Jedro

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikom, da z gotovostjo ni mogoče šteti za dokazano, da bi obtoženi A. A. vedel, da so asignacijske pogodbe, na podlagi katerih so bila iz sredstev D. d. o. o. v dobro transakcijskega računa B. B. opravljena nakazila v skupni višini 67.093,08 EUR, kot plačilo odpravnine delavcem, fiktivne.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obtoženemu A. A. mogoče očitati, da je dne 10. 12. 2012 podpisal dve fiktivni asignacijski pogodbi, in sicer sklenjeni med asignantom H. H. oziroma L. L., asignatom D. d. o. o. in asignatarjem B. B., za znesek 3.876,20 EUR, do katerega je bila sicer upravičena delavka H. H. in za znesek 10.167,60 EUR, do katerega je bil sicer upravičen delavec L. L. Po določbi 3. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 za veliko premoženjsko korist šteje znesek, ki presega 50.000,00 EUR, kar pa znesek nakazan iz sredstev družbe D. d. o. o. na transakcijski račun B. B. po asignacijskih pogodbah z delavci H. H. in L. L. ne dosega, zato bi bilo obtoženemu A. A. mogoče očitati kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let. Ker po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, je kazenski pregon zoper obtoženega A. A. za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 zastaral. Posledično je kazenski pregon zastaral tudi za oba udeleženca pri kaznivem dejanju, to je obtoženega B. B. kot pomočnika h kaznivemu dejanju (kot je očitano kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi), obtoženega C. B. pa kot napeljevalca h kaznivemu dejanju, očitanem obtoženemu A. A.

Izrek

I.Pritožbam se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženi A. A., B. B. in C. B. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprostijo obtožbe

Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije Kt/5737/2017 z dne 19. 12. 2019, spremenjene dne 15. 1. 2020 in 5. 9. 2023,

da so

I.A. A.

pri opravljanju gospodarske dejavnosti po naročilu C. B. kot direktor gospodarske družbe D. d. o. o., s sedežem ..., X., z namenom, da bi B. B. in C. B. pridobil veliko premoženjsko korist,

zlorabil svoj položaj s tem, da je dne 16. 01. 2013 v X. iz sredstev družbe D. d. o. o. v dobro transakcijskega računa B. B. številka SI56 001 odredil izplačilo:

zneska 14.408,90 EUR, do katerega je bil sicer upravičen delavec E. E.,

zneska 3.466,52 EUR, do katerega je bil sicer upravičen delavec F. F.,

zneska 5.835,00 EUR, do katerega je bil sicer upravičen delavec G. G.,

zneska 3.876,20 EUR, do katerega je bila sicer upravičena delavka H. H.,

zneska 7.483,33 EUR, do katerega je bil sicer upravičen delavec I. I.,

zneska 4.955,00 EUR, do katerega je bil sicer upravičen delavec J. J.,

zneska 1.199,53 EUR, do katerega je bil sicer upravičen delavec K. K.,

zneska 10.167,60 EUR, do katerega je bil sicer upravičen delavec L. L.,

zneska 15.701,00 EUR, do katerega je bil sicer upravičen delavec M. M.,

skupno torej 67.093,08 EUR, kot plačilo odpravnine delavcem družbe D. d.o.o., katerim je ta družba dolgovala odpravnino, čeprav je A. A. vedel, da za navedena izplačila ni veljavne dejanske in pravne podlage in da je družba D. d.o.o. odpuščenim delavcem izplačala le del odpravnine v višini 6.000,00 EUR, s preostankom zneska, do katerega so bili sicer upravičeni odpuščeni delavci, pa so bile poplačane fiktivne terjatve B. B. do navedenih delavcev, katerim B. B. nikoli ni posodil denarja, zaradi česar so bile fiktivne tudi asignacijske pogodbe, ki jih je v času od aprila 2012 do januarja 2013 podpisal A. A. oz. neznana oseba po njegovem pooblastilu,

s čimer vse je A. A. ravnal v nasprotju z določbo šestega odstavka 515. člena v zvezi s prvim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Uradni list RS št. 42/06 s spremembami in dopolnitvami), ki od poslovodij družb z omejeno odgovornostjo zahteva, da svoje naloge opravljajo s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, A. A. pa je navedeni določili kršil s tem, da je B. B. in C. B. v nasprotju z interesi in v koristjo družbe D. d.o.o. pridobil veliko premoženjsko korist v skupnem znesku 67.093,88 EUR, pri tem pa mu je vseskozi šlo za to, da navedenima pridobi premoženjsko korist v tej višini;

