Jedro

Stališče tožencev, da priposestvovanje stvarne služnosti na solastni stvari ni mogoče, je zmotno. Res je sodna praksa do odločbe VS RS II Ips 109/2019 stala na stališču, da to ni mogoče, a je bilo tako stališče s to odločbo preseženo.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. VI izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožbi prve in četrte tožene stranke se delno ugodi in se sodba v tč. IX in tč. X izreka spremeni tako, da se v tč. IX izreka navedeni znesek 1.981,51 EUR nadomesti z zneskom 1.113,05 EUR, v tč. X navedeni znesek 1.043,73 EUR pa z zneskom 464,70 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih sklep in sodba potrdita.

III.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev služnosti hoje in vožnje v korist svojih parcel 1208, 1229/10 in 1230/4, vse k. o. 00001 ter v breme nepremičnin v lasti oziroma solasti tožencev. Zahteval je tudi, da sodišče tožencem prepove vznemirjanje služnostne pravice ter odstranitev ovir s poti. Zahtevek za ugotovitev stvarne služnosti je utemeljeval s trditvami o priposestvovanju.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: I. dovolilo spremembi tožbe z dne 19. 10. 2021 in 12. 10. 2023; II. zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev služnosti hoje in vožnje po nepremičninah v lasti drugega toženca in tretje toženke ter na prepoved vznemirjanja z njune strani; III. v korist tožnikovih nepremičnin parc. št. 1208, 1229/10 in 1230/4 ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 3 m in skupni dolžini 89,90 m v breme vsakokratnih lastnikov služečih nepremičnin parcelna številka 1220/2, 1220/1, 1223/2, 1227/1 in 1229/4 v obsegu, kot to izhaja iz izreka ter mnenja izvedenke A. A. in dveh skic služnostne poti z dne 15. 5. 2023, ki sta priloga tega mnenja; IV. odločilo, da je prvi toženec dolžan prenehati z vznemirjanjem služnostne pravice, in sicer tako, da v roku osmih dni s služnostne poti, v delu nepremičnine parcelna številka 1227/1 in 1229/4, odstrani gradbeno mrežo in kup peska; V. prvemu tožencu prepovedalo osebno ali po njegovem nalogu tretjim osebam takšno ali kakršnokoli drugo obliko vznemirjanja služnostne pravice hoje in vožnje; VI. v preostalem delu zahtevek zavrnilo; VII. tožniku naložilo, da drugemu tožencu povrne 831,81 EUR pravdnih stroškov s pripadki; VIII. tožniku naložilo, da tretji toženki povrne 831,81 EUR pravdnih stroškov s pripadki; IX. prvemu tožencu naložilo, da tožniku povrne 1.981,51 EUR pravdnih stroškov s pripadki; X. četrtemu tožencu naložilo, da tožniku povrne 1.043,73 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

3.Zoper odločitev se pritožujejo tožnik ter prvi in četrti toženec.2

4.Tožnik v pritožbi navaja, da sodbo in sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo odločitve tako, da bo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Obrazloženo izpodbija odločitev glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev služnosti na parceli 1223/1 in opozarja na okoliščine, ki po njegovem mnenju utemeljujejo drugačno odločitev.

5.Prvi in četrti toženec s pritožbo izpodbijata odločitev v točkah I, III, IV, V, IX in X sodbe in sklepa. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP.3 Predlagata spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Opozarjata, da je bilo z izpodbijano sodbo ugotovljeno priposestvovanje služnosti, a ne v celotnem obsegu poti, saj je bil zahtevek v delu, ki se nanaša na nepremičnino 1223/1, zavrnjen. Služnost je bila v tem delu presekana. Izpostavljata vprašanje koristnosti take služnosti ter pravni interes tožnika.

V nadaljevanju grajata odločitve o spremembah tožbe ter v zvezi s tem sodišču očitata tudi postopkovne kršitve.

Nasprotujeta ugotovitvi, da je priposestvovanje začelo teči v letu 1970 in trdita, da je del trditvenega bremena tožnika prevzelo sodišče prve stopnje. Obširno grajata dokazno oceno.

Ne strinjata se s stališčem, da je priposestvovanje na solastni nepremičnini mogoče ter navajata razloge. Po njunem mnenju se je četrti toženec utemeljeno skliceval na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige tudi v zvezi s parcelama 1220/1 in 1220/2.

Do vznemirjanja stvarne služnosti ni prišlo. Ravnanje prvega toženca ni bilo protipravno.

Grajata stroškovno odločitev.

