Jedro

Tako kot za glavno obravnavo tudi za pritožbeno obravnavo, za katero se smiselno (prilagojeno) uporabljajo določbe o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje (249. člen ZPP), velja dolžnost stranke, da mora kršitve določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je mogoče ter da se kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ni odgovorilo na bistvene navedbe tožnika o tem, da je bila osvetlitev prireditvenega prostora neustrezna in se ni ukvarjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je k nesreči (padcu na neravnem, razmočenem, in nestabilnem terenu) prispevalo tudi to. Ker mora pritožbeno sodišče odgovoriti na vse bistvene razloge, na podlagi katerih je nižje sodišče utemeljilo svojo odločitev, je zato podana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. V konkretni zadevi tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi poškodbe na javni prireditvi. Sporno je, na kakšen način je do poškodbe prišlo (ali je tožnik padel zato ker je stopil v večjo luknjo na neravnem terenu, ki je zaradi slabe osvetljenosti ni videl) in ali je tožena stranka (zavarovalnica organizatorja prireditve) odgovorna za nastalo škodo.

2. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost tožene stranke ugotovilo in tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača 35.300,00 EUR odškodnine (I. točka izreka). V presežku (za plačilo 4.900,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

3. Višje sodišče je nato ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo toženčevih pritožbenih stroškov (II. točka izreka).

4. Zoper sodbo višjega sodišča je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče mu je s sklepom II DoR 135/2017 ugodilo tako, da je revizijo dopustilo glede vprašanj, ali je sodišče druge stopnje zadostilo načelu neposrednosti pri izvedbi dokazov na glavni obravnavi in glede obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje.

5. Skladno z navedenim sklepom je tožnik pravočasno vložil dopuščeno revizijo.

6. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

**Povzetek relevantnih revizijskih navedb**

7. Revident navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo drugače kot višje sodišče. Tako naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ker je na slabo osvetljeni in neravni površini stopil na rob ene izmed jam, ki so se na njej nahajale. Takšno odločitev naj bi sprejelo ob ustrezni oceni vseh izvedenih dokazov. Višje sodišče pa naj bi jo spremenilo brez ustreznega dokaznega postopka in obrazložitve. Navaja, da je sicer opravilo pritožbeno obravnavo, a meni, da le iz formalnih razlogov - da bi zadostilo pogojem iz 347. in 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Na obravnavi naj namreč ne bi obravnavalo nobenih vsebinskih vprašanj niti izvajalo (novih ali ponovljenih) dokazov. Drugačne ocene dejanskega stanja (da naj torej poškodba ne bi nastala zato, ker je tožnik stopil v sporno jamo na neravnem in slabo osvetljenem terenu) naj niti ne bi ustrezno obrazložilo. Svojo odločitev naj bi utemeljilo z argumenti, da tožniku ne verjame, da naj nobena od prič ne bi povedala, da je luknjo videla in kakšna naj bi ta bila, da tožnik zavarovalnice o poškodbi ni obvestil, da se na prireditvi ni poškodoval nihče drug in da je bil tožnik v tistem času na bolniškem staležu zaradi druge poškodbe. Takšna obrazložitev se mu zdi najmanj nerazumljiva in (glede odstopa od ugotovitev sodišča prve stopnje) premalo obrazložena.

