Jedro

Tožena stranka zaradi opustitve varnostnih ukrepov krivdno odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala zaradi izpostavljenosti škodljivim vplivom delovnega mesta. Zaradi dolgotrajnega delovanja prahu in hlapljivih toksičnih snovi namreč trpi za kroničnim vnetjem nosne sluznice in kroničnim vnetjem sluznice žrela in grla.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh (1.a točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike do vtoževanega zneska (11.500,00 EUR s pp) pa je zavrnilo (1.b točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.987,59 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje. Navaja, da bi objektivna in subjektivna merila za odmero odškodnine v konkretnem primeru narekovala prisojo višje odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo. Tožnik pred tem ni oboleval za nobeno diagnosticirano psihično boleznijo. Po njegovih težavah in poklicnih obolenjih, ki so predmet tega postopka, pa se je pojavila epilepsija, ki je povezana s psihotično motnjo in je pri njem nastopila kot reakcija na okoliščine v službi. Zdravstvene težave so gotovo vplivale na psihične težave, saj je splošno znana psihosomatska povezanost nastanka bolezni in epilepsije. Ker je bil tožnik v bolniškem staležu ves čas od 27. 7. 2006 dalje, ni mogoč zaključek, da posledic zdravstvenih težav ni bilo, temveč so bile le-te dolgotrajne in so prerasle na psihično področje, tako da je bil spoznan za invalida. Dosojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 3.000,00 EUR je prenizka, saj v njo spadajo tudi vse neprijetnosti zdravljenja, štiriletni bolniški stalež, številni pregledi in težave na psihičnem področju. Tudi odškodnina za prestani strah v višini 1.000,00 EUR je simbolična, saj je pri tožniku močan strah prerasel v psihozo in je trajal ves čas. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so se odrazile v bolezni (najmanj psihični motnji), izvedenec pa jih nadalje povezuje z epilepsijo. Ta ga je dokončno spremenila v invalida, ki se ni zmožen ukvarjati z vsakdanjimi življenjskimi aktivnostmi. Tožnikova izpoved zaradi psihične motnje ne more verodostojno ponazoriti dejanskega stanja, saj potrebuje tujo pomoč in spremstvo, ne da bi lahko samostojno kar koli delal ali se gibal. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper ugodilni del sodbe, prav tako zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so škodljive substance, ki so bile prisotne v delovnem okolju, kjer je tožnik opravljal delo oblikovalca, edini razlog njegovih težav. Takšen zaključek nasprotuje ugotovitvam sodnega izvedenca za otorinolaringologijo prof. dr.

M.Ž.

. Slednji izpostavlja, da minimalna zveza med tožnikovim delovnim mestom in njegovimi zdravstvenimi težavami obstaja, medtem ko sodišče zmotno zaključuje, da so vplivi delovnega okolja edini razlog za tožnikove zdravstvene težave. Pri svoji odločitvi sodišče tako ni upoštevalo vzrokov, ki so v pretežni meri povzročili poslabšanje zdravstvenega stanja. Tožnik ni nikoli trpel telesnih bolečin; imel je le blage težave v smislu vnetja nosne sluznice in nekoliko moteno dihanje skozi nos. Prisojena odškodnina je v nasprotju z višino, ki jo za podobne primere priznava sodna praksa. Ni podlage niti za prisojo odškodnine zaradi strahu, saj je bila intenziteta tožnikove zaskrbljenosti v trajanju nekaj mesecev majhna. Zaskrbljenost ni dosegla stopnje, ki bi opravičevala plačilo denarne odškodnine zaradi strahu. Tudi zelo majhna mera zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ko je tožnik na račun svojega zdravstvenega stanja prikrajšan le za opravljanje resnično najtežjih fizičnih aktivnosti, ne dosega praga za prisojo odškodnine zaradi duševnih bolečin. Pripominja še, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage o tem, da bi kdaj koli opravljal najtežje fizične aktivnosti. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Obe stranki sta vložili še odgovora na pritožbo, v katerem prerekata vse pritožbene navedbe nasprotnih strank, in predlagata zavrnitev pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninskega prava je, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Glede na citirano določbo je torej delodajalec odškodninsko odgovoren, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti: da gre za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delodajalca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delodajalca.