6.Prvi in četrti toženec sta na pritožbo tožnika odgovorila. Menita, da je odločitev sodišča v delu, ki ga tožnik izpodbija, pravilna, pritožba pa neutemeljena. Priglašata stroške.

7.Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba prvega in četrtega toženca pa je delno utemeljena.

8.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tč. II (ustavitev postopka zaradi delnega umika tožbe) ter tč. VII in VIII (stroškovna odločitev, ki se nanaša na stroške drugega toženca in tretje toženke) pravnomočna, saj v pritožbenem postopku ni izpodbijana.

Glede pritožbe tožnika

9.Glede na pritožbene navedbe tožnika in njegov pravni interes za pritožbo, je pritožbeno sodišče štelo, da se tožnik ne pritožuje zoper tisti del odločbe, s katerim je bila dovoljena sprememba tožbe (tč. I izreka), zaradi umika delno ustavljen postopek (tč. II izreka) in del, s katerim je bilo njegovemu zahtevku ugodeno (tč. III, IV in V izreka). Tudi vsebinsko se pritožba osredotoča le na zavrnilni del odločitve (tč. VI izreka), ki je zanj neugoden in glede katerega izrecno predlaga spremembo. Pritožbeno sodišče je zato sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, le v navedenem delu (1. in 2. odst. 350. čl. ZPP).

10.Tožnikov zahtevek za ugotovitev služnosti hoje in vožnje v korist tožnikovih nepremičnin parc. št. 1208, 1229/10 in 1230/4 ter v breme nepremičnine parc. št. 1223/1, ki je v lasti četrtega toženca, je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo. Na podlagi tega načela lahko služnosti prosto nepremičnino dobi samo pridobitelj, ki je v pravnem prometu ravnal pošteno. Standard poštenega ravnanja iz 10. čl. SPZ4 in 8. čl. ZZK-15 pravna teorija in sodna praksa vsebinsko izenačujeta s standardom dobre vere. Na zaupanje v zemljiško knjigo se lahko uspešno sklicuje samo tisti pridobitelj nepremičnine, ki je bil v času prenosa lastninske pravice v dobri veri, da je zemljiškoknjižno stanje pravic točno. To pomeni, da ni vedel za obstoj izvenknjižno priposestvovane služnosti oziroma za dejstvo, da se taka služnost izvršuje, in je bila njegova zmota opravičljiva. Če pa je bilo pridobitelju nepremičnine izvrševanje nevknjižene služnosti znano ali mu ni moglo ostati neznano, mora v svoje breme vzeti tudi izvenknjižno pridobljeno služnost oziroma tudi priposestvovalni čas, ki je tekel proti njegovemu pravnemu predniku.6 To pomeni, da ima novi pridobitelj nepremičnine t. i. poizvedovalno (raziskovalno) dolžnost, ki se izkazuje skozi potrebno skrbnost, da razišče zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena.7

11.Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da četrti toženec v času nakupa parcele 1223/1 (to je v letu 2003) za obstoj tožnikove v zemljiško knjigo nevpisane priposestvovane služnosti ni vedel. Soglaša tudi s tem, da tožnik ni izkazal nobenih okoliščin, ki bi četrtemu tožencu lahko vzbudile dvom, da dejansko posestno stanje ne ustreza zemljiškoknjižnemu.

