. in ne V. I. Prvostopno sodišče pa te navedbe višjega sodišča ignorira in se postavlja v dvojno vlogo in sicer kot razsodnik v zapuščinski zadevi (obravnavani) ter tudi kot pojasnjevalec oporoke z dne 31.10.1979. Pritožba ne sprejema razlogov izpodbijanega sklepa, da nacionalizirano premoženje ni bilo zajeto v oporoki z dne 31.10.1979, saj bi vsak neuki laik po branju oporoke in razumevanju le-te lahko ugotovil, da je zapustnica jasno izrazila voljo tudi glede tistega premoženja, ki je predmet denacionalizacije z zapisom "in vse ostalo kar se nahaja pod to hišno številko". Zakoniti dedinji je sicer razumljivo, da želi sodišče v osebi sodnika pomagati I. V. in poizkuša doseči dedovanje denacionaliziranega premoženja v korist I. V., pri čemer je pritožnica prepričana (ne da bi hotela nespoštovati sodnika), da naklonjenost sodnika izhaja mimo povedanih dejstev, ker je sodnik po rodu iz istega kraja, sin V. I. pa je sodnikov sošolec. Sodnik pristransko obravnava zadevo, kar se kaže zlasti v razlogovanjih in pojasnilih sodišča, kaj je imela v mislih oporočiteljica pri zapisu oporoke pred sodnikom z dne 31.10.1979, čeprav mimo tistega, kar je zapisano. Predlaga ugotovitev, da je glede denacionaliziranega premoženja pravno veljavna oporoka z dne 31.10.1979 in ne 10.3.1968, o čemer je višje sodišče davnega 1992 že zavzelo jasno stališče. Pritožba je utemeljena.

Ob vloženi pritožbi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izdani izpodbijani sklep, s katerim se ugotavlja pravna veljavnost zapustničine oporoke z dne 10.3.1968 v delu glede denacionaliziranega premoženja kot predmeta zapuščine, odveč in zato nezakonit. O pravici do dediščine oziroma kdo so zapustničini dediči ter o vseh ostalih ključnih vprašanjih glede zapuščine, se v zapuščinskem postopku v skladu s členom 214 Zakona o dedovanju (v nadaljevanju besedila ZD) odloča izključno s sklepom o dedovanju. Niti po ZD, niti po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju besedila ZPP/77), ki se po členu 163 ZD subsidiarno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, za rešitev tovrstnega vprašanja, ki predstavlja nujni del odločitve glede dedovanja denacionaliziranega premoženja, ni predvidena izdaja posebne odločbe, saj to ni potrebno. Izpodbijani sklep je torej izdan brez ustrezne podlage, kot že rečeno, pa je tudi odveč. Stranke zapuščinskega postopka od njega samega tudi ne morejo imeti nobene pravne koristi, saj z njim ni odločeno o dedovanju zapustničinega premoženja, zaradi česar izdaja izpodbijanega sklepa, katere sicer tudi niso predlagale, tudi ni v njihovem interesu. Verjetno je sicer prvostopno sodišče izpodbijani sklep izdalo zaradi napačnega razumevanja inštančnega sklepa z dne 23.10.1996, ko je pritožbeno sodišče pojasnilo prvostopnemu sodišču, da bo lahko odločilo o obravnavani zapuščinski zadevi šele, ko bo (samo) rešilo vprašanje ali so določila oporoke iz leta 1968, ki se nanašajo na oporočno razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem, ki je sedaj po denacionalizaciji predmet dedovanja, neveljavna po členu 101/1 ZD, zaradi tega, ker so v nasprotju in se izključujejo z oporočnim razpolaganjem iz oporoke iz leta 1979, vendar to eventuelno napačno razumevanje prvostopnega sodišča, da je potrebno glede tega vprašanja izdati poseben sklep, ne more vplivati na veljavnost izpodbijanega sklepa.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo po 3. točki 380. člena ZPP/77 v zvezi s 163. členom ZD in zadevo vrača prvostopnemu sodišču v nadaljnji postopek. V nadaljnjem postopku naj torej prvostopno sodišče izda sklep o dedovanju (člen 74 Zakona o denacionalizaciji), pri čemer bo sedaj iz procesnih razlogov razveljavljena odločitev glede veljavnosti oporoke iz leta 1968 glede denacionaliziranega premoženja, kakršnakoli bo že sprejeta v nadaljnjem postopku, le nujni sestavni del odločitve o dedovanju oziroma o tem, na kakšni podlagi in kdo deduje po zapustnici in katera tudi ne bo sodila v izrek sklepa, pač pa zgolj v njegovo obrazložitev.

Ker torej o zadevi še vedno ni odločeno, zaenkrat tudi ni podlage za po členu 371 ZPP/77 predlagano odredbo pritožbenega sodišča, da bi se postopek nadaljeval pred drugim sodnikom, saj po razveljavitvi izpodbijanega sklepa ne gre za nov oziroma ponovljen postopek, pač pa le za nadaljevanje starega. Kar pa se tiče predlagane izločitve sodnika pri odločanju v obravnavani zapuščinski zadevi zaradi njegove očitane pristranosti, je treba pritožnici pojasniti, da o tem ne odloča pritožbeno sodišče, pač pa bo o predlagani izločitvi (čeprav izraženi v pritožbi) moral v skladu s členom 73 ZPP/99 odločiti predstojnik sodišča prve stopnje, pred katerim se vodi ta zapuščinski postopek in to še preden bo sodnik, ki ga stranka izloča, nadaljeval s tem postopkom.