Jedro

37. člen ZProst v postopku odločanja o dodeljevanju sredstev ne zavezuje neposredno. Bistvena pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa je v celoti in ustrezno sanirana s sklepom o pritožbi. Ugovor posega v tožnikovo pravico do izjave zato ni utemeljen.

Ocenjevalna komisija je predlog prejemnikov sredstev pripravila izključno na podlagi skupne ocene dveh ocenjevalcev. Gre za kršitev pravil postopka, s katerimi se zagotavlja enakost obravnavanja prijaviteljev, torej za bistveno kršitev pravil postopka, ki kot taka narekuje odpravo izpodbijane odločitve.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklepa Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport št. 430-162/2011-MVZT/783 z dne 5. 12. 2012 in št. 021-57/2013/2 z dne 21. 2. 2013 se odpravita ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 342,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je v postopku javnega razpisa za sofinanciranje projektov razvoja e-storitev in mobilnih aplikacij za javne in zasebne neprofitne organizacije 2012-2013 (Uradni list RS, 53/12, v nadaljevanju Javni razpis) z izpodbijanim sklepom št. 430-162/2011-MVZT/783 z dne 5. 12. 2012 zavrnila vlogo tožeče stranke za sofinanciranje projekta A. Iz obrazložitve sledi, da je vloga tožeče stranke pozitivno ocenjena, prejela je skupaj 68 točk, ni pa dosegla praga za izbor pozitivno ocenjenih vlog, ki je bil, glede na višino razpoložljivih sredstev in število pozitivno ocenjenih vlog, postavljen na 85 točk. S sklepom št. 021-57/2013/2 z dne 21. 2. 2013 je tožena stranka pritožbo tožeče stranke zavrnila in potrdila sprejeto odločitev. V zvezi s pritožbenimi ugovori pritrdi zatrjevani bistveni pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa, ker ne vsebuje obrazložitve ocene tožnikove vloge. Zato razloge dopolni z vsebino ocenjevalnega lista, iz katerega izhaja število točk, ki ga je tožnik dosegel pri I. in II. merilu oziroma pri vsaki skupini meril, kot tudi obrazložitev ocene, ki je po presoji tožene stranke primerna in zadostna. Ugovorom, ki se nanašajo na število doseženih točk po posameznih kriterijih pa tožena stranka, na podlagi mnenja ocenjevalne komisije z dne 22. 1. 2013, v katerem sta se ocenjevalca opredelila do pritožbenih navedb, obrazloženo ne sledi. Izjema je dodeljena ocena pri kriteriju „Relevantnost projekta – Primernost rešitve“, ki se skladno z mnenjem ocenjevalcev popravi iz 2 na 4 točke. Ob upoštevanem popravku je vloga ocenjena s skupno 70 točkami in tudi po spremenjeni oceni ne dosega določenega praga za sofinanciranje.

Odločanje o dostopu do informacij javnega značaja po določbah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) ni predmet tega postopka in tudi ne more vplivati na odločitev, ne drži pa pritožbena navedba, da tožeči stranki v pritožbenem roku ni bil omogočen vpogled v zahtevano dokumentacijo (tožnikov ocenjevalni list, vpogled v odobrene vloge, seznam prejemnikov spodbud, vpogled v vloge, ki so prejele več kot 68 točk), saj je tožena stranka vsem prijaviteljem, ki so tovrstno zahtevo podali, omogočila pregled dokumentov. Sicer pa meni, da odločitev v zvezi z zahtevo za vpogled ne more vplivati na odločitev o vlogah drugih (izbranih) prijaviteljev.

