Jedro

Ne gre za navidezni realni stek med kaznivima dejanjema hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ in povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ. Predpostavka zanj je namreč, da gre za eno samo storilčevo storitev ali opustitev, ki v konkretnem primeru ni podana, saj se kaznivo dejanje po 1. odstavku 134. člena KZ stori s storitvijo, po 129. členu KZ pa z opustitvijo.

Kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 2. odstavku 134. člena KZ po načelu konsumpcije zajema tudi kaznivo dejanje po 129. členu KZ.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih M. in I.O. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 14.1.1998 obsojena M. in I.O. spoznalo za kriva, prvega pod točko A/I kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ in oba pod točko A/II povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ. Obsojenemu M.O. je za prvo kaznivo dejanje po 1. odstavku 134. člena KZ določilo kazen 4 let zapora, za drugo po 129. členu KZ 2 leti in 6 mesecev zapora ter mu nato na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 6 let zapora. Obsojeni I.O. je po 129. členu KZ izreklo kazen 3 let in 6 mesecev zapora. Oba obsojenca je pod točko B sodbe po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja v sostorilstvu po 2. v zvezi s 1. odstavkom 201. člena v zvezi s 25. členom KZ, prav tako je zaradi pomanjkanja dokazov iz istega razloga oprostilo obtožbe obsojeno I.O. za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, storjene v sostorilstvu po 1. odstavku 134. člena v zvezi s 25. členom KZ. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 24.4.1998 pritožbi okrožnega državnega tožilca deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojenemu M.O. kazen, določeno za kaznivo dejanje po 129. členu KZ, zvišalo na 3 leta in 6 mesecev zapora in mu nato zvišalo tudi izrečeno enotno kazen na 7 let in 4 mesece zapora, obsojeni I.O. pa je izrečeno kazen zvišalo na 4 leta zapora. V ostalem je pritožbo okrožnega državnega tožilca, pritožbi zagovornikov M.O. in I.O. pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe sta zagovornika obsojenih M.O. in I.O. zaradi kršitve kazenskega zakona, tedaj razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega M.O. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi obeh sodišč razveljavi ali pa zaradi kršitve kazenskega zakona sodbo samo spremeni odločbi sodišč prve in druge stopnje ter obsojencu ob pravilni uporabi določb kazni izreče primerno in zlasti ustrezno nižjo kazen.

Zagovornik obsojene I.O. se zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbi obeh sodišč v napadenem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovno državni tožilec v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Ne gre namreč za navidezen idealni stek kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil obsojen M.O., kot v zahtevi zatrjuje njegov zagovornik. Odnosov specialnosti med dejanjema ni, saj gre za dejanji, ki imata povsem različne zakonske znake. Prav tako ne gre za odnos konsumpcije, saj kriminalna količina enega dejanja ni vsebovana v drugem dejanju, ki je bilo tudi časovno storjeno kasneje.