12.Drži, da je bila sporna pot v letu 2003 v naravi dobro vidna in je potekala od javne ceste do tožnikovih nepremičnin. Drži tudi, da je bilo četrtemu tožencu ob nakupu povedano, da pot uporabljajo lastniki parcel po služnostni pogodbi iz leta 1997, med katerimi je bil takrat tudi tožnik. Vse navedeno je ugotovilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče pa se ne more strinjati s pritožnikom, da so ta dejstva taka, da bi morala pri četrtem tožencu vzbuditi dvom, da predstavljeno stanje (ki je ustrezalo tudi zemljiškoknjižnemu stanju), ni skladno z dejanskim posestnim stanjem.8 Tega sam, saj pred tem ni živel ob služnostni poti, ni mogel videti, zgoraj navedene okoliščine pa na tako uporabo niso nakazovale. Služnostna pot je imela že v letu 2003 sicer izhod na javno cesto in je tožniku, glede na povezavo poti z njegovimi nepremičninami 1208, 1229/10 in 1230/4, omogočala dostop do javne ceste, vendar pa je četrti toženec, ki kot rečeno z dejanskim posestnim stanjem in tožnikovo dejansko uporabo ni bil seznanjen, na podlagi služnostne pogodbe lahko upravičeno sklepal, da ta pot v smislu dostopa do javne ceste, služi za potrebe ostalih nepremičnin, v korist katerih je bila z isto pogodbo dogovorjena služnost in da bi si tožnik, če bi služnost obstajala v večjem obsegu, to ob sklepanju služnostne pogodbe tudi uredil. Skrbnost mu kakšnih dodatnih poizvedovanj zato ni narekovala. Tožnik tega, da je četrti toženec, ki je priseljenec, že pred letom 2003 zahajal na to območje in se je oziroma bi se lahko seznanil z dejanskim obsegom izvajanja služnosti, ni trdil. Pritožbena navedba v tej smeri (da je četrti toženec tožnika pred nakupom videl, kako uporablja pot), v kolikor je imel tožnik v mislih dostopanje do javne ceste, je zato nedopustna pritožbena novota (337. čl. ZPP). Ne glede na to pritožbeno sodišče po branju zapisnika o zaslišanju tožnika in četrtega toženca ugotavlja, da taka trditev tudi sicer nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Četrti toženec je izpovedal, da je tu šele od leta 2003, o tem, da bi na to območje zahajal že pred tem, ni izpovedal. Tožnik o tem ni izpovedoval. Dejstvo, da je četrti toženec kasneje, ko je nedvomno videl, da tožnik po služnostni poti vozi v večjem obsegu, kot mu je to dopuščala sklenjena služnostna pogodba in ko je s tem nadaljeval tudi, ko ni bil več solastnik parcele 1220, pa na vprašanje njegove dobre vere ob nakupu sporne parcele, ne vpliva. Enako velja za dejstvo, da zoper tožnika v zvezi s tem ni sprožil nobenega postopka. Razlog, da ni ukrepal, je namreč lahko tudi ta, da se je kasneje (kot je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi s parcelama 1220/1 in 1220/2) z dejanskim obsegom tožnikove uporabe poti in njegovo priposestvovano služnostjo seznanil in je domneval, da s tožbo ne bi uspel.

13.Ker pritožnik odločitve v preostalem zavrnilnem delu ne izpodbija obrazloženo, je pritožbeno sodišče ta del preizkusilo le v okviru uradno upoštevnih razlogov (2. odst. 350. čl. ZPP). Ugotovilo je, da je odločitev ob upoštevanju dejanskih ugotovitev v sodbi materialnopravno pravilna, sodišče pa tudi ni storilo nobenih uradno upoštevnih kršitev postopka.

14.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena.

Glede pritožbe prvega in četrtega toženca

O spremembah tožbe

15.Odločitev z dne 26. 4. 2021 (glej sklep na list. št. 67), s katero je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, vsebovano v vlogi tožnika z dne 16. 4. 2021 (list. št. 60), je pravilna. Z njo je tožnik od vseh toženih strank nerazdelno zahteval, da prenehajo z vznemirjanjem služnostne pravice ter da se jim prepove nadaljnje vznemirjanje; ugotovitev služnostne pravice pa je zahteval še v korist parcel 1229/10 in 1230/4. Za spremembo tožbe veljajo pravila iz 185. čl. ZPP; če tožena stranka s spremembo ne soglaša, jo lahko sodišče kljub temu dovoli, če je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Kot pritožnika sama navajata, je pravni standard "smotrnosti" treba vsebinsko napolniti s konkretnimi okoliščinami. Eden od možnih kriterijev za to je tudi ta, da se z dovolitvijo spremembe tožbe prepreči nova pravda - kar je v sklepu z dne 26. 4. 2021 izpostavilo tudi sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru je pomembno tudi to, da je zahtevek v spremenjenem delu oprt na v bistvenem isto dejansko in pravno podlago in bi bilo treba, če sodišče spremembe ne bi dovolilo, v novem postopku ponovno izvesti vse dokaze, ki so bili izvedeni v tem postopku. Nobenega dvoma ni, da bi tožnik zahtevek že v tožbi lahko oblikoval tako kot ga je v vlogi z dne 26. 4. 2021, a to na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ne vpliva.