Kot neutemeljen zavrne tudi ugovor, da bi morale biti pri odločitvi upoštevane določbe 37. člena Zakona o prostovoljstvu (v nadaljevanju ZProst), ker javni razpis glede na predmet, namen in cilj v osnovi ni namenjen spodbujanju prostovoljstva. Javni razpis za sofinanciranje iz javnih sredstev je poseben postopek, ki med drugim temelji na določbah Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2007-2013 ter Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik) in je v njem enakost obravnavanja prijaviteljev ključnega pomena. Vsem prijaviteljem je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijana odločitev je po prepričanju tožeče stranke nepravilna in nezakonita. Materialno pravno zato, ker tožena stranka pri odločanju ni uporabila določb drugega in tretjega odstavka 37. člena ZProst, ki bi jih pri odločanju morala uporabiti. Po navedenih določbah je pri dodeljevanju sredstev iz državnega proračuna na delovnih področjih, na katerih delujejo tudi prostovoljske organizacije, izvajanju projektov in programov prostovoljskih organizacij, ki vključujejo prostovoljsko delo ali pa so namenjeni razvoju prostovoljstva, namenjenih najmanj 10% razpisanih sredstev javnega razpisa, oziroma da se ne glede na to določbo sredstva lahko dodelijo subjektom, ki niso prostovoljske organizacije, če na javni razpis ni bilo predloženo zadostno število vlog prostovoljskih organizacij in bi zato sredstva ostala neporabljena. Sklicevanje na predmet, namen in cilj javnega razpisa je zmotno, saj zakon govori tako o sofinanciranju projektov in programov prostovoljskih organizacij kot tudi (alternativno) o sofinanciranju izvajanja projektov in programov prostovoljskih organizacij, ki vključujejo prostovoljsko delo, kar je za tožečo stranko brez dvoma izkazano. Ne strinja se tudi z nadaljnjo navedbo tožene stranke, da naj bi v zvezi z njeno prijavo ne bili izpolnjeni pogoji za upoštevanje navedenih ur prostovoljskega dela skladno s petim odstavkom 37. člena ZProst (ki jo je po mnenju tožeče stranke potrebno uporabiti ne glede na to, ali so izpolnjeni tudi pogoji za uporabo določb drugega in tretjega odstavka 37. člena ZProst ali ne). Tožeča stranka je namreč v prijavi jasno opredelila, da „v strošku dela ni upoštevan strošek, ki ga bodo opravili člani zavoda na podlagi prostovoljskega dela v skupni oceni 650 ur za celoten projekt“. Zato bi tožena stranka višino lastnega materialnega vložka na navedeni podlagi morala določiti skladno z 41. členom ZProst in ni mogoče sprejeti stališča ocenjevalcev, da pogoji za to niso izpolnjeni, ker naj tožeča stranka ne bi navedla, katere aktivnosti naj bi prostovoljci opravili, v kakšnem obsegu naj bi pri posameznih aktivnostih sodelovali ter ker ni navedla njihovih imen in izkušenj. Tožeča stranka je nadalje prepričana, da narava postopka javnega razpisa, tožene stranke ne odvezuje spoštovanja veljavnih zakonskih določb, vključno z določbami ZProst. Tožeči stranki vpogled v dokumentacijo, za katerega je zaprosila 19. 12. 2012, v postavljenem 8-dnevnem pritožbenem roku, ni bil omogočen (s strani tožene stranke je prejela zgolj kopijo ocenjevalnega lista), s čemer ji je bila odvzeta možnost priprave ustrezne in popolne pritožbe. Ker ji je bil vpogled v dokumentacijo omogočen šele po izdaji sklepa o pritožbi, njenih navedb ni mogoče šteti za nedopustne v smislu 14. člena ZUS-1, ne strinja pa se tudi z navedbo tožene stranke, da je tožeča stranka zahtevo za vpogled dokumentacije podala skladno z ZDIJZ in stališči v tej zvezi. Toženo stranko namreč zavezujeta 82. člen in 7. člen ZUP, zato je njeno sklicevanje na to, da je tožeča stranka (kot prava neuka stranka) zahtevo za vpogled podala skladno z ZDIJZ, neutemeljeno. S tem, ko se ji je odrekla pravica do vpogleda v spise je bila tožeči stranki celo odvzeta možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo pritožbenega organa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka in razlog za odpravo izpodbijanih sklepov.

Z vpogledom v dokumentacijo je tožeča stranka ugotovila, da je bila z odločbo o imenovanju komisije za vodenje postopka javnega razpisa imenovana komisija v sestavi predsednika in sedmih članov in da sta vsako posamezno vlogo ocenila zgolj dva ocenjevalca izmed navedenih (in podala eno skupno oceno prijavljenega projekta). Način ocenjevanja je bil zato neskladen z določbami Pravilnika in Javnega razpisa, hkrati pa je z njim onemogočena objektivnost ocenjevanja, ki bi bila ob dejstvu, da vsi ocenjevalci niso eksperti z istih področij oziroma podpodročij, zagotovljena le v primeru, če bi vloge ocenjevali vsi ocenjevalci. Z opisanim načinom ocenjevanja, ki dopušča visoko stopnjo subjektivnega vpliva, je dopuščeno neenako obravnavanje prijaviteljev, s čemer je bilo poseženo v pravice vseh prijaviteljev do enakega obravnavanja, ki ga zagotavljajo že 2., 14. in 22. člen Ustave. Izjemno mero subjektivnega vpliva posameznih ocenjevalcev je tožeča stranka ugotovila predvsem na podlagi vpogleda v vso razpisno dokumentacijo, pri čemer je natančno vpogledala v prijave in pridobljene ocene izbranih prijaviteljev B., C., D., E. in F. in na tej podlagi ugotovila neenako obravnavanje s strani ocenjevalcev, ki ga po posameznih sklopih in kriterijih ocenjevanja podrobno opisuje v nadaljevanju. Meni, da bi morala ob enakem obravnavanju vseh prijav na Javni razpis njena prijava prejeti 94 točk in biti na tej podlagi deležna sofinanciranja.

