Jedro

Ker dva člana komisija za spremljanje poskusnega dela tožničinega dela sploh nista spremljala, kontrola poskusnega dela tožnice ni bila opravljena tako, kot to določa interni pravilnik tožene stranke. Ocena, ki temelji le na mnenju enega od članov komisije za spremljanje poskusnega dela, pa čeprav je to direktor, ne more biti objektivna. Pisna ocena komisije za spremljanje poskusnega dela tožnice ne sme biti preveč splošna. Mnenje komisije mora vsebovati konkretno oceno poskusnega dela, iz nje pa mora biti jasno razvidno, v čem je delavčeva nestrokovnost. Posplošena ocena, kot v obravnavanem primeru, da "imenovana ni uspešno opravila poskusnega dela, ker ni samostojno pisala zapisnikov, vlagala dokumentacije in ostalo", ne zadošča za izdajo zakonitega sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljene poskusne dobe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 16.1.1999 in z dne 11.2.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnici A. J. in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 15.1.1999, temveč ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v delovno knjižico vpisati delovno dobo in jo pozvati nazaj na delo ter ji izplačati plačo in regres za leto 1999 v znesku 1.290.688,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz 3. točke izreka sodbe in od bruto zneskov plače v višini 156.816,00 SIT mesečno od februarja 1999 do decembra 1999, od bruto zneska plače 78.408,00 SIT za januar 1999 ter od bruto zneska regresa 102.000,00 SIT odvesti za tožnico pripadajoče davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 113.121,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo in da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni v celoti raziskalo dejanskega stanja. Iz zaslišanja priče M. P. namreč izhaja, da nad delom tožnice ni imel dobrega pregleda in da je delo tožnice v glavnem spremljal takratni namestnik direktorja J. G.. Tudi priča E. N. je izpovedala, da tožničinega dela v glavnem ni spremljala in da ni imela vpogleda v njeno delo, ker nista delali skupaj. Takšne izjave prič toženka izrecno prereka. Zaslišani priči sta namreč ob koncu poskusne dobe s svojim mnenjem prispevali k skupni končni negativni oceni dela tožnice, kar je razvidno tudi iz podpisane negativne ocene o tožničinem delu. V kolikor se je glede na izpovedbe obeh prič porodil dvom v ustreznost njune ocene, bi sodišče prve stopnje moralo v dokaznem postopku ugotoviti, zakaj sta priči spremenili svoje stališče. Vendar je iz izpovedi obeh prič tudi razvidno, da je najbolj temeljito spremljal delo tožnice namestnik direktorja J. G., katerega zaslišanje pa je sodišče kot nepotrebno zavrnilo. S tem, ko je zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem J. G., po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev, povezanih z izdajo izpodbijanih sklepov. Sodišče je zato dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo in na tej podlagi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba ni utemeljena. Nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/99, Ur.l. RS št. 26/99). Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravne zaključke sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja. Iz listinskih dokazov izhaja, da je s pogodbo o zaposlitvi z dne 14.10.1998 tožnica sklenila s toženo stranko delovno razmerje za nedoločen čas in 3 mesečnim poskusnim delom ter bila razporejena na delovno mesto tajnice direktorja s polnim delovnim časom. Iz 1. odst. 13. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke pa izhaja, da delavčevo poskusno delo spremlja tričlanska strokovna komisija, ki jo imenuje direktor. Vendar, kot izhaja iz izpovedi prič E. N. in M. P., ki sta bila člana komisija za spremljanje poskusnega dela, omenjena člana tožničinega dela sploh nista spremljala. To pa pomeni, da kontrola poskusnega dela tožnice ni bila opravljena tako, kot to določa interni pravilnik tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da ocena, ki temelji le na mnenju enega od članov komisije za spremljanje poskusnega dela, pa čeprav je to direktor, ne more biti objektivna. Tudi sicer je potrebno ugotoviti, da je pisna ocena komisije za spremljanje poskusnega dela tožnice z dne 4.1.1999 preveč splošna. Poskusno delo je namreč poseben pogoj za sklenitev delovnega razmerja in je zato tudi ocena komisije za spremljanje uspešnosti delavčevega dela, zaradi izjemnosti instituta poskusnega dela, podvržena strožji presoji. Mnenje komisije mora vsebovati konkretno oceno poskusnega dela, iz nje pa mora biti jasno razvidno, v čem je delavčeva nestrokovnost. Posplošena ocena, kot v obravnavanem primeru, da "imenovana ni uspešno opravila poskusnega dela, ker ni samostojno pisala zapisnikov, vlagala dokumentacije in ostalo", zato ne zadošča za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljene poskusne dobe. Iz omenjene ocene bi moralo biti jasno razvidno, kdaj in katerih zapisnikov tožnica ni pisala samostojno in katere dokumentacije ni vlagala, kar pa iz ocene poskusne dobe za tožnico z dne 4.1.1999 ne izhaja. Iz navedenih razlogov je potrebno ugotoviti, da je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo, zato je sodišče prve stopnje tožničinem zahtevku po razveljavitvi spornih sklepov tožene stranke, reintegraciji in reparaciji, utemeljeno ugodilo. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP/99).