16.Tožnik je zahtevek ponovno spremenil v vlogi z dne 14. 6. 2021 s tem, da je na poziv sodišča z vlogo 19. 10. 2021 posredoval tudi čistopis spremenjenega zahtevka. Sprememba je vsebovala zahtevek za ugotovitev služnosti poti v breme treh dodanih parcel ter zahtevek, da toženci prenehajo z vznemirjanjem njegove služnostne pravice še na parceli 1229/4 na način, da poleg gradbene mreže in kupa peska, odstranijo še strešnike, ki naj bi jih tja nasuli že po vloženi tožbi. V zvezi s to spremembo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženci tako spremenjeni tožbi niso nasprotovali in so se spustili v obravnavanje po spremenjeni tožbi. Ne v vlogi z dne 29. 6. 2021, v kateri so odgovorili na vlogo tožnika z dne 14. 6. 2021, ne v vlogi z dne 12. 11. 2021, ki je sledila čistopisu zahtevka, takega nasprotovanja niso izrazili, ampak so se do navedb in spremenjenega zahtevka vsebinsko opredeljevali. Kot nasprotovanja spremembi tožbe ni mogoče razumeti niti zapisa, da v celoti "prerekajo podan čistopis zahtevka". Toženci so torej v spremembo tožbe konkludentno privolili (2. odst. 185. čl. ZPP). O tem, ali se sprememba tožbe dovoli, odloči sodišče s sklepom, a se v sodni praksi zastopa stališče, da mora sodišče izdati poseben sklep o dovolitvi spremembe samo v primeru, ko toženec spremembi nasprotuje; če pa z njo soglaša ali pa se spusti v obravnavanje po spremenjeni tožbi, to ni potrebno.⁹ Logika tega stališča je v dejstvu, da sodišče spremembe tožbe, ki ji tožena stranka ne nasprotuje, ne more zavrniti, ampak jo mora dopustiti. To hkrati pomeni, da sta pritožnika, čeprav je sodišče prve stopnje o tej spremembi odločilo šele s sklepom izdanim skupaj s sodbo, že zato, ker spremembi nista nasprotovala, vedela o čem (o kakšnem zahtevku) bo v postopku odločeno. Neutemeljen je tudi očitek o izostanku razlogov za to odločitev. Ti razlogi so navedeni v tč. 4 izpodbijane odločbe in za pritožbeni preizkus, ob dejstvu, da sodišče spremembe ni moglo zavrniti, zadoščajo.

17.Tožnik je zahtevek spremenil še na zadnjem naroku dne 12. 10. 2023, ko je zahteval, da se vtoževana služnost ugotovi še v breme nepremičnine 1223/1. V ostalem ni šlo za spremembo tožbe, saj je tožnik zahtevek zmanjšal (3. odst. 184. čl. ZPP) oziroma zahtevek dopolnil ter popravil ob upoštevanju ugotovitev izvedenke glede širine in dolžine poti. Ker lahko tožnik tožbo spremeni do konca glavne obravnave (1. odst. 184. čl. ZPP), sprememba ni bila prepozna. Drži, da so toženci že v odgovoru na tožbo trdili, da trasa poti v naravi poteka tudi po tej parceli, a je tožnik trdil drugače. Da je trditev tožencev pravilna, je potrdila šele izvedenka geodetske stroke - to mnenje je bilo tudi razlog za zadnjo spremembo tožbe. Pravilna je tudi odločitev o dovolitvi spremembe - sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je taka sprememba smotrna. Tožnik bi namreč v nasprotnem primeru moral za to parcelo, čeprav je bilo že na podlagi zbranega procesnega gradiva in brez dopolnjevanja dokaznega postopka mogoče odločiti o spremenjenem delu zahtevka, vložiti novo tožbo. S tem, ko je sodišče o spremembi odločilo skupaj s sodbo, tudi ni storilo kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ves čas teka tega postopka je bilo namreč tako sodišču kot toženim strankam jasno, da tožnik vtožuje ugotovitev služnosti na (celotni) trasi poti, kot obstaja v naravi in poteka od javne ceste do njegovih nepremičnin. S tem, ko je tožnik že po izvedenem dokaznem postopku, glede na ugotovitve izvedenke geodetske stroke, tudi formalno pravilno navedel še eno dodatno parcelo, ki jo ta trasa zajema, tožencev v možnosti obravnavanja ni prikrajšal.

