Jedro

Tožena stranka je prejela polog in obroke oz. leasing obroke na podlagi pogodbe. Ker pogodba ni prenehala, tudi ni odpadla podlaga, na kateri je plačilo prejela, zato niso izpolnjeni pogoji za kondikcijski zahtevek iz 210. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi plačila glavnice 1.248.635,00 SIT in pravdnih stroškov 30.600,00 SIT ter zamudnih obresti (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini

288.960,00 SIT z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da ji pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka, ki je pritožbo prejela dne 5.4.2004, nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ni uspela izpodbiti ocene sodišča prve stopnje, da tistega kar je plačala na podlagi Pogodbe z dne 5.5.1998 (A2, v nadaljevanju pogodba), ni upravičena zahtevati nazaj, ker izhaja iz zmotnega stališča, da je sodišče prve stopnje spregledalo pomembno dejstvo, da je sporna pogodba o leasingu avtomobila, zaradi kraje, to je razloga, ki ni bil v sferi pravdnih strank, dne 15.8.1998 prenehala veljati.

Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo zastopanega stališča tožeče stranke o tem, da je pogodba o leasingu prenehala na podlagi dejstva, da tožeča stranka spornega avtomobila kot predmeta leasinga ni mogla več uporabljati (IX. točka tožbenih navedb v pripravljalni vlogi z dne 8.10.2001). Take zatrjevane posledice pogodbeni stranki nista v naprej predvideli s pogodbo, niti ne izhajajo iz splošnih pogojev pogodbe o leasingu vozila št. SP 01/96 (B3). V konkretnem primeru pa po oceni pritožbenega sodišča ne pride v poštev uporaba določila 598. člena ZOR o prenehanju zakupa po samem zakonu, ker kraje ni mogoče subsumirati pod zakonsko dikcijo uničenja stvari zaradi kakšnega primera višje sile (primerjaj tudi VSL, sklep I Cpg 663/98). Ker je tožeča stranka izhajala iz zmotnega materialnopravnega stališča, da je pogodba nehala veljati, so posledično zmotni tudi njeni razlogi o posledicah razveze pogodbe. Pritožbeno sodišče zavrača kot nesprejemljivo smiselno izraženo stališče tožeče stranke, da je zaradi kraje avtomobila leasing pogodbeno razmerje spremenjeno v najemno razmerje. Za tako spremembo pogodbe bi bila potrebna privolitev tožene stranke, ki pa je tožeča stranka ni izkazala. Zato za konkretni spor ni relevantno iz česa je sestavljen leasing obrok in so tudi neutemeljeni njeni pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo števila prevoženih kilometrov in stroškov, ki jih je bila po pogodbi dolžna plačati tožeča stranka. Nepomembno je tudi vprašanje vrednosti avtomobila ob izteku leasing pogodbe, zato pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih trditev o tem, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo mnenju izvedenke finančne stroke. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da dejansko stanje ni popolno raziskano, ker sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov z izvedencem avtomobilske stroke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tudi za uspešno uveljavitev terjatve na podlagi odškodninske odgovornosti tožeče stranke ni izkazala vseh zakonskih pogojev. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka s pogodbo prevzela vse rizike, razen rizika popolnega uničenja vozila, zaradi česar ni podlage za odškodninsko odgovornost tožeče stranke zaradi kraje. Teh razlogov tožeča stranka s pritožbo tudi izrecno ne izpodbija. Vztraja pa pri stališču, da je terjatev utemeljena na podlagi neupravičene obogatitve, ker je tožena stranka prejela tako zavarovalnino iz kasko zavarovanja kot sporni znesek, ki predstavlja lastninski delež plačanega pologa in plačanih treh obrokov. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prejela polog in leasing obroke od tožeče stranke na podlagi pogodbe. Ker pogodba ni prenehala, tudi ni odpadla podlaga, na kateri je plačilo prejela, zato niso izpolnjeni pogoji za kondikcijski zahtevek iz 210. člena ZOR. Prejeta odškodnina od zavarovalnice pa za presojo razmerja med pravdnima strankama iz leasing pogodbe v konkretnem primeru ni relevantna. V obravnavanem primeru tožeča stranka nima pravice do vračila plačanega zneska iz naslova dvakratnega plačila dolga (212. člen ZOR), saj istega dolga ni plačala dvakrat. Zato so tudi razlogi o tem, katera zavarovalnica je toženi stranki izplačala zavarovalno vsoto, za odločitev nepomembni.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom, da je sodišče prve stopnje favoriziralo toženo stranko in da po pravno zgrešenem stališču lahko tožena stranka "pokasira" celotno zavarovalnino, čeprav v nobenem primeru ne bi smela "pokasirati" kupninski del odmene po pogodbi o leasingu. Sodišče prve stopnje je odločilo v mejah postavljenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP) in pri odločitvi, kot je obrazloženo zgoraj, pravilno uporabilo materialno pravo. V sodbi je navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki jih je bilo mogoče preizkusiti. S tem se izkaže, da ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nestrinjanje z razlogi sodišča pa ne opravičuje očitka tožeče stranke o kršenju načela enakega obravnavanja obeh pravdnih strank. Tožeči stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, s tem pa tudi ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).