Jedro

Če se vozilo, ki je bilo oproščeno plačila carine na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona, uporablja v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila uveljavljana carinska oprostitev, je uveden obračun carine utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 141/98-16 z dne 12.12.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu ( ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.4.1998. S to je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 3.9.1997, s katero je bilo tožnici naloženo plačilo carine in prometnega davka v znesku 1.953.621,00 SIT za osebni avto M.B., uvožen po uvozni carinski deklaraciji z dne 28.6.1996, brez plačila carine, s carinsko oprostitvijo po določbi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95).

V obrazložiti izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na določbo 166. člena CZ, iz katere izhaja, da blaga, ki je bilo oproščeno plačila carine na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, v roku treh let od uvoza ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila carine, preden so bile plačane uvozne dajatve. Sklicuje se še na Uredbo o uveljavljanju carinske oprostitve (Uredba, Uradni list RS, št. 56/95), ki v 2. odstavku 35. člena določa, da lahko upravičenec ob izpolnitvi drugih zakonskih pogojev uveljavi pravico do carinske oprostitve, če uvaža osebni avtomobil izključno za osebni prevoz in če carinskemu organu predloži dokaz, da mu je potrebna nega in pomoč druge osebe, ki ima vozniško dovoljenje in bo vozila to vozilo izključno zaradi prevoza invalida, če ta zaradi invalidnosti ne more imeti vozniškega dovoljenja. Ob upoštevanju navedenih določb je pravilno stališče tožene stranke, da sme pooblaščenec voziti vozilo upravičenca do carinske oprostitve izključno zaradi njegovega prevoza oziroma njegovih potreb. Iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku pa tudi po presoji sodišča izhaja, da je bilo tožničino vozilo uporabljeno v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila tožnica oproščena plačila carinskih dajatev. Ob kontroli uporabe tožničinega osebnega vozila dne 7.5.1997 je bilo namreč ugotovljeno, da se tožničino vozilo ni nahajalo na naslovu tožnice, ampak se je z njim odpeljal v službo njen nečak J.C. Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je nepokretna in zato popolnoma odvisna od pomoči nečaka in njegove žene, s katerima živi v skupnem gospodinjstvu. Na dan kontrole se je nečak odpeljal po njena zdravila in nato še v službo. Sama vozila ne potrebuje vsak dan, ampak samo nekajkrat na mesec za obisk pri zdravniku, jasno pa je, da vozilo vsak dan potrebuje tisti, ki zanjo skrbi, torej njen nečak. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ima podlago v določbah 8. točke 1. odstavka 161. člena in 166. člena CZ, na kateri se pravilno sklicujeta tožena stranka in prvostopno sodišče ter v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku. Iz navedenih določb izhaja, da je carinska oprostitev iz 8. točke 1. odstavka 161. člena utemeljena le pod pogojem, da se uvoženo vozilo neposredno uporablja za življenje in delo invalida. CZ v določbi 166. člena izrecno prepoveduje razpolaganje z vozilom v nasprotju z namenom, zaradi katerega je uveljavljana carinska oprostitev. Po tej določbi blaga, ki je bilo oproščeno plačila carine na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ v roku treh let od uvoza ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo komu drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila carine, preden niso plačane uvozne dajatve. Kršitev navedene prepovedi ima torej za posledico naknaden obračun carinskih dajatev. Iz dejanskega stanja, ki ga ugotavlja tožena stranka in ki ga povzema sodišče v izpodbijani sodbi izhaja, da se vozilo ob kontroli dne 14.4.1997 ni nahajalo pri tožnici, ampak se je z njim odpeljal v službo J.C., pooblaščeni voznik. Tako dejansko stanje izhaja tudi iz podatkov predloženih upravnih spisov in sicer iz zapisnika o kontroli uporabe vozila z dne 7.5.1997. Da se tožnik s tožničinim vozilom vozi v službo izhaja tudi iz tožničine izjave z dne 13.6.1997, ko je podala pripombe na zapisnik. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da je bilo vozilo uporabljeno v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila uveljavljana carinska oprostitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.