Na tej podlagi tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijana sklepa odpravi oziroma razveljavi ter v zadevi odloči tako, da vlogi tožeče stranke na Javni razpis ugodi, ji odobri sredstva v višini 133.559,28 EUR ter jo pozove, da v postavljenem roku pristopi k podpisu pogodbe o sofinanciranju oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep o pritožbi spremeni tako, da sklep z dne 5. 12. 2012 odpravi oziroma razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. Ocenjevalna komisija je bila sestavljena skladno s Pravilnikom in Javnim razpisom. Iz zapiska o ocenjevanju z dne 23. 11. 2012 izhaja, da je ocenjevalna komisija vloge ocenila skladno s postopkom opredeljenim v Javnem razpisu oziroma razpisni dokumentaciji ter odločitev predsednika komisije, da bosta vsako vlogo ocenila dva ocenjevalca in podala eno skupno oceno prijavljenemu projektu. V zapisniku je tudi določeno, da vrstnega reda ocenjevanja posameznih prijav s strani posameznih ocenjevalcev ni bilo, ter da so ocenjevalci vloge prevzemali naključno. Tako iz vsakega ocenjevalnega lista izhaja, katera ocenjevalca sta ocenjevala konkretno vlogo prijavitelja, saj sta podpisana. Tožena stranka zavrača kakršenkoli dvom o strokovnosti in nepristranosti, ki se nanaša na konkretna ocenjevalca in dodaja, da sta vlogo ocenjevala strokovnjaka na svojem področju ter da sta pri svojem delu nepristranska in neodvisna. Očitek tožeče stranke, da prijaviteljem ni bila zagotovljena enakopravna obravnava po navedenem ne drži, saj je bil postopek ocenjevanja transparenten in je omogočal, da vsi prijavitelji kandidirajo pod enakimi pogoji. Vsi kriteriji in podkriteriji so bili ustrezno in podrobno utemeljeni v ocenjevalnem listu tožeče stranke glede na dodeljeno oceno in skladno z določili Javnega razpisa in razpisne dokumentacije. Ponovno poudarja, da sta ocenjevalca pravilno sledila namenu in cilju javnega razpisa, ustrezno tolmačila določbe razpisne dokumentacije in z dodatno obrazložitvijo tudi utemeljila razloge za predlagano oceno. Pri oblikovanju ocene sta ustrezno upoštevala dejavnike, ki so v ocenjevalnem listu navedeni kot ključni za presojo posameznega merila. Ponovno pojasnjuje še, da je vrednotenje vlog prepuščeno izključno ocenjevalcem, ki so pri ocenjevanju vezani na strokovnost in nepristranost. V tej zvezi tožena stranka ni pristojna posegati v strokovno mnenje obeh ocenjevalcev temveč lahko le presoja popolnost in skladnost obrazložitve s pogoji in merili Javnega razpisa. V obravnavanem primeru je obrazložitev ocene primerna in zadostna. Tako tudi sodba naslovnega sodišča I U 317/2010 z dne 3. 10. 2011. Ocenjevalna komisija je na podlagi strokovnosti in avtonomnosti presodila vsako vlogo posebej skladno z vnaprej predpisanim postopkom in kriteriji. Primerjalna analiza tožeče stranke nikakor ne pomeni diskriminatornega odločanja. Sprejeta ocena je v pristojnosti ocenjevalcev, ki so jo tudi ustrezno utemeljili, zato strokovnost oziroma pravilnost same ocene tudi ne more biti predmet sodne presoje, v upravnem sporu pa tožnik tudi ne more izpodbijati aktov, ki se nanj ne nanašajo.