**O utemeljenosti revizije**

8. Revizija je utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje, ki je v pretežnem delu ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku, je ugotovilo, da se je škodni dogodek pripetil okoli ene ure zjutraj dne 27. 9. 2008, in sicer na prireditvi R.. Tožnik, takrat s 180 kg telesne teže, si je zlomil levi gleženj, ko naj bi na poti proti provizoričnim toaletnim prostorom stopil na rob jame širine 20 cm, dolžine 30 cm in globine 20 cm, zato izgubil ravnotežje in padel. Na celotnem zunanjem prireditvenem prostoru so bila tla razmočena in zato neravna, mehka, neutrjena, ponekod ugrezajoča, a posuta s sekanci. Sodišče prve stopnje je kot odločilno štelo ugotovitev, da je bila na poti do toaletnih prostorov omenjena jama (za katero je v tč. 10 obrazložitve sodbe povedalo, da bi jo moral prireditelj »sanirati (zasipati in utrditi) […], če to ni mogoče, pa jamo najmanj ustrezno označiti in jo zavarovati«, ter tudi, da je bil zunanji prireditveni prostor, kjer je prišlo do padca, nezadostno osvetljen. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila razsvetljava samo v šotoru in neposredno ob njem, medtem ko je bil prostor pred šotorom brez osvetlitve. V zvezi s tem je to sodišče navedlo, »da se je na tistem mestu na splošno videlo slabo, ob osredotočenosti na konkretno stvar pa se je ta ob opisani slabi svetlobi videla, če se jo je pogledalo z razdalje enega metra, sicer pa ne« (tako v tč. 9 obrazložitve sodbe prve stopnje). Kot dejansko podlago odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje navedlo nezavarovano jamo in »neosvetlitev zunanjega dela prireditvenega prostora«, kjer, kot to sodišče potem nadaljuje, »povprečno visok človek ob normalni hoji, ko je torej razdalja od njegovih oči do pohodnih površin več kot meter in pol, pohodnih površin sploh ne vidi, tako da se mora pri hoji zanašati na lasten občutek, [kar] vsekakor ne ustreza zavarovančevemu dolžnemu ravnanju« (tč. 10 obrazložitve sodbe prve stopnje).

10. Pritožbeno sodišče, ki je opravilo obravnavo je na njeni podlagi prišlo do ugotovitve, da se nesreča ni pripetila tako, kot zatrjuje (in kot je izpovedal) tožnik. Ugotovilo je namreč, da tožnik ni uspel »dokazati, da se je kritičnega večera na poti od prireditvenega šotora do prenosnih stranišč nahajala nezavarovana jama zatrjevanih dimenzij, v katero je stopil, padel in se poškodoval« (tč. 13 sodbe pritožbenega sodišča). V naslednji točki obrazložitve je nato poudarilo, da »je bistvena presoja, ali je kritičnega večera […] pohodna površina pred prireditvenim šotorom ustrezala standardu normalne (sprejemljive) pohodne površine, ki jo lahko običajno pazljiv človek prehodi brez težav«. Na to vprašanje je dalo zatem jasen odgovor. »[N]eravna tla na površinah za pešce [so] nekaj običajnega in pričakovanega. V obravnavani zadevi se je prireditev odvijala na travniku ob ribniku. Splošno znano je, da takšna površina ni popolnoma ravna in ne zagotavlja popolne trdnosti, še posebej, če je razmočena. In v ta namen je organizator prireditve poskrbel za posip s sekanci, materialom, ki vpija vlago, in deluje protizdrsno. […] Da ta ukrep ni (bil) ustrezen, tožnik ni izrecno zatrjeval, pojasnil tudi ni, kaj bi po njegovem organizator (še) moral storiti.« Ker po mnenju pritožbenega sodišča tožnik ni dokazal, da bi stopil v nezavarovano »jamo« in ker so »določene neravnine na travnatem terenu, razmočenem od dežja kljub posipu s sekanci […] nekaj običajnega« (tč. 14 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), je sklenilo, »da zavarovancu toženke ni mogoče pripisati opustitve potrebne skrbnosti v zvezi z ureditvijo normalne pohodne površine, s tem pa tudi ne krivde za nastanek tožnikove škode«.

_Glede prvega revizijskega vprašanja:_

11. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje zadostilo načelu neposrednosti pri izvedbi dokazov na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče se zato osredotoča le na to vprašanje. Ob strani pa pušča ostalo, kar načenja revizija, in sicer, ali so bili izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 347. člena ZPP, pod katerimi sme senat odločitev o zadevi prepustiti sodniku poročevalcu kot sodniku posamezniku, ter očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ki jih revident uveljavlja pod pretvezo kritike kršitve načela neposrednosti (npr., da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bila tla na prireditvenem prostoru ne samo neravna, ampak »polna udrtin in jam«, da sta to potrdili celo priči, ki ju je predlagala tožena stranka, da četudi priče, ki jih je predlagal tožnik, niso vedele povedati, kakšna je bila luknja, v katero je stopil tožnik, in da te luknje sploh niso videle, to še ne pomeni, da luknje ni bilo, itd.). Na te revizijske navedbe revizijsko sodišče zato ne bo odgovarjalo.