Glede priposestvovanja stvarne služnosti

18.Sodišče prve stopnje je odločitev, da za potrebe tožnikovih nepremičnin parc. št. 1208, 1229/10 in 1230/4 in v breme nepremičnin prvega in četrtega toženca parc. št. 1220/2, 1220/1, 1223/2, 1227/1 in 1229/4 obstaja stvarna služnost, oprlo na ugotovitev, da se je sporna pot s strani tožnika in njegove družine uporabljala za dostop od javne ceste parc. št. 1450/3 do tožnikovih parcel najmanj od leta 1970, dvajsetletna priposestvovalna doba pa se je (razen za parceli 1220/1 ter 1220/2) iztekla v letu 1990. Pot je tožnik uporabljal tudi v obdobju od 19. 10. 2007 dalje (ko sta lastnika parcel 1220/1 in 1220/2 postala B. B. in C. B.) in vse do jeseni 2019, ko je uporaba postala sporna. Uporabljala se je za hojo, vožnjo s konjsko vprego, traktorjem, kasneje tudi z avtomobili in sicer v širini 3 m. V zvezi s priposestvovanjem služnosti na parcelah 1220/1 ter 1220/2 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo začetek priposestvovanja v letu 1988 (saj je bil pred tem izključni lastnik gospodujočih in obeh služečih parcel tožnikov oče) ter njen iztek v letu 2008. Ugovor četrtega toženca, da je tudi ti dve nepremičnini pridobil v zaupanju v podatke zemljiške knjige, je zavrnilo. Ugotovilo je, da je slednji od leta 2003 živel v vasi, neposredno ob služnostni poti in se je zato pred nakupom (v letu 2010 oz. 2017) seznanil s tem, da tožnik sporno pot uporablja za dostop do javne ceste in obratno.

19.Toženca odločitvi najprej nasprotujeta s tem, da opozarjata, da priposestvovanje služnosti ni bilo ugotovljeno na celotni trasi poti. Menita, da ugotovljena služnost zato ne dosega več svojega namena in da ni podana korist za gospodujoče nepremičnine. Kot vprašljiv izpostavljata tudi pravni interes tožnika za zahtevek v tem delu.

20.Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja, da potrebnost in koristnost služnosti nista pogoja za priposestvovanje služnostne pravice.¹⁰ Tako pravna pravila ODZ¹¹ kot kasneje uveljavljena ZTLR¹² in SPZ za priposestvovanje stvarne služnosti zahtevajo le izpolnitev dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let¹³ in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval.¹⁴ Poleg tega je dejstvo, da je tožnik pot tudi v delu, v zvezi s katerim je bil zahtevek zavrnjen, v času teka priposestvovalne dobe uporabljal in da je tudi na tem delu v letu 1990 priposestvoval stvarno služnost, kar logično pomeni, da je uporabljal tudi sporne nepremičnine pritožnikov in sicer za potrebe dostopa s svojih nepremičnin do javne ceste. Ker je bila taka uporaba objektivno koristna in ugodna za gospodujoče nepremičnine, ovir za nastanek služnosti na podlagi priposestvovanja služnosti (tudi ob upoštevanju koristi) ni bilo.

21.Do vprašanja, ali je ugotovljena stvarna služnost postala nekoristna zaradi ugotovitve, da je v delu, ki se nanaša na parcelo 1223/1, v letu 2003 prenehala, pa se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati. To namreč ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka. O morebitnem prenehanju obstoječe služnosti, če ta postane nekoristna, namreč ni mogoče odločiti na podlagi ugovora, ampak se o tem odloči s sodno odločbo, na podlagi zahteve lastnika služeče nepremičnine (glej 222. čl. SPZ). Tudi sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 43/2020 zato ni relevantno.¹⁵ Tožniku ni mogoče odrekati niti pravnega interesa za ugotovitev služnosti, pa čeprav ta ni bila ugotovljena na celotni trasi poti. Ni namreč izključeno, da si bo uporabo poti preko parcele 1223/1 uredil na drug način (na primer pogodbeno).

22.Zakaj je sodišče prve stopnje kot letnico začetka priposestvovanja upoštevalo leto 1970, je pojasnjeno v tč. 20 izpodbijane sodbe. Razlogi so jasni in razumni ter utemeljeni z izvedenimi dokazi. S tem, ko je ugotovilo, da je priposestvovalna doba tekla najmanj od leta 1970, sodišče prve stopnje ni prekoračilo ali nadomeščalo trditev tožnika. Slednji je namreč trdil, da se je sporna pot uporabljala v zatrjevanem obsegu približno 100 let. Uporabljal jo je sam, pred njim pa njegovi predniki.¹⁶ Tudi v nadaljnjem postopku teh navedb ni spremenil tako, da bi trdil, da se je pot uporabljala le približno 30 let in bi posledično sodišče smelo ugotavljati priposestvovanje le za tako obdobje. Navedba o uporabi "več kot 30 let"¹⁷ se namreč nanaša samo na tožnikovo uporabo. To potrjujejo nadaljnje navedbe, na primer v vlogi z dne 14. 6. 2021 (list. št. 99), ko je ponovil, da se je pot dejansko vsakodnevno uporabljala cca 100 let in so pot uporabljali že njegovi predniki, tožnik sam pa več kot 30 let.