Tožbene navedbe, ki se nanašajo na projekte bolj uspešnih prijaviteljev predstavljajo nedopustno tožbeno novoto in se sodišče v njihovo presojo tudi zato ni dolžno spuščati. Razlogi, ki naj bi po navedbah tožeče stranke novoto dopuščali, so napačni in neresnični. Iz spisovne dokumentacije namreč izhaja, da je postopek informacije javnega značaja tekel in je že zaključen. Kljub navedenemu pa očitek, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in da vlogi tožeče stranke primerjalno gledano ni bilo dodeljeno zadostno število točk, tožena stranka tudi vsebinsko zavrača s sklicevanjem na razloge, s katerimi je izpodbijano oceno obrazložila v sklepu o pritožbi in z dodatnimi pojasnili, ki sta jih v zvezi s tožbo podala ocenjevalca.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka v celoti vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih. V zvezi z odgovorom na tožbo pa opozarja na navedbo tožene stranke, da naj bi vloge ocenjevala dva ocenjevalca na podlagi odločitve predsednika komisije, kar dokazuje nezakonitost sestave komisije in diskrecijsko odločanje, ki je brez podlage v zakonu in podzakonskih aktih.

Tožba je utemeljena.

Postopek odločanja v javnopravnih stvareh, ki nimajo narave upravne zadeve, kamor nedvomno sodi tudi odločanje v obravnavanem postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev, je poseben postopek. Zato se v njem določbe ZUP smiselno uporabljajo le, kolikor področje ni v celoti ali deloma urejeno s posebnim postopkom (4. člen ZUP). Prijava na javni razpis še ne pomeni, da bo prijavitelj z vlogo uspel in sredstva pridobil, mora pa postopek vsem prijaviteljem zagotavljati pravico, da na javnem razpisu sodelujejo pod enakimi pogoji. Na strani prijavitelja je, da skladno z razpisno dokumentacijo izkaže izpolnjevanje zahtevanih vstopnih pogojev. Dodelitev sredstev pa je nato odvisna zlasti od vrednotenja projekta glede na pogoje in kriterije, ki so vnaprej določeni v javnem razpisu oziroma razpisni dokumentaciji. Kot je naslovno sodišče v dosedanji praksi poudarilo že večkrat, je narava te presoje v pretežni meri strokovno tehnična in je zato za ocenjevanje popolnih vlog, ki izpolnjujejo vse vstopne pogoje razpisa ter za razvrstitev projektov glede na prejeto oceno, zadolžena posebna strokovna komisija. Navedeno velja tudi v obravnavanem primeru, ko Javni razpis temelji med drugim tudi na določbah Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013 ter Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije.

Glede na specifično pravno naravo upravnega odločanja o sofinanciranju iz javnih sredstev na podlagi javnega razpisa gre v zadevah presoje zakonitosti sprejetih odločitev tudi za specifično vrsto upravnega spora. V njem je presoja zakonitosti odločitev glede materialno pravnih in zlasti glede procesnih vprašanj stroga, še zlasti v pogledu upoštevanja načela enakega obravnavanja vseh, ki sodelujejo na javnem razpisu. Pri strokovno tehničnih vprašanjih pa je sodna presoja nujno zadržana. Sodišče jo opravi le preko presoje spoštovanja postopka izbora ter pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve, s katerimi se preprečuje arbitrarnost in omogoča preizkus skladnosti ocene s kriteriji in merili, določenimi v javnem razpisu.

V materialnopravnem pogledu sodišče v obravnavani zadevi kršitev uradoma ne najde, tožbeni očitek kršitve določb ZProst pa zavrača kot neutemeljen. Po 4. točki Javnega razpisa se na Javni razpis lahko prijavijo vse v tej točki navedene javne in zasebne neprofitne organizacije. Prijavitelji so lahko vsi subjekti, ki izpolnjujejo v Javnem razpisu določene pogoje za prijavitelje, ti pa se morajo, kot že navedeno, v vsebinskem in procesnem pogledu obravnavati enako in skladno z merili in načinom za izbor vlog, ki so določena v 7. točki Javnega razpisa. Povedano drugače, 37. člen ZProst v postopku odločanja o dodeljevanju sredstev ne zavezuje neposredno. Zavezuje le, kolikor so v Javnem razpisu (na delovnih področjih, na katerih delujejo tudi prostovoljske organizacije ali pa so namenjeni razvoju prostovoljstva) kot poseben sklop (posebna skupina prijaviteljev) določene prostovoljske organizacije, ki za pridobitev sredstev (enakopravno) konkurirajo med seboj, ločeno od drugih prijaviteljev.

V zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami procesnih pravil sodišče ugotavlja, da je bistvena pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa v celoti in ustrezno sanirana s sklepom o pritožbi, v katerem tožena stranka obrazložitev dopolni z vsebino ocenjevalnega lista - številom točk, ki jih je tožeča stranka dosegla po posameznem merilu oziroma kriteriju ter razlogi, s katerimi je ocena utemeljena, obrazloženo pa odgovori tudi na tiste pritožbene ugovore, ki se nanašajo na oceno projekta in jih je tožeča stranka, ob posredovani vsebini ocenjevalnega lista za prijavljeni projekt, lahko uveljavljala že v pritožbi. V razlogih, s katerimi je ocena utemeljena in tistih, s katerimi tožena stranka zavrne pritožbene ugovore, sodišče pomanjkljivosti ali nelogičnosti ne ugotavlja.