Zatrjevanj v zahtevi zagovornika obsojene I.O., da obsojenka ni vedela, kako hude poškodbe ima otrok, in se ni zavedala, da nujno potrebuje pomoč zdravnika, po mnenju vrhovnega državnega tožilca Vrhovno sodišče ne bo moglo upoštevati, saj izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Pravnopomotno je stališče v zahtevi zagovornika obsojenega M.O., da gre pri kaznivih dejanjih hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ in povzročitve smrti iz malomarnosti za navidezen idealen stek, torej na tej podlagi za eno samo kaznivo dejanje. Navidezen idealni stek je podan takrat, ko storilec z eno storitvijo ali opustitvijo uresniči zakonske znake oziroma prepovedane posledice dveh ali več dejanskih stanov, pri čemer sta zakonska opisa dveh ali več kaznivih dejanj v odnosih specialnosti, subsidiarnosti ali konsumpcije. Osnovna predpostavka za uporabo tega materialnopravnega instituta je torej, da gre za eno samo storilčevo storitev ali opustitev. Ta pa v konkretnem primeru ni izpolnjena. Kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ je obsojenec storil s storitvijo, kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ pa z opustitvijo, pri čemer se storitveno in opustitveno dejanje niti časovno ne prekrivata. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec dne 14.2.1995 štiriinpolletnega oškodovanca A.F. z rokami in brcami pretepel po raznih delih telesa in mu prizadejal hudo telesno poškodbo ter da je v dneh od 14. do 19.2.1995 z obsojeno I.O., s katero je živel v izvenzakonski skupnosti, poškodovanega otroka, za katerega sta bila dolžna skrbeti, pustil brez pomoči v razmerah, ki so nevarne za življenje in je zato otrok, ki je dne tudi 15.2.1995 padel po stopnicah in dobil še poškodbe glave, zaradi opustitve dolžnega ravnanja obeh obsojencev v celjski bolnišnici, kamor sta ga pripeljala, ko mu ni bilo več pomoči, umrl. Ne gre tedaj za eno storitveno ali opustitveno dejanje, tako da ni podlage za uporabo instituta navideznega idealnega steka.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi govori tudi o odnosih specialnosti in konsumpcije med obema kaznivima dejanjema, vendar pri tem ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi, marveč ponuja dve hipotezi, ki sta rezultat lastne dokazne presoje. Tako navaja, da bi bil podan navidezen idealni stek na podlagi razmerja specialnosti, če bi sodišče sledilo obsojenčevemu zagovoru in njegovim navedbam, da otroka zanesljivo ne bi udaril, če bi vedel, kakšne poškodbe je ta zaradi tega dobil ter da bi šlo v takem primeru med kaznivima dejanjima hude telesne poškodbe po 3. odstavku 134. člena KZ in povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ za tak odnos. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo drugačno dejansko stanje, saj v tem delu obsojenčevemu zagovoru ni sledilo. Zato take navedbe v zahtevi po vsebini pomenijo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odstavku 366. člena KZ. Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, le da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

Pravilno je stališče tega vložnika, da kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 2. odstavku 134. člena KZ po načelu konsupcije zajema tudi kaznivo dejanje po 129. členu KZ. Vendar je tudi v tem delu izhodišče v zahtevi napačno, saj izhaja iz predpostavke, da je glede na otrokovo smrt kot prepovedano posledico v času storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe obsojenec ravnal malomarno. V izpodbijani pravnomočni sodbi pa je sodišče ugotovilo, da v času storitve tega kaznivega dejanja glede otrokove smrti ni podana niti nezavestna malomarnost kot najnižja stopnja krivde. Na ta način zagovornik obsojenega M.O., ki sicer uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pravnomočno sodbo v tem delu izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornik obsojenega M.O. v zahtevi očitno meri tudi na to, da je sodišče v napadeni pravnomočni odločbi napačno interpretiralo posamezne določbe glede pravilne odmere kazni in da je zato obsojencu, pri katerem je ugotovilo številne olajševalne okoliščine, izreklo nerazumljivo visoko kazen zapora; tako pa zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. S temi navedbami vložnik pravnomočno sodbo izpodbija zaradi obsojenemu M.O. določenih posameznih in izrečene enotne kazni zapora. Kršitev kazenskega zakona na tej podlagi je podana takrat, ko sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Da bi sodišče to svojo pravico prekoračilo, obsojenčev zagovornik niti ne zatrjuje. Po vsebini pravnomočno sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazni, torej razloga iz 1. odstavka 374. člena ZKP, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti prav tako ni mogoče vložiti.