II.B. B.

pri opravljanju gospodarske dejavnosti položaj direktorja družbe D. d. o. o., ki ga je opravljal v času od 24. 05.2012 do 01. 12. 2012 in dano zaupanje oziroma informacije o tem, katerim delavcem preneha delovno razmerje v družbi D. d. o. o. in katerim delavcem družba D. d. o. o. dolguje odpravnino, ki jih je pridobil v času opravljanja direktorske funkcije v družbi D. d. o. o. zlorabil za to, da bi sebi in C. B. pridobil veliko premoženjsko korist, s tem,

1.da je v X. sklenil 9 fiktivnih asignacijskih pogodb z družbo D. d. o. o. in odpuščenimi delavci, in sicer 12. 09. 2012 z F. F., 07. 12. 2012 z J. J., 10. 12. 2012 z H. H., 12. 12. 2012 s I. I., 10. 12. 2012 z L. L. ter neugotovljenega dne z E. E., M. M., G. G. in K. K., v navedenih pogodbah pa so bili pogodbeni, katere je družba D. d. o. o. dolgovala odpuščenim delavcem iz naslova odpravnine, fiktivno prikazani kot dolg posameznega delavca do B. B.,

2.v navedenih asignacijskih pogodbah dal na razpolago svoj osebni transakcijski račun št. SI56 001, na katerega je dne 16. 01. 2013 prejel skupni znesek protipravno prilaščenih denarnih sredstev v višini 67.093,08 EUR, pri čemer je 24.270,88 EUR zadržal zase, znesek 42.823,00 EUR pa je prenakazal C. B. na njegov osebni transakcijski račun št. SI56 002 z več zaporednimi nakazili in sicer dne 29. 01. 2013 14.000 EUR, 14.000 EUR in 805,00 EUR ter 31. 01. 2013 na njegov osebni transakcijski račun št. SI56 003 v znesku 14.018,00 EUR,

pri tem pa je vedel, da za sklenitev asignacijskih pogodb in prejeta nakazila v skupnem znesku 67.093,08 EUR ni veljavne dejanske ali pravne podlage, ker odpuščenim delavcem družbe D. d. o. o. E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. in M. M. ni posodil denarja in je to storil z namenom, da bi sebi in C. B. pridobil veliko premoženjsko korist v skupnem znesku 67.093,08 EUR,

z vsem opisanim pa je B. B. ravnal v nasprotju z določbo šestega odstavka 515. člena v zvezi s prvim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Uradni list RS št. 42/06), ki od poslovodij družb z omejeno odgovornostjo zahteva, da svoje naloge opravljajo s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, torej v korist družbe, B. B. pa je navedeni določili kršil s tem, da je zasledoval svoje lastne finančne interese in si preko asignacijskih pogodb zase in za C. B. v nasprotju z interesi in koristjo družbe D. d. o. o. prilastil del zneska, do katerega so bili upravičeni odpuščeni delavci družbe D. d. o. o.;

III.C. B.

v obdobju od 30. 04. 2012 do 16. 01. 2013 - kot največji posamični lastnik družbe D. d. o. o. - naklepoma napeljal A. A. k storitvi očitanega kaznivega dejanja s tem, da mu je kot direktorju družbe D. d. o. o. naročil, naj odredi izplačilo dela odpravnine, ki jo je družba D. d. o. o. dolgovala odpuščenim delavcem E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M. na transakcijski račun B. B., kar je skupno znašalo 67.093,08 EUR, pri čemer mu je predhodno naročil naj družba D. d. o. o. navedenim odpuščenim delavcem izplača le del odpravnine v višini 6.000,00 EUR, preostali znesek odpravnine, do katerega so bili sicer upravičeni odpuščeni delavci, pa naj nakaže B. B., s katerim so delavci v ta namen sklenili fiktivne asignacijske pogodbe, kar vse je po njegovem navodilu storil A. A. in odredil izplačila v dobro računa B. B., le-ta pa je potem dne 29. 01. 2013 od skupnega zneska 67.093,08 EUR, ki mu je bil nakazan s strani družbe D. d. o. o., del zneska v višini 42.823,00 EUR prenakazal na osebna transakcijska računa C. B.;

s čimer naj bi storili:

-A. A. kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1,

-B. B. kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1,

-C. B. napeljevanje h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1.

II.Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca D. d. o. o. v stečaju, matična številka: ..., X., in G. G. s premoženjskopravnim zahtevkom napotita na pravdo.