23.Pritožbeno sodišče kljub številnim pomislekom, ki jih v pritožbi navajata pritožnika, pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Slednje se je kritično opredelilo do vseh relevantnih dokazov. V zadostni meri se je opredelilo do posamičnih dokazov, ki pa jih pravilno ni presojalo izolirano, ampak v kontekstu celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je razumna in prepričljiva in ustreza metodološkemu napotku iz 8. čl. ZPP. Očitki v smeri površne in selektivne dokazne ocene so zato neutemeljeni. Prav pritožnika z opozarjanjem zgolj na dele izpovedb in nekatere posamezne okoliščine počneta to, kar neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje - opozarjata le na tisto, kar jima je lahko v korist, prezreta pa celoto. Ker razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, ni kaj dodati, jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, ampak bo v nadaljevanju odgovorilo le na pomisleke obeh pritožnikov.

24.Iz služnostne pogodbe z dne 16. 4. 1997, ki so jo sklenili D. B. in E. B., F. F., G. F. in H. F., ter sklepa zemljiškoknjižnega sodišča z dne 29. 4. 1997 (priloga B8) izhaja, da je bila s to pogodbo služnostna pravica (med drugim) ustanovljena v korist takrat še tožniku solastne nepremičnine 1220 (sedaj 1220/1 in 1220/2) in v breme nepremičnin 1227/1 in 1223/1; v breme tožniku solastne nepremičnine pa služnost v korist nepremičnin 1227/1, 1222, 1223/1, 1221/2 in 1219/3. Tožnik je, kar toženca izpostavljata v pritožbi, v navedbah res trdil, da naj bi služnostna pogodba potrdila "zatečeno stanje", torej uporabo celotne poti tudi v korist drugih njegovih nepremičnin (to je parcel 1208, 1229/10 in 1230/4) in v obsegu, kot ga zatrjuje v tem postopku (torej tudi za dostop do (in z) javne ceste 1450/3). Vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja, da ta navedba, glede na vsebino pogodbe, dokazuje, da tožnik pred tem služnosti v obsegu, kot ga vtožuje, ni izvrševal.

25.Glede na zgoraj povzeto vsebino služnostne pogodbe je mogoče ugotoviti, da si je tožnik (formalno pravno gledano) res uredil le dostop s svojih parcel 1208, 1229/10 in 1230/4 do parcele 1220 (in obratno) - kar niti ni sporno. Ker pa je parcela 1220 mejila neposredno na javno cesto parc. št. 1450/3 in je bila do leta 2007 v njegovi lasti, mu je dogovorjena služnost dejansko omogočila tudi dostop do javne ceste (in obratno), torej to, kar je po lastnih trditvah že leta pred tem tudi izvajal. Navedba tožnika "o ureditvi zatečenega stanja" zato, gledano z očmi laika, ni tako nelogična, niti ne omogoča sklepa, da je tožnik s sklenitvijo te pogodbe potrdil, da je stvarno služnost pred tem izvajal v manjšem obsegu. Ker je tožnik stvarno služnost, ki je predmet tega postopka, priposestvoval že pred tem, tudi izpovedba tožnika, da od te pogodbe ni imel nobene koristi in da je bila sklenjena zaradi potreb drugih (iz pogodbe izhaja, da so bile dogovorjene tudi druge služnosti), življenjsko logična. Enako velja za izjavo priče I. I., da je bil namen sklenitve služnostne pogodbe zagotoviti prehod od njihove hiše do javne poti. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da je trditev tožencev, da je tožnik služnost začel izvrševati z zvijačo in je zlorabil zaupanje podpisnikov pogodbe, neutemeljena že zato, ker tožnik z izvrševanjem v zatrjevanem obsegu ni začel po podpisu pogodbe, ampak že veliko let prej in je bila služnost, kot jo zatrjuje, ob sklenitvi služnostne pogodbe že več let priposestvovana.

26.Sodišče prve stopnje se do vsebine gradbenega dovoljenja z dne 20. 9. 1979 res ni posebej opredelilo, a s tem ni storilo očitane kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ta listina oziroma dejstvo, ki naj bi iz nje izhajalo (da je imela nadomestna gradnja predviden dostop po alternativni poti), namreč ni odločilno. Da imajo nepremičnine tožnika še en dostop, ki ga tožnik uporablja, je namreč sodišče ugotovilo, a pojasnilo, da se je uporabljal tudi dostop po sporni poti. Obstoj in sočasna uporaba alternativne poti pa ni ovira za priposestvovanje. Tak ugovor bi bil relevanten le v primeru, da bi sodišče odločalo o nujni poti (88. čl. SPZ).