Pretežni del pritožbenih navedb tožene stranke glede temelja tožbenega zahtevka se nanaša na vprašanje obstoja vzročne zveze. Pri vzrokih za nastanek škode (tožnikovimi zdravstvenimi težavami) in škodljivimi vplivi delovnega okolja si je glede strokovnih vprašanj sodišče prve stopnje pomagalo z izvedencema s področja otorinolaringologije doc. dr. B.Č. in prof. dr. M.Ž.. Sodišče prve stopnje je na podlagi njunih mnenj ugotovilo, da so bile tožnikove (otorinolaringološke) težave v vzročni povezavi z izpostavljenostjo na delovnem mestu, kljub temu, da je takšna zveza po mnenju izvedenca M.Ž. minimalna. Torej, da vplivi niso intenzivnejši in da zaradi tega tudi tožnikove težave z zdravjem niso večje. Oba izvedenca sta potrdila obstoj vzročne zveze. Izvedenec M.Ž. je ob tem navedel, da so tožnikove težave v smislu oteženega dihanja v večji meri pogojene z manjšo okrivljenostjo nosnega pretina, izvedenec B.Č. pa je potrdil, da so težave neposredna posledica vplivov delovnega okolja. Pri ugotovitvi vzročne zveze je pomembno, katero dejstvo je povzročilo nastanek škodnega dogodka, kar je vprašanje dejanske narave. Na to se navezuje pravno vprašanje, ali oziroma kdo je odgovoren za dejstvo, ki je povzročilo škodne posledice. Za presojo pravno relevantne vzročnosti so med vsemi dejavniki, ki so vzrok določene škodne posledice upoštevna samo aktivna in pasivna ravnanja (opustitve) odgovornega subjekta. Drugi vzroki (naravni dogodki in procesi) ne morejo biti pravno relevantni vzrok. Osebno stanje, ki pogojuje nastanek škode ali njen večji obseg od običajnega in ki se razvije spontano, in ni posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve, ne preprečuje razbremenitve odškodninske odgovornosti povzročitelja. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka tudi sicer ni ugovarjala deljene vzročnosti niti ni bilo ugotovljeno, da bi bila škoda (razvoj tožnikove bolezni) posledica še kakšnega drugega pravno relevantnega vzroka (ravnanja človeka). Izpostavljenost škodljivim vplivom delovnega mesta zato v konkretnem primeru predstavlja samostojni vzrok tožnikovih zdravstvenih težav, ki so se pri tožniku manifestirale v obliki nepremoženjske škode, v postopku pa je bilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke s področja varnosti pri delu M.V. ugotovljena tudi opustitev varnostnih ukrepov - zagotavljanja varnostnih sredstev, kar predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega odgovarja tožena stranka. Tožena stranka tako ni ravnala s potrebno skrbnostjo, zaradi česar je podana njena krivdna odgovornost. O tem, ali so tudi tožnikove duševne motnje psihotične narave v vzročni povezavi z opustitvijo tožene stranke oziroma s tožnikovimi telesnimi (otorinolaringološkimi in dermatološkimi) težavami, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je za izdelavo mnenja postavila izvedenko prof. dr. M.K.. Na podlagi preučitve medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnika je izvedenka ocenila, da vzrokov za nastanek duševnih motenj v tožnikovem primeru ni mogoče pojasniti in ugotoviti, kaj je vzrok njegovih motenj, ter da tožnikovih psihičnih težav (epilepsija, depresivnost, impulzivnost in izkrivljeno mišljenje) ni mogoče povezati z njegovimi otorinolaringološkimi in dermatološkimi težavami. Navedenim jasnim in obrazloženim zaključkom, na katere tožnik ni podal pripomb, je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem strinja in šteje pritožbene poskuse tožnika prikazati večji obseg škode v posledici psihičnih težav za neutemeljene.

Pri odmeri zadoščenja se upošteva stopnja in trajanje bolečin ter strahu in druge okoliščine primera kot subjektivna merila iz prvega odstavka 179. člena OZ in objektivna merila iz drugega odstavka 179. člena OZ, tj. pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, in da prisojena odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Na podlagi navedenega določila je bila tožniku tudi priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo, saj je sodišče pri odločanju o primernosti višine odškodnine upoštevalo tako izvedenski mnenji izvedencev s področja otorinolaringologije kot tožnikovo izpoved.

Tožnik ima v posledici dolgotrajnejšega delovanja prahu in hlapljivih toksičnih snovi na delovnem mestu kronično vnetje nosne sluznice ter kronično vnetje sluznice žrela in grla. Tudi vnetje kože obraza je v pretežni meri posledica neugodnega (škodljivega) delovnega okolja. Težave z vnetjem nosne sluznice je imel tožnik približno dve leti in nekoliko moteno dihanje skozi nos. Telesnih bolečin v pravem pomenu besede resda ni bilo, vendar pa so po klinični sliki in porabi analgetikov po mnenju izvedenca dr. B.Č. bile navzoče občasne lažje bolečine v času izpostavljenosti vplivom delovnega okolja. Upoštevaje navedeno in številne specialistične preglede primerna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in druge neugodnosti med zdravljenjem znaša 2.000,00 EUR. Pritožbena navedba tožene stranke, da odmerjena odškodnina iz tega naslova ni primerljiva z obstoječo sodno prakso, je pavšalna. Natančnega odgovora pa pritožbeno sodišče niti ne more dati, ker pritožba ne precizira sodne prakse, kateri bi odločitev sodišča prve stopnje nasprotovala in posledično temu navedbe tožene stranke ni možno preizkusiti. Tudi glede strahu pritožbeno sodišče nima pomislekov. Po mnenju izvedencev tožnik primarnega strahu ni preživljal, izrazit pa je bil po mnenju izvedenca dr. B.Č. sekundarni strah. Ker pa so bili vsi specialistični pregledi opravljeni v času od januarja do maja 2006, je bila intenziteta zaskrbljenosti majhna in je trajala nekaj mesecev. Glede na tako okoliščine primera je primerna odmerjena odškodnina iz tega naslova v znesku 1.000,00 EUR. Primerna je tudi višina odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Ugotovitev izvedenca je, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti zaradi težav v posledici izpostavljenosti škodljivim vplivom na delovnem mestu zmanjšane v zelo majhni meri. Tožnik je bil zaradi opisanih težav spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti v letu 2006. Ob upoštevanju tožnikove mladosti, njegove izpovedi, da je tudi zaradi težav z dihanjem pred kakimi štirimi leti opustil igranje nogometa in ugotovitve izvedenca, da je na račun svojega zdravstvenega stanja prikrajšan za najtežje fizične aktivnosti, kar ne predstavlja razširitve trditvene podlage, znesek 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po oceni pritožbenega sodišča ni pretiran, po drugi strani pa tudi ni podlage za prisojo višje odškodnine za to vrsto škode. Zadoščenje v višini 6.000,00 EUR oziroma nekaj več kot 6 povprečnih neto plač na dan odločitve sodišča prve stopnje je tako v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbi obeh strank v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosita vsaka svoje stroške pritožbe.