III.Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

IV.Po prvem odstavku 94. člena ZKP sta obtožena B. B. in C. B. dolžna plačati stroške postopka, ki sta jih povzročila po svoji krivdi - stroške vročanja po pooblaščenem vročevalcu, in sicer B. B. 151,36 EUR, C. B. pa 281,86 EUR.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtožence spoznalo za krive, in sicer obtoženega A. A. za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, obtoženega B. B. za pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 in obtoženega C. B. za napeljevanje h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1 ter jim izreklo pogojne obsodbe, v katerih jim je na podlagi drugega odstavka 240. člena KZ-1, obtožencema B. B. in C. B. pa tudi upoštevaje 47. člen KZ-1 in drugi odstavek 45. člena KZ-1, določilo, obtoženemu A. A. kazen 1 (eno) leto in 3 (tri ) mesece zapora, obtoženemu B. B. kazen 1 (eno) leto zapora in stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov, to je 14.666,00 EUR ter obtoženemu C. B. kazen 1 (eno) leto zapora in stransko denarno kazen 240 dnevnih zneskov, to je 16.800,00 EUR, ki obtožencem ne bodo izrečene, če v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bodo storili novega kaznivega dejanja, stranski denarni kazni pa se izvršita. Odločilo je tudi o premoženjskopravnih zahtevkih tako, da je obtoženi B. B. dolžan oškodovancu D. d. o. o. v stečaju plačati 24.270,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2021 dalje do plačila, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa se oškodovanec napoti na pot pravde, obtoženi C. B. je dolžan oškodovancu D. d. o. o. v stečaju plačati 42.823,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2021 dalje do plačila, oškodovanca G. G. pa se s premoženjskopravnim zahtevkom 6.615,28 EUR napoti na pravdo. Odločilo je še, da so obtoženci po prvem in tretjem odstavku 95. člena ZKP dolžni plačati stroške kazenskega postopka, na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa obtoženca B. B. in C. B. tudi krivdno povzročene stroške, in sicer vročanja po pooblaščenem vročevalcu.

2.Pritožbe vlagajo:

-zagovornica obtoženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve načela in dubio pro reo in posledično zaradi odločitve o kazenski sankciji ter predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo "razveljavi in obdolženega oprosti očitkov po obtožbi" oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

-zagovorniki obtoženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne odmere kazni ter predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo "razveljavi, obtoženca pa oprosti očitkov po obtožbi";

-zagovornik obtoženega C. B. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe in premoženjskopravnih obremenitev oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Na pritožbe je odgovorila okrožna državna tožilka N. N. s Specializiranega državnega tožilstva RS in predlagala, da višje sodišče pritožbe zavrne kot neutemeljene in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožbe so utemeljene.