27.Toženca opozarjata, da tožnik k vzdrževanju sporne poti ne prispeva in da je v zimskem času ne pluži. Tudi če to drži, to ne pomeni, da tožnik sporne poti ni uporabljal na način in v obsegu, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Da poti tožnik v zimskem času ni plužil, namreč ne pomeni, da je sploh ni uporabljal, ampak je kvečjemu ni uporabil takrat, ko je bila zaradi snega neprevozna. Torej pot zgolj občasno ni bila v uporabi, kar pa na priposestvovanje ne vpliva. To, izhaja tudi iz izpovedbe J. I. in K. I., ki ju toženca izpostavljata v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa v zvezi z vzdrževanjem posebej izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so toženci tožnika v maju 2010, skupaj s solastnikoma parcel 1220/1 in 1220/2, povabili k asfaltiranju te poti, česar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne bi storili, v kolikor bi držalo, da poti ne koristi.

28.Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izpovedbe tožnika po eni strani ter tožencev na drugi. V zvezi z relevantnimi dejstvi so namreč tožnikovo izpoved potrdile številne priče (glej razloge v tč. 14 do 23), izpovedbe tožencev o teh dejstvih pa so bile že same po sebi neprepričljive zaradi notranje neskladnosti. Pritožnika te neskladnosti sicer pripisujeta spremembam tožbe, a pritožbeno sodišče temu ne more slediti. Res je tožnik zahtevek večkrat spremenil, a je bilo vsem strankam ves čas jasno, da tožnik zatrjuje priposestvovanje na v naravi obstoječi poti. Ta je ves čas postopka enaka in je bila enaka tudi pred tem. To, da je tožnik izpovedal, da se je primarno uporabljala vtoževana pot,¹⁸ priča I. I. pa je uporabo ocenila kot enakovredno, na pravilnost dokazne ocene ne vpliva. Gre za oceno, ki se nanaša na relativno dolgo obdobje, poleg tega pa gre za subjektivno oceno enega in drugega, ki je glede na to, kar sta zaznala, lahko različna. Tega, da služnostne pogodbe ni podpisal, tožnik ni izpovedal. Celo nasprotno - podpis pogodbe je potrdil. Tudi njegova nadaljnja izpovedba kaže zgolj na to, da očitno ni povsem razumel vsebine pogodbe v delu, ki je bila zanj relevantna.¹⁹

29.Drži, da je šlo pri pričah, ki jih je sodišče zaslišalo, v večini za priče, ki so s tožnikom v sorodstvenem razmerju, a to samo po sebi ne omogoča zaključka, da to, kar so izpovedale, ni resnično, še posebej ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje njihove izpovedbe dovolj kritično ocenilo in verodostojnost preverilo ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov. Neutemeljena je trditev, da priči L. L. in M. M. nista dovolj dolgo živeli v bližini poti, da bi lahko potrdili, da je tožnik oziroma njegov prednik dejansko izvrševal služnost celotno priposestvovalno dobo. Toženca namreč v pritožbi sama pojasnita, da se je L. L. odselila leta 1984, torej le nekaj let pred zaključkom priposestvovalne dobe, s tem, da je še potem občasno prihajala nazaj; druga priča pa leta 1987, torej še kasneje. Ker sta obe priči od rojstva pa do odselitve živeli v bližini te poti (M. M. je z balkona svoje hiše lahko na daleč videl sporno pot, L. L. je bila soseda F.), sta tako lahko verodostojno izpovedali o uporabi poti praktično v celotni priposestvovalni dobi.

30.Tega, da alternativna pot ni prevozna z vozili, večjimi od osebnega vozila, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. To tudi ni bistveno. Bistvena je ugotovitev o redni uporabi sporne poti - za hojo ter vožnjo s konjsko vprego, traktorjem in avtomobili. V pritožbenem postopku ni izpodbijano, da se je za dostop uporabljala tudi alternativna pot (in da se uporablja tudi od zaprtja služnostne poti), a to ne spremeni dejstva, da se je prav tako redno uporabljala tudi sporna pot.