12. Na dopuščeno revizijsko vprašanje se nanaša le očitek, da je obravnava trajala zgolj pet minut in da v tem času niso mogli biti ponovljeni dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje. Po mnenju revidenta to pomeni, da je pritožbeno sodišče opravilo obravnavo »le iz razloga, da bi formalno zadostilo obvezi iz 347. in 355. člena ZPP«.

13. Tako kot za glavno obravnavo tudi za pritožbeno obravnavo, za katero se smiselno (prilagojeno) uporabljajo določbe o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje (249. člen ZPP), velja dolžnost stranke, da mora kršitve določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je mogoče ter da se kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).1 Tožnik na kršitev neposrednosti, ki jo vidi v tem, da je obravnava trajala le pet minut ter da v tem času niso bili ponovljeni pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi, opozarja šele v reviziji. Na obravnavi je bil navzoč skupaj s svojim pooblaščencem in iz zapisnika, ki sta ga oba brez ugovorov podpisala, izhaja, da se štejejo za prebrane in za vpogledane vse listine v spisu, vključno z izpovedbami tožnika, zaslišanega kot stranka in vseh prič. Ko je tako, se tožnik v reviziji ne more več sklicevati na kršitev načela neposrednosti. Zato se tudi revizijskemu sodišču o tem vprašanju ni treba izreči. _Glede obrazloženosti izpodbijane sodbe:_

14. Pritožbeno sodišče, ki je po opravljeni obravnavi prišlo do drugačnih dejanskih ugotovitev o tem, kako se je tožnik poškodoval, je svojo dokazno oceno utemeljilo na podlagi drugačne presoje izpovedb prič ter drugačne ocene nekaterih spremljevalnih okoliščin. Te po mnenju drugostopenjskega sodišča skupaj z izpovedbami prič kažejo, da do poškodbe ni prišlo tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da na tožnikovi poti proti sanitarijam ni bilo nezavarovane jame širine 20 cm, dolžine 30 cm in globine 20 cm, v katero naj bi stopil ter za tako dokazno oceno navedlo dovolj vsebinskih razlogov. Dokazno oceno je utemeljilo z izpovedbami prič, od katerih zatrjevane jame nobena ni videla in njenega obstoja potrdila, ampak so pojasnile le, da je »tožnika na poti do prenosnih stranišč naenkrat 'zmanjkalo' in da je bil sicer teren poln neravnin, udrtin« (tč. 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Dokazno oceno je okrepilo še z oceno nekaterih indicev in spremljevalnih okoliščin, kar vse je navedeno v tč. 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Taka dokazna ocena nikakor ni neobrazložena, pomanjkljiva ali neargumentirana. Tožnika ne pušča v dvomu o tem, »zakaj in na podlagi česa je sodišče druge stopnje prišlo do drugačnih sklepov kot sodišče prve stopnje«. To, da revident z njo ne soglaša, pa, prvič, presega dovoljeno revizijsko kritiko, in drugič, spregleda, da zahteva do opredelitve do strankinih pogledov, stališč in naziranj ne pomeni dolžnosti sodišča, da strankinim stališčem tudi vsebinsko sledi in jih sprejme kot pravilna.