5.Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa izhaja, da je v drugi polovici leta 2012 devetim delavcem prenehalo delovno razmerje pri D. d. o. o. na podlagi odločbe delodajalca o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (H. H. pa iz razloga nesposobnosti). Izračun odpravnine za posameznega delavca je kadrovska služba prejela od računovodstva (priča O. O.), višina odpravnine pa je bila določena v skladu s 4. alinejo 109. člena tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki je določal, da odpuščenemu delavcu za vsako leto dela pri delodajalcu pripada odpravnina v višini 1/3 osnove povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo. Iz izpovedb zaslišanih delavcev (razen M. M. in L. L., ki sta pokojna) izhaja, da so pristali na to oziroma se sprijaznili s tem, da jim bo po prenehanju delovnega razmerja izplačana manjša odpravnina od tiste, ki bi jim pripadala. Tako bi delavcu E. E. pripadal znesek odpravnine v višini najmanj 14.408,90 EUR, na njegov transakcijski račun pa s strani D. d. o. o. ni prispelo nikakršno nakazilo. Iz izpovedbe E. E. izhaja, da mu je bilo rečeno, da je šel "B. po denar", ki ga je prejel v gotovini v kadrovski službi, pri čemer ne ve ali je šlo za 3.000,00 EUR ali kakšen drug znesek. Delavcu F. F. bi pripadala odpravnina v višini najmanj 16.081,80 EUR, na transakcijski račun pa so bila izvršena nakazila dne 10. 12. 2014 v znesku 2.500,00 EUR, dne 31. 12. 2014 2.000,00 EUR in dne 30. 1. 2015 2.000,00 EUR, z namenom plačila "plačilo sodne poravnave". Iz izpovedbe priče izhaja, da je ob odpovedi prejel znesek 12.615,00 EUR odpravnine. Delavcu G. G. bi pripadala odpravnina v višini najmanj 11.835,00 EUR, na njegov transakcijski račun pa s strani D. d. o. o. ni bilo nakazano ničesar. Po njegovi izpovedi pa je prejel odpravnino v znesku 6.000,00 EUR v gotovini. Delavka H. H. bi morala prejeti odpravnino v višini najmanj 9.876,20 EUR, na njen osebni transakcijski račun pa so bila izvršena nakazila dne 25. 1. 2013 6.000,00 EUR z namenom nakazila "plača in nadomestila" in dne 24. 9. 2014 2.209,00 EUR z namenom nakazila "plačilo sodne poravnave". Delavec I. I. bi moral prejeti odpravnino v višini najmanj 13.483,33 EUR, na njegov osebni transakcijski račun pa je bilo izvršeno nakazilo dne 25. 1. 2013 v višini 6.000,00 EUR. Delavec J. J. bi moral prejeti odpravnino v višini najmanj 10.955,00 EUR, na njegov osebni transakcijski račun pa je bilo izvršeno nakazilo dne 25. 1. 2013 v znesku 6.000,00 EUR. Delavec K. K. bi moral prejeti odpravnino v višini najmanj 7.199,53 EUR, na njegov osebni transakcijski račun pa je bilo izvršeno nakazilo dne 25. 1. 2013 v višini 6.000,00 EUR. Delavec L. L. bi moral prejeti odpravnino v višini najmanj 16.167,60 EUR, na njegov osebni transakcijski račun pa so bila izvršena nakazila dne 25. 1. 2013 6.000,00 EUR kot "plača in nadomestila", dne 6. 10. 2015 4.067,00 EUR kot "plačilo 1. obroka" in dne 5. 11. 2015 4.067,00 EUR kot "plačilo 2. obroka". Delavec M. M. bi moral prejeti odpravnino v višini najmanj 16.738,90 EUR, na njegov osebni transakcijski račun ni bilo nakazano ničesar. Se pa v personalni mapi delavca nahaja ročno izpisana izjava z dne 4. 9. 2012, ki jo je podpisal M. M., iz katere izhaja, da je dne 4. 9. 2012 na D. d. o. o. osebno prejel 6.000,00 EUR gotovine.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi analize prometa na transakcijskih račun D. d. o. o. in osebnega transakcijskega računa B. B. ugotovilo, da je D. d. o. o. dne 16. 1. 2013 iz sredstev na svojem transakcijskem računu nakazala na osebni transakcijski račun B. B. naslednje zneske: 3.876,20 EUR z namenom nakazila "H. H. odpravnina", 1.199,53 EUR z namenom nakazila "K. K. odpravnina", 4.955,00 EUR z namenom nakazila "J. J. odpravnina", 7.483,33 EUR z namenom nakazila "I. I. odpravnina", 10.167,60 EUR z namenom nakazila "L. L. odpravnina", 3.466,52 EUR z namenom nakazila "F. F. odpravnina", 5.835,00 EUR z namenom nakazila "G. G. odpravnina", 14.408,90 EUR z namenom nakazila "E. E. odpravnina", 15.701,80 EUR z namenom nakazila "M. M. odpravnina", torej 9 nakazil v skupnem znesku 67.093,08 EUR. V času od 16. 1. 2013 do 31. 1. 2013 pa je B. B. izvedel več odlivov, in sicer štiri dvige gotovine v skupni višini 26.000,00 EUR in štiri nakazila v skupni višini 42.823,00 EUR na osebni transakcijski račun C. B., z namenom nakazila "vračilo sredstev". Da so bile asignacijske pogodbe, sklenjene med posameznim delavcem kot asignantom, D. d. o. o. kot asignatom in B. B. kot asignatarjem, na podlagi katerih je D. d. o. o. nakazal posamezne zneske odpravnin za delavce na transakcijski račun B. B., sklenjene fiktivno, je sodišče prve stopnje zavzelo prepričljivo dokazno oceno (točke 24 -26), kateri se v izogib ponavljanju pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

7.V zvezi z obtožbenim očitkom, da je obtoženi A. A. dne 16. 1. 2013 v X. iz sredstev družbe D. d. o. o. v dobro transakcijskega računa B. B. odredil izplačila v skupni višini 67.093,08 EUR in zaključkom izpodbijane sodbe, da je obtoženec zaradi svoje funkcije bil seznanjen z vsemi izplačili in jih tudi osebno odobril, zagovornica obtoženega A. A. utemeljeno izpostavlja izpovedbi prič O. O. in P. P., ki sta pojasnili, da sta likvidacija in potrjevanje računov potekali elektronsko, in sicer tako, da ko so v računovodstvo prejeli pogodbo, so jo poknjižili in na njeni podlagi izvedli nakazilo. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da ni dokazano, da bi obtoženi A. A. dne 16. 1. 2013 odredil izplačilo v prejšnji točki navedenih zneskov na transakcijski račun B. B., kot izhaja iz očitka obtožbe.