Utemeljen po presoji sodišča tudi ni ugovor posega v tožnikovo pravico do izjave. V tej zvezi ni spora, da je o tožnikovi zahtevi (po tem, ko mu je posredovala ocenjevalni list njegove vloge) tožena stranka odločila na podlagi določb ZDIJZ. Spor je o vprašanju, ali bila vloga glede na njeno vsebino utemeljeno obravnavana na tej pravni podlagi. V tem pogledu sodišče ugotavlja, da je tožnik zahtevo z dne 19. 12. 2012 utemeljil s položajem prijavitelja, katerega vloga je bila zavrnjena in z odprtim pritožbenim rokom. Iz vloge izhaja zahteva za vpogled in kopijo dokumentacije ocenjevalnega lista tožnikove vloge, seznama vlagateljev in pripisanih točk in seznama odobrenih vlog ter zahteva za vpogled v odobrene vloge. Zato se sodišče strinja s stališčem tožeče stranke, da gre po vsebini za zahtevo za vpogled dokumentov zadeve skladno z 82. členom ZUP. Vendar pa iz tožbenih navedb in predloženih upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnik pregled dokumentacije, ki ga v navedeni vlogi je napovedal v času uradnih ur, sploh skušal opraviti. Vprašanje je torej le, ali bi ga tožena stranka k pregledu morala uradoma pozvati, kot to smiselno sledi iz tožnikovih navedb. Odgovor na to vprašanje pa je po presoji sodišča, glede na določbo 82. člena ZUP, negativen.

V zvezi s sestavo ocenjevalne komisije iz točke 7.2 Javnega razpisa sledi, da bo ocenjevalna komisija sestavljena iz domačih strokovnjakov, da jo imenuje predstojnik ministrstva v skladu z 218. členom Pravilnika. Da je ocenjevalna komisija, imenovana z odločbo št. 430-162/2011-MVZT/12 z dne 1. 8. 2012, sestavljena skladno z določbami Javnega razpisa in določbami Pravilnika, ni sporno. Sporno je, ali je s Pravilnikom in Javnim razpisom skladen tudi način izvedenega ocenjevanja in s tem postopka izbora. Po določbi 225. člena Pravilnika vloge na podlagi pogojev in meril, ki so navedena v javnem razpisu, oceni komisija. Enako iz določb 7. točke Javnega razpisa sledi, da bo vloge ocenila ocenjevalna komisija, imenovana s sklepom predstojnika in da bodo ocenjevalci za posamezno vlogo podali eno skupno oceno. Nedvomno gre torej za oceno s strani komisije kot celote in ne za oceno s strani posameznih članov komisije. Dejstvo, da sta v obravnavanem postopku javnega razpisa posamezne vloge ocenjevala dva izmed imenovanih članov ocenjevalne komisije in podala skupno oceno prijavljenega projekta, ni sporno. Ob upoštevanju števila prispelih vlog in dejstva, da so ocenjevalci prijave prevzemali naključno, navedenemu načinu ocenjevanja po presoji sodišča ni mogoče že v načelu očitati neskladnosti s pravili, kolikor gre za pripravo podlage za oceno, ki jo po razpravi o predlaganemu predlogu ocen in opravljenemu usklajevanju sprejme komisija kot celota. V obravnavanem primeru ni bilo tako. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi komisija pred oblikovanjem predloga za sofinanciranje tako pripravljene predloge ocene z obrazložitvijo ocenjevalcev kakorkoli obravnavala, usklajevala in na tej podlagi dosegla soglasje o oceni, ki bi ga bilo mogoče upoštevati kot oceno komisije. Iz Zapisnika o ocenjevanju z dne 23. 11. 2012 sledi nasprotno, da je komisija predlog prejemnikov sredstev pripravila izključno na podlagi skupne ocene dveh ocenjevalcev. Gre za kršitev pravil postopka, s katerimi se zagotavlja enakost obravnavanja prijaviteljev, torej za bistveno kršitev pravil postopka, ki kot taka narekuje odpravo izpodbijane odločitve.

Ker pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije glede na ugotovljeno kršitev niso izpolnjeni, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, da v ponovnem postopku, skladno s stališčem te sodbe, odloči na podlagi ocene in predloga komisije za ocenjevanje.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

V zadevi je bilo odločeno na nejavni seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).