Katero kršitev kazenskega zakona naj bi sodišče zagrešilo s tem, da je zavrnilo ugovor obsojenčevega zagovornika zoper obtožnico, kljub temu da je bilo po vložnikovi presoji iz mnenja izvedenca sodno medicinske stroke nedvoumno razvidno, da ni šlo za kaznivo dejanje posebno hude tesne poškodbe po 2. odstavku 135. člena KZ in kljub temu da je obtožnica vsebovala številne netočne trditve o obsojenčevem sovraštvu do drugih narodov oziroma veroizpovedi, zagovornik obsojenega M.O. ne pove. Obsojenec ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 2. odstavku 135. člena KZ, v pravnomočni sodbi pa prav tako ni nobenih ugotovitev, da je obsojenec kaznivi dejanji storil iz prej navedenih nagibov. Glede trditev tega vložnika, da je bil celotni kazenski postopek naravnan tako, da bi sodišče obsojenemu M.O. izreklo maksimalno visoko kazen, pa gre zgolj za ugibanja, ki niso z ničemer podkrepljena in zato zakonitosti izpodbijane pravnomočne odločbe tudi ne morejo omajati.

Zagovornik obsojene I.O. v zahtevi navaja, da se obsojenka ni zavedala, da lahko zaradi njene opustitve nastane prepovedana posledica - sinova smrt in da se tega po okoliščinah in po njenih osebnih lastnostih tudi ni mogla zavedati ter da ji zato tudi najnižja stopnja krivde, nezavestna malomarnost, ni dokazana.

Poudarja, da je obsojenka za poškodovanega sina skrbela po svojih najboljših močeh tako, kot je to običajno v krajih v Bosni in Hercegovini, od koder je pred strahotami vojne pribežala kot begunka. Tam je videla številne hudo poškodovane ljudi, ki so ob taki negi, ki jo je nudila otroku, preživeli. Sinu je dajala tablete in obkladke in ga takrat, ko je spoznala, da se mu je zdravstveno stanje hudo poslabšalo, nemudoma odpeljala k zdravniku. Obsojenkin zagovornik v zahtevi v bistvu izpostavlja, da po subjektivni plati obsojenki kaznivo dejanje ni dokazano, pri tem očitno meri na pravilo, da od nikogar ne moremo zahtevati več, kot zmore in da mu krivde ni mogoče očitati, ker ni bil zmožen ustreči temu, kar se je od njega zahtevalo (ultra posse nemo tenetur).

Zagovornik obsojene I.O. po vsebini tedaj ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, marveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenka storila kaznivo dejanje iz zavestne malomarnosti. Očitno je, da obsojenkin zagovornik ne sprejema dejstvene ugotovitve v pravnomočni sodbi, da se je obsojenka zavedala, da je poškodovani otrok, ki je zavračal hrano in bruhal, hropel in imel dihalno stisko, ki so mu plavele ustnice in je imel bolečine ter ustavitev izločanja urina, glede na dejstvo, da je otroka zaradi težav z dihanjem pred tem skoraj izgubila, v življenjski nevarnosti, vendar da je lahkomiselno mislila, da do usodne posledice ne bo prišlo. Tudi ta vložnik zatrjuje kršitev kazenskega zakona na podlagi lastne presoje izvedenih dokazov, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti, kakor je bilo že pojasnjeno, ni mogoče vložiti.

Zagovornik obsojene I.O. v zahtevi tudi navaja, da okoliščin, pomembnih pri presoji, ali je obsojenki krivda podana ali ne, sodišči nista ocenjevali, prvostopenjsko, da je v tej smeri zapisalo nekaj besed, višje sodišče pa da je te navedbe v obsojenkinem zagovoru kar obšlo. Ta očitek je mogoče razumeti kot uveljavljanje razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena, v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tudi v tem pogledu je zahteva neutemeljena, kajti iz že naštetih okoliščin o navzven zaznavnih okvarah oškodovančevega zdravja in simptomatiki, ki je tako otrokovo stanje spremljala ter oškodovankinega vedenja za prejšnje otrokove težave z dihali, s katerimi je sodišče utemeljilo obsojenkino krivdo v obliki zavestne malomarnosti, je razvidno, da sodba vsebuje razloge o teh odločilnih dejstvih.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se zahteva za varstvo zakonitosti sklicujeta zagovornika obsojenih M.O. in I.O., niso podane, zahtevi pa sta vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je njuni zahtevi na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.