15. Vendar je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke utemeljilo tudi s pomanjkljivo razsvetljavo. Med drugim je navedlo: »Ob ugotovljenih okoliščinah, s katerimi je bil zavarovanec toženke seznanjen že pred prireditvijo in bi že ob povprečni skrbnosti nanje moral računati, nevarnosti mehkega in razmočenega terena pa se je zavedal, je bila njegova dolžnost, da poskrbi tudi za ustrezno osvetlitev takšnega terena, zlasti za osvetlitev in osvetljenost pohodnih površin v smeri stranišč, česar pa ni storil« (tč. 10 sodbe prve stopnje). S to podlago odškodninske odgovornosti se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, vsaj ne v meri, ki bi bila vsebinsko enakovredna argumentom sodišča prve stopnje, da so okoliščine konkretnega primera, ko je šlo za prireditev na travniku ob ribniku na razmočenem in neravnem terenu, s sproti nastajajočimi neravninami (gl. ugotovitev v tč. 14 izpodbijane sodbe), zahtevale boljšo osvetljenost zunanjega prireditvenega prostora. Pritožbeno sodišče je namreč s to, po mnenju sodišča prve stopnje pomembno dejansko podlago odškodninske odgovornosti, opravilo le z enim stavkom. Reklo je: »Če so na razdalji 10 do 15 m priče zaznale, da je tožnika 'zmanjkalo', vidljivost terena očitno le ni bila tako slaba, kot to zatrjuje tožnik.« (tč. 11 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Revizija zato utemeljeno graja nepopolnost obrazložitve in spregled ene od bistvenih dejanskih podlag odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Utemeljenost tega revizijskega očitka še dodatno okrepita naslednji navedbi pritožbenega sodišča: »[V] ta namen je organizator prireditve poskrbel za posip s sekanci, materialom, ki vpija vlago in deluje protizdrsno, uporabljajo pa ga tudi v tujini […].« Nato je nadaljevalo: »Da ta ukrep ni (bil) ustrezen, tožnik ni izrecno zatrjeval, pojasnil tudi ni, kaj bi po njegovem organizator (še) moral storiti.« (tč. 14. izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je torej očitno spregledalo, da je tožnik že v tožbi zavarovancu tožene stranke očital, da tudi pot (do sanitarij) ni bila osvetljena (gl. točko II tožbe).

16. Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, saj je obveznost ustrezne obrazložitve sodne odločbe prve stopnje namenjena tudi zagotovitvi učinkovitosti pravice do pritožbe po 25. členu Ustave.2 Vendar to velja le, kadar višje sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodbe nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče. V primerih, kot je obravnavani, v katerem je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča, pa vsebina obveznosti do obrazložitve ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje.3 Tedaj mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe pritožnika, temveč tudi na vse upoštevne tožbene navedbe nasprotne stranke. Iz sodbe višjega sodišča mora biti v takšnih primerih razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe pritožnika v postopku. Po mnenju Ustavnega sodišča mora višje sodišče v takih primerih razviti trialog. V odločbi št. Up-919/10 je tako navedlo: »Poleg tega, da se mora instančno sodišče opredeliti do vseh bistvenih navedb strank v postopku, pa to sodišče v primerih, ko na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, tudi ne sme spregledati bistvenih razlogov, s katerimi je nižje sodišče utemeljilo izdajo za pritožnika ugodne sodne odločbe.«4 Tudi opredelitev do teh argumentov namreč prispeva k prepričljivosti odločitve sodišča (in s tem njene sprejemljivosti za stranko, ki je v sporu izgubila) kot eni izmed zahtev, ki izhaja iz pravice do obrazloženosti sodne odločitve.

17. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ni odgovorilo na bistvene navedbe tožnika o tem, da je bila osvetlitev prireditvenega prostora neustrezna in se ni ukvarjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je k nesreči (padcu na neravnem, razmočenem, in nestabilnem terenu) prispevalo tudi to. Ker mora pritožbeno sodišče odgovoriti na vse bistvene razloge, na podlagi katerih je nižje sodišče utemeljilo svojo odločitev, je zato podana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

1 Prim. L. Ude, A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2009, str. 410. 2 Prim. sklep Ustavnega sodišča št Up-184/98 z dne 2. 2. 1999, OdlUS VIII, 134, tč. 8. Enako stališče je Ustavno sodišče sprejelo tudi v številnih kasnejših odločbah (npr. v odločbi št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2012, Uradni list RS, št. 91/2012, tč. 13). 3 Gl. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-919/10, tč. 13. Enako odločba št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011, Uradni list RS, št. 93/11. 4 Prav tam.