8.Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikom, da z gotovostjo ni mogoče šteti za dokazano, da bi obtoženi A. A. vedel, da so asignacijske pogodbe, na podlagi katerih so bila iz sredstev D. d. o. o. v dobro transakcijskega računa B. B. opravljena nakazila v skupni višini 67.093,08 EUR, kot plačilo odpravnine delavcem, fiktivne. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je asignacijske pogodbe sestavil, kot priče zaslišani delavci in R. R., vodja kadrovske službe, pa so izpovedali, da so se podpisovale v kadrovski službi. V dokaznem gradivu spisa se nahaja le pet pogodb, od katerih je le dve pogodbi, in sicer sklenjeni z delavko H. H. in delavcem L. L., dne 10. 12. 2012 podpisal obtoženi A. A. Pogodbi, sklenjeni z delavci I. I. in J. J., je dne 12. 12. 2012 oziroma 7. 12. 2012 podpisala druga oseba, saj se pred podpisom na mestu direktorja nahaja dostavek "za". Asignacijska pogodba z dne 3. 9. 2012, sklenjena z delavcem M. M. pa ni podpisana. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni uspelo ugotoviti kdo je podpisnik asignacijskih pogodb z delavcema I. I. in J. J., niti ni bilo ugotovljeno, kdo od zaposlenih bi lahko imel pooblastilo direktorja A. A. Nezanemarljiva je ob tem pritožbena navedba zagovornice obtoženega A. A., da je bila do 1. 12. 2012 uprava družbe D. d. o. o. dvočlanska, pri čemer je bil A. A. zadolžen za komercialne zadeve, drugi član B. B. pa za kadrovske in proizvodno tehnične zadeve, pri čemer je v času odsotnosti enega ali drugega člana upravo družbo vodil direktor, ki je bil takrat prisoten. Glede na povedano obtoženemu A. A. ni mogoče očitati krivdne oblike naklepa ob podpisu (fiktivnih) asignacijskih pogodb, ki jih bodisi ni sam podpisal bodisi se ne nahajajo v dokaznem gradivu, zato je sodišče prve stopnje kršilo načelo in dubio pro reo , kot utemeljeno grajajo pritožniki.

9.Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obtoženemu A. A. mogoče očitati, da je dne 10. 12. 2012 podpisal dve fiktivni asignacijski pogodbi, in sicer sklenjeni med asignantom H. H. oziroma L. L., asignatom D. d. o. o. in asignatarjem B. B., za znesek 3.876,20 EUR, do katerega je bila sicer upravičena delavka H. H. in za znesek 10.167,60 EUR, do katerega je bil sicer upravičen delavec L. L. Po določbi 3. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 za veliko premoženjsko korist šteje znesek, ki presega 50.000,00 EUR, kar pa znesek nakazan iz sredstev družbe D. d. o. o. na transakcijski račun B. B. po asignacijskih pogodbah z delavci H. H. in L. L. ne dosega, zato bi bilo obtoženemu A. A. mogoče očitati kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let. Ker po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, je kazenski pregon zoper obtoženega A. A. za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 zastaral. Posledično je kazenski pregon zastaral tudi za oba udeleženca pri kaznivem dejanju, to je obtoženega B. B. kot pomočnika h kaznivemu dejanju (kot je očitano kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi), obtoženega C. B. pa kot napeljevalca h kaznivemu dejanju, očitanem obtoženemu A. A.

10.Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbam obtoženčevih zagovornikov ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožence oprostilo očitkov obtožbe, in sicer A. A. za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obtoženega B. B. kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in obtoženega C. B. napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1. Do preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče zato ne opredeljuje.

11.Ker so obtoženci obtožbe oproščeni, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 105. člena ZKP oškodovance D. d. o. o. - v stečaju in G. G. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

12.Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun. Po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP pa sta obtoženca B. B. in C. B. dolžna plačati stroške, ki sta jih povzročila po svoji krivdi, to je stroške vročanja po pooblaščenem vročevalcu, in sicer B. B. v znesku 151,36 EUR, C. B. pa v znesku 281,96 EUR.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 37, 38, 90, 90/1, 90/1-4, 99, 99/9, 99/9-3, 240, 240/1, 240/2<br> Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 105, 105/3, 358<br> Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 263/1, 515, 515/6<br> Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 109

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.