Jedro

Davčni zavezanec lahko amortizira le tiste stvari, ki imajo zanj naravo osnovnih sredstev po SRS. Lastništvo se dokazuje z vpisom v zemljiško knjigo oziroma listino, ki je lahko podlaga za vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 30. 10. 2010, s katero je davčni organ prve stopnje med drugim v točki I.1 izreka tožniku (revidentu) dodatno odmeril davek od dobička pravnih oseb za leto 2000 v znesku 19.953,99 EUR in v točki I.2. izreka določil akontacijo dohodnine iz naslova oddajanja poslovnih prostorov v najem v višini 13.423,39 EUR. Tožena stranka je z odločbo z dne 12. 6. 2009 revidentovo pritožbo zoper citirani del izreka zavrnila in v tem delu potrdila odločbo davčnega organa prve stopnje.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge davčnih organov v izpodbijanih odločbah. Navaja, da tožnik v letu 2000 ni bil zemljiškoknjižni lastnik oziroma solastnik sporne nepremičnine in tudi ni razpolagal z verodostojno knjigovodsko listino, na podlagi katere bi lahko knjižil navedene nepremičnine kot svoje opredmeteno osnovno sredstvo. Zato revidentu davčni organ pravilno ni priznal določenih davčnih odhodkov (amortizacije) in tudi ne olajšave iz naslova investiranja v opredmetena osnovna sredstva.

3. Revident je zoper navedeno sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Dovoljenost revizije utemeljuje z obstojem razlogov iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je zakrivilo bistveno kršitev pravil postopka, saj revidentu ni odgovorilo na nekatera vprašanja in ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal in se nanašajo na pravno vprašanje soinvestiranja ter sklenjene pogodbe o soinvestiranju. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 142/85, ter se sklicuje na določbe iz 67., 73. in 348. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter 21., 22. in 23. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Poudarja, da je od samega začetka vlagal v svojo nepremičnino, in sicer v odstotno istem sočasnem povečevanju solastninske pravice. Sodišče prve stopnje je spregledalo temeljni namen sklepanja vseh pravnih poslov in se je zadovoljilo zgolj z ozko pravno razlago dveh pogodbenih razmerij (najemnih pogodb), pri čemer je spregledalo druge pogodbe, ki so vodile k cilju tožeče stranke, da pridobi solastnino na objektih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma podrejeno, da reviziji ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Z izpodbijano odločbo je davčni organ prve stopnje revidentu naložil plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 v znesku 19.253,99 EUR in plačilo akontacije dohodnine iz naslova oddajanja poslovnih prostorov v najem v višini 13.423,39 EUR, kar skupaj presega znesek iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker je revizija dovoljena že na navedeni podlagi, se Vrhovno sodišče do drugih uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije ne opredeljuje.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali davčni organ prve stopnje revidentu pri ugotavljanju osnove za odmero davka za leto 2000 utemeljeno ni priznal stroškov amortizacije in davčne olajšave zaradi vlaganj v osnovna sredstva ter mu pravilno naložil plačilo akontacije dohodnine na račun dohodkov, ki jih je fizična oseba (A.A.) dosegla z oddajanjem poslovnih prostorov v najem.

9. Revident meni, da je na podlagi stvarnopravnih predpisov s soinvestiranjem in vlaganjem v nepremičnine, last A.A., že pridobil (so)lastinsko pravico ter da bi zato davčni organ moral tem nepremičninam priznati naravo njegovih osnovnih sredstev in s tem povezane uveljavljane davčne ugodnosti.

10. Iz v davčnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je revident s fizično osebo A.A. sklenil več pogodb (najemna pogodba z dne 1. 1. 1992, pogodba o soinvestiranju z dne 25. 8. 1994, pogodba o ustanovitvi služnosti z dne 18. 5. 1995, najemna pogodba z dne 15. 2. 1999), iz katerih je res razviden namen pridobitve (so)lastnine na nepremičninah, last A.A. 11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa z davčnega vidika v obravnavanem davčnem obdobju (leto 2000) niso bili izpolnjeni vsi pogoji za pripoznanje solastnine na nepremičninah, glede katerih je revident uveljavljal stroške amortizacije oziroma davčno olajšavo zaradi vlaganj v osnovna sredstva. Tako stališče ne posega v stvarnopravne temelje glede (pridobivanja) lastninske pravice. Davčni predpisi določajo dodatne pogoje, da se določena stvar (v obravnavanem primeru nepremičnine) lahko upošteva kot osnovno sredstvo ter da lahko lastnik uveljavlja davčne ugodnosti, ki iz tega dejstva izhajajo. Ta pogoj pa (med drugim) je, da je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo oziroma da davčni zavezanec razpolaga z listino, ki je lahko podlaga za vpis v zemljiško knjigo.

12. Na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDDPO sredstva, ki se amortizirajo ter začetek obračunavanja amortizacije določajo predpisi ali računovodski standardi. Slovenski računovodski standardi v točki I.1 določajo, da opredmetena osnovna sredstva obsegajo postavke, ki so skladne z opredelitvami oziroma razlagami v poglavju C tega standarda in so v lasti podjetja ali pa ima podjetje na njih pravico do finančnega najema. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča revident spornih nepremičnin v obravnavanem davčnem obdobju ni imel v lasti in tudi ne v finančnem najemu. Revident je z A.A. dne 8. 12. 2000 sicer sklenil pogodbo o priznanju solastninske pravice, ki pa je bila notarsko overjena šele v letu 2001 (nepremičnine so bile vpisane v zemljiško knjigo v letu 2003). Revident v letu 2000 torej še ni razpolagal z listino, ki bi bila sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Davčni zavezanec sme amortizirati le tiste stvari, ki imajo zanj naravo osnovnih sredstev po SRS. Če nepremičnina ne izpolnjuje pogoja iz SRS, potem je ni mogoče amortizirati, celo ne glede na to, da jih ima davčni zavezanec (nepravilno) zavedene v svojih poslovnih knjigah. Lastništvo se izkazuje z izpiskom iz zemljiške knjige oziroma listino, ki je lahko podlaga za vpis v zemljiško knjigo, kar pa neoverjena pogodba (kot v obravnavanem primeru) ni. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več svojih sodbah (npr. X Ips 379/2006) z dne 13. 5. 2010, X Ips 1163/2006 z dne 4. 3. 2010, I Up 1095/2005 z dne 18. 10. 2006).

13. Enako velja tudi glede davčna olajšava v investirana osnovna sredstva. Na podlagi določbe 39. člena ZDDPO se davčnemu zavezancu prizna davčna olajšava iz naslova investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva. Kaj so opredmetena osnovna sredstva, določa SRS v I.1 in I.21. Ker revident v letu 2000 iz razlogov, navedenih v prejšnjem odstavku te sodbe, na spornih nepremičninah še ni pridobil (so)lastnine, jih tudi ni mogel šteti za svoja osnovna sredstva, s tem pa mu tudi ni bilo mogoče priznati zahtevane olajšave (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 66/2005 z dne 9. 4. 2009).

14. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev določb postopka v upravnem sporu, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni podana. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh za odločitev v tem upravnem sporu relevantnih dejstev in okoliščin in ključnih tožbenih navedb.

15. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

16. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).