Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, to je predvsem iz izpovedbe oškodovanca kakor tudi iz podpisanega potrdila s strani obdolženca o izročitvi zneska 1.600 DEM, da je imel obdolženec že ob sklenitvi posla goljufivi namen, oziroma je bilo njegovo dejanje že od vsega začetka posebej motivirano pridobiti zase protipravno premoženjsko korist na škodo oškodovanca.

Izrek

Pritožbi obdolženca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu na podlagi določila čl. 51 KZ izreče pogojna obsodba v kateri se mu na podlagi čl. 217/I KZ določi kazen 7 (sedem) mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod nadaljnjim pogojem, ko se mu naloži, da mora v roku šestih mesecev oškodovancu plačati 125.600,00 SIT, kar se bo v nasprotnem pogojna obsodba preklicala, sicer se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ, ter mu po istem zakonitem določilu izreklo kazen sedmih mesecev zapora.

Oškodovancu je prisodilo tudi premoženjskopravni zahtevek v znesku 125.600,00 SIT, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pot pravde. Plačila stroškov kazenskega postopka je na podlagi določila čl. 95/IV ZKP obdolženca oprostilo.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec in iz pritožbe izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Višji državni tožilec je v svojem pisnem predlogu predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba obdolženca je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, svoje zaključke pa v izpodbijani sodbi tudi primerno obrazložilo. Pritožbena trditev, da je tožilstvo imelo pomanjkljive dokaze je neutemeljena, saj je sodišče med postopkom zaslišalo obdolženca, oškodovanca, vpogledalo pa tudi v potrdilo podpisano s strani obdolženca z dne 18.2.1995, iz katerega izhaja, da obdolženec potrjuje prejem 1.600 DEM za nabavo sintesajzerja Ko2G 101WMHD. Tudi zaslišani oškodovanec, katerega izpovedbo je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo za verodostojno, je izpovedal, da je obdolžencu na podlagi predhodnega dogovora z dne 4.2.1995, dne 18.2.1995 izročil 1.600 DEM za nakup klaviatur, ki naj bi mu jih obdolženec nabavil po nižji ceni zaradi svojega poznanstva s šefom firme, ki klaviature prodaja, vendar pa mu obdolženec ni ne dostavil klaviatur niti ne vrnil denarja. Da je obdolženec prejel denar, pa ne nazadnje izhaja tudi iz njegovega zagovora, ko je navedel, da je 400 DEM oškodovancu že vrnil, da pa mu je pripravljen v roku enega leta vrniti še preostalih 1.200 DEM.

V smislu določila čl. 386 ZKP je sodišče presojalo tudi odločbo izrečeni kazenski sankciji in ugotovilo, da je izrečena kazen s strani sodišča prve stopnje prestroga. Res je sicer, da je obdolženec specialni povratnik, kateremu je bila za kaznivo dejanje goljufije s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani z dne 4.2.1993 že izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, kasneje dne 11.2.1994 pa je bila pogojna obsodba preklicana in obdolžencu izrečena zaporna kazen, ki jo je tudi prestal. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, glede na časovno odmaknjenost obravnavanega kaznivega dejanja, težo kaznivega dejanja ter upoštevaje dejstvo, da gre vendarle za mladega človeka, da bo izrek kazenske sankcije opominjevalne narave v konkretni zadevi primernejša kazenska sankcija, ki bo ustrezala tudi vsem razlogom kazenskopravnega varstva. Upoštevaje obteževalne okoliščine, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa je obdolžencu ob zagroženi kazni sedmih mesecev zapora izreklo relativno dolgo preizkusno dobo ter tudi dodaten pogoj, da mora v roku šestih mesecev plačati odškodovancu njegov odškodninski zahtevek, ki mu ga je prisodilo že sodišče prve stopnje, takšna kazenska sankcija pa bo po zaključku pritožbenega sodišča imela tudi večji prevzgojni učinek. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb materialnega zakona ali določb Zakona o kazenskem postopku na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v korist obdolženca, se v smislu določila čl. 98/II ZKP povprečnina ne določi.