Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se je objektivni 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 5. 5. 2021, glede na to, da je postala odločba sodišča prve stopnje v tem sporu pravnomočna 5. 5. 2016. Zato na dan vložitve predloga za obnovo postopka dne 13. 5. 2023, obnove postopka torej ni bilo več mogoče predlagati. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnice, da je objektivni 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka pričel teči šele z vročitvijo odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo predlog tožnice za obnovo postopka z dne 13. 5. 2023. 2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi predlogu tožnice za obnovo postopka in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je predlog za obnovo postopka, ki ga je tožnica vložila 13. 5. 2023 pravočasen, saj je rok za obnovo postopka po 396. členu ZPP začel teči šele 13. 6. 2019, ko je odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice z odločbo opr. št. 21501/2019, saj je Evropsko sodišče za človekove pravice mednarodno sodišče, ki odloča o individualnih in državnih pritožbah glede domnevnih kršitev državljanskih in političnih pravic, določenih z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Sodišču prve stopnje pa tožnica tudi očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da je preiskovalna sodnica dne 28. 7. 2017 v kazenski zadevi opr. št. I Kpr 9811/2017 sklenila, da se ustavi preiskava zoper obdolžene – A. A., B. B. in tožnico zaradi pomanjkanja dokazov, da so obdolženi storili očitano kaznivo dejanje. Zato je Državno tožilstvo RS umaknilo predlog za preiskavo, sodišče pa je postopek ustavilo. Glede na navedeno je bila odpoved delovnega razmerja tožnici podana v popolnem nasprotju z ugotovljeno kršitvijo, da torej disciplinska kršitev sploh ni bila podana, postopek sploh ne bi smel teči, nikakor ne bi smelo priti do odpovedi delovnega razmerja. Tožnica se je sklicevala tudi na spremenjeno sodno in upravno prakso, ki je bila spremenjena med odločanjem ESČP. Namreč UKC C. je svoje zaposlene, ki niso pravilno evidentirali prihode in odhode z dela obravnaval bistveno milejše in je zaposlenim izrekal disciplinske ukrepe. Za navedeno je tožnica izvedela iz medijev 11. 8. 2021 in po mnenju tožnice navedeno predstavlja razlog za dovolitev obnove postopka. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi za kršitev, za katero je bilo kasneje ugotovljeno, da je tožnica ni storila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Po tretjem odstavku 396. člena ZPP se obnova postopka ne more več predlagati, če preteče 5 let od dneva, ko je postala odločba v postopku, ki ga predlagatelj želi obnoviti, pravnomočna. Odločba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna 5. 5. 2016, z dnem odločitve pritožbenega sodišča (sodba opr. št. Pdp 965/2015, s katero je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pritožbo tožnice zavrnilo). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se je objektivni 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 5. 5. 2021, glede na to, da je postala odločba sodišča prve stopnje v tem sporu pravnomočna 5. 5. 2016. Zato na dan vložitve predloga za obnovo postopka dne 13. 5. 2023, obnove postopka torej ni bilo več mogoče predlagati. Ker je bil predlog podan prepozno, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (prvi odstavek 398. člena ZPP). Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnice, da je objektivni 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka pričel teči šele z vročitvijo odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je izdalo odločbo opr. št. 21501/19 dne 13. 6. 2019. 6. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z razlogi, na katere se je sklicevala tožnica v predlogu (seznanitev s časopisnim prispevkom "D." z dne 11. 8. 2021) in da je preiskovalna sodnica v kazenski zadevi opr. št. I Kpr 9811/2017 ustavila preiskavo uvedeno zoper obdolžene – tožnico, A. A. in B. B. zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da iz članka "D." ne izhajajo nova dejstva v smislu 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP. Ni šlo za nova dejstva (v letu 2021 sprejeta odločitev disciplinskega organa UKC C.), ki bi obstajala v času pravnomočno končanega postopka tožnice. Sodišče je pravilno obrazložilo, da zakonski razlog za obnovo postopka lahko predstavljajo le tisti dokazi oziroma dejstva, ki so obstajala v času pravnomočno končanega postopka, nova pa so le v tem smislu, da stranka brez svoje krivde tedaj zanje ni vedela in je zanje izvedela šele po zaključku postopka, ki ga želi obnoviti. Pa tudi sicer so neutemeljene pritožbene trditve, da gre za spremenjeno sodno prakso, ker je UKC C. v primeru primerljivih kršitev uporabil milejše ukrepe. Ukrepi, ki jih izreče posamezen delodajalec ne predstavljajo sodne prakse.

7. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).