Jedro

Ker je obtoženec ravnal z dvigalom, ki ni imelo uporabnega dovoljenja, sam pa ni bil usposobljen za tako delo, pa je zaradi tega prišlo do delovne nezgode s smrtnim izidom, je storil kaznivo dejanje po 4. odstavku 247. čl. KZ RS.

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. R.D. in E.M. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca sta dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, in sicer obt. R.D. 15.000 tolarjev, E. M. pa 10.000 tolarjev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sta bila obt. R.D. in E.M. spoznana za kriva hudega kaznivega dejanja zoper splošno varnost po IV. odst. 247. čl. KZ RS v zvezi z II. in III. odst. 245. čl. in v zvezi s I. in III. odst. 240. čl. KZ RS ter jima je bila na podlagi 52. čl. KZ SFRJ v zvezi s 4. čl. Ustavnega zakona Republike Slovenije izrečena pogojna obsodba in z uporabo omilitvenih določil določena kazen R.D. 6 mesecev zapora, E.M. pa 4 mesece zapora, obema s preizkusno dobo enega leta. Hkrati je bilo tudi odločeno, da sta obtoženca dolžna plačati nerazdelno stroške kazenskega postopka v znesku 26.760 tolarjev in povprečnino R.D. 7.000 tolarjev, E.M. pa 3.000 tolarjev.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila njuna zagovornika.

Zagovornik obt. R.D. odvetnik J.S. se je pritožil, kot pravi, zaradi odločbe o krivdi in kazni s pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je tudi zahteval, naj pritožbeno sodišče obvesti o seji pritožbenega senata obtoženca in njegovega zagovornika.

Zagovornik obt. E.M. pa se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tega obtoženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obt. R.D.: Ni se mogoče strinjati s pritožbo tega zagovornika, ki meni, da bi obt. R.D. moral odgovarjati za svoje dejanje kot kaznivo dejanje le v primeru, če bi bile podane take kršitve, ki bi povzročile konkretno nevarnost. Ker pa je v danem primeru prišlo do nezgode le zaradi napačnega pritiska na tipalko s strani soobt. E.M., torej za človeški faktor pa obt. R.D. ne more kazensko odgovarjati za nastalo posledico. V primeru, če se M.E. ne bi zmotil, ko je pritisnil na napačno tipalo, ne bi bilo nesreče. Zaradi tega bi do enakega rezultata oz. posledice prišlo tudi v primeru, če bi bilo dano uporabno dovoljenje in podana strokovna usposobljenost obtoženca za opravljanje s takim dvigalom.

Tako stališče pritožnika je po stališču pritožbenega sodišča napačno.

Pritožnik prezre, da je do posledice prišlo prav zaradi tega, ker je obtoženi ravnal proti predpisom o tehničnim pravilom o varnostnih ukrepih, ko je dovolil in upravljal z dvigalom, ki ni bil usposobljen za ravnanje za tako delo in je bil brez uporabnega dovoljenja, razen tega sam obtoženec ni bil za tako dvigalo strokovno usposobljen in poleg tega tudi dovolil soobt. E.M. upravljanje dvigala, čeprav tudi ta soobtoženec ni bil strokovno usposobljen za upravljanje s takim dvigalom. Vse to je imelo za posledico, da je obratovalo dvigalo, ki enostavno ne bi smelo, kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo in se s tako obrazložitvijo v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Zaradi tega se je tudi soobt. E.M. "lahko" zmotil in je pritisnil na napačno tipko. Dvigalo enostavno ne bi smelo obratovati brez uporabnega dovoljenja in ko bi imelo uporabno dovoljenje, bi s tem dvigalom morali upravljati strokovno usposobljeni delavci, kar pa obtoženec in seveda tudi soobt. E.M ni bil. Sodišče prve stopnje je tudi primerno obrazložilo subjektivni element kaznivega dejanja, ko je ugotovilo, da je pri obtožencu šlo za zavestno malomarnost, kar je tudi primerno obrazložilo. Zaradi tega je pritožbeno sodišče ocenilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, da ni podan niti pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitev zakona in tudi ne zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitev kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca po 379. čl. ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenskih sankcijah je sodišče druge stopnje ocenilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu. Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje, vse okoliščine, ki vplivajo na izrek take ali drugačne kazenske sankcije pravilno ugotovilo in da je tudi te okoliščine primerno ovrednotilo ter zato obt. R.D. izreklo tudi primerno kazensko sankcijo v obliki pogojne obsodbe in v okviru nje določene kazni, ki je omiljena in s preizkusno dobo enega leta.

Ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev kazenskega zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tega pritožnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, kar je v skladu 384.čl. ZKP.

K pritožbi zagovornika obt. E.M.: Ta pritožnik vidi v izpodbijani sodbi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 364. čl. ZKP v tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zapisalo, da je obt. E.M. sam priznal, da je pritisnil na napačno tipko, kar pa ni res. S tako pripombo pritožnika se strinja tudi sodišče druge stopnje. Vendar pa je ocenilo, da zaradi tega še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, kajti sodišče prve stopnje ni spoznalo za krivega E.M. samo zaradi tega, ker naj bi sam priznal, da je pritisnil na napačno tipko. V resnici je E. M. med drugim dejal, da je verjetno pritisnil namesto zgornjega stikala, s katerim bi tovor dvignil, stikalo pod njim in z njim premaknil mačka v desno. Torej dopušča možnost, da je pritisnil na napačno tipko.

Sodišče prve stopnje pa tega ni ugotovilo le na podlagi "priznanja" obt. E.M., ampak je v izpodbijani sodbi izrecno navedlo, da je tudi soobt. D. potrdil, da je E.M. očitno pritisnil na napačno tipko in v mnenju izvedenca Š., ki je v svojem izvedenskem mnenju, ki ga sodišče prve stopnje utemeljeno sprejema, med drugim navedel, da je bilo povelje, ki ga je dal soobt. D.M., moralo biti na eni od tastatur dvigal ravno nasprotno kot je bila oznaka na tipki in da je lahko to prispevalo k napačni smeri vklopa enega od dvigal. Zaradi tega je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je obt. E.M. pritisnil na napačno tipko. Navedba, da je obt. E.M. to priznal, kar pa v resnici ni točno, ampak je le to dopuščal, ni torej zaradi drugih dokazov odločilno dejstvo, zaradi česar po oceni pritožbenega sodišča sodba sodišča prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 364. čl. ZKP. Sodišče prve stopnje je obrazložilo stališče soobt. R.D. in izvedenca Š. glede teh vprašanj in zato ni moč pritrditi pritožniku, češ da so te izpovedbe irelevantne. V spisu tudi ni nobenih podatkov, da bi komande ne bile brezhibne. Zato so očitki tega pritožnika, češ da je lahko bil tudi v tem razlog, neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tudi glede tega obtoženca dejansko stanje po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo in ker tudi ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpdobijano sodbo potrdilo.

V okviru 379. čl. ZKP je preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji glede tega obtoženca. Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje tudi pri tem obtožencu pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije in je zato tudi temu obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo, zaradi česar pritožbeno sodišče tudi ni imelo razloga posegati v ta del izpodbijane sodbe.

Ker zagovornika obtoženca s pritožbo nista uspela, sta obtoženca dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino in sicer R.D. 15.000 tolarjev, E.M. pa 10.000 tolarjev, kar je primerno glede na trajanje in zamotanost pritožbenega postopka ter gmotnih razmer vsakega od obtožencev.