31.Neutemeljeno je sklicevanje tožencev na izpovedbo priče N. N. ter posledično očitek, da se sodišče do njene izpovedbe ni opredelilo. Ta priča o uporabi sporne poti s strani tožnika ni vedela (ali pa ni želela) izpovedati, kar je pojasnjevala z mladostjo, odsotnostjo zaradi šole, da se s tem ni ukvarjala. Posamezni stavki, ki jih pritožnika navedeta v pritožbi, so iztrgani iz konteksta. Ker o relevantnih dejstvih priča ni izpovedovala, se sodišču do njene izpovedbe ni bilo treba opredeliti. Toženca pa v zvezi s to pričo sama opozarjata na dejstvo, da je slednja na svoji nepremičnini tožniku pogodbeno ustanovila služnost v prepričanju, da v naravi obstoječa sporna pot poteka (tudi) preko njene parcele. Tako njeno ravnanje, čeprav se je kasneje ob meritvah izkazalo, da pot preko njene parcele ne poteka, vsaj posredno tožnikove trditve o pretekli redni rabi potrjuje. V kolikor namreč te ne bi bile resnične, ni videti razloga za pogodbeno ureditev služnosti in to v času po vložitvi te tožbe.

32.Trditev, da se je služnost izvajala le občasno, v času pridelave in le s kmetijskimi stroji (predvsem traktorjem), nima podlage v izvedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje predstavilo in ocenilo v izpodbijani sodbi. S katerimi drugimi dokazi to trditev utemeljujeta, toženca konkretno ne pojasnita.

33.Stališče tožencev, da priposestvovanje stvarne služnosti na solastni stvari ni mogoče, je zmotno. Res je sodna praksa do odločbe VS RS II Ips 109/2019 stala na stališču, da to ni mogoče, a je bilo tako stališče s to odločbo preseženo. Če služnost na solastni stvari lahko obstaja in zaradi dejstva, da postane lastnik gospodujoče nepremičnine tudi solastnik služeče nepremičnine, ne preneha, je mogoč le sklep, da na solastni nepremičnini lahko tudi nastane. Pri tem njen nastanek s priposestvovanjem ni (in ne more biti) izključen. Kot je pojasnilo VS RS v zgoraj navedeni odločbi, obstaja bistvena razlika med lastninsko pravico, ki njenemu nosilcu zagotavlja izključno oblast nad stvarjo ter solastninsko pravico, ki solastnika upravičuje do posesti in uporabe stvari skupaj z drugimi solastniki sorazmerno svojemu deležu. Izvrševanje stvarne služnosti je praviloma vezano na določen (fizičen) del nepremičnine. Solastninska pravica pa sama po sebi ne vsebuje pravice solastnika, da solastno nepremičnino uporablja v točno določenem delu na določno opredeljen način, kar je vsebina služnostne pravice. Upoštevati je treba tudi konfliktno naravo solastninske skupnosti, kjer je položaj posameznega solastnika zaradi upravičenja zahtevati delitev solastne stvari, v negotovosti. Ker lahko solastnik svoj idealni delež na nepremičnini v solastnini tudi (proti svoji volji) izgubi, obstaja interes, da kljub solastnemu deležu na služeči nepremičnini pridobi (in tudi ohrani) služnostno pravico za potrebe gospodujoče nepremičnine, ki je v njegovi lasti ali solasti. To je tudi razlog, da okoliščine posameznega primera (različni lastninski položaji na gospodujoči in služeči nepremičnini, višina solastnih deležev, odnosi med solastniki), ki bi sicer lahko nudile podlago za zaključek, da (so)lastnik gospodujoče nepremičnine upravičenja na služeči nepremičnini izvršuje že kot solastnik, na vprašanje, ali je služnost na solastni stvari mogoče priposestvovati, ne morejo vplivati. Da tožnik ni trdil, da je morda solastnik služeče nepremičnine (njegov oče) nasprotoval uporabi na način, ki je lasten služnostni pravici oziroma ni navajal, da bi bil sklenjen dogovor, ki bi mu to preprečeval, zato ni odločilno. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo in ob upoštevanju predhodnih ugotovitev o nemoteni uporabi poti najmanj od leta 1970, pravilno zaključilo, da je priposestvovalna doba glede parcel 1220/1 in 1220/2 začela teči v letu 1988. Takrat služeči in gospodujoče nepremičnine niso bile več v izključni lasti tožnikovega očeta, ampak je njihov solastnik postal tožnik.

34.Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se četrti toženec v zvezi s parcelama 1220/1 in 1220/2, ki ju je kupil v letu 2010 oziroma 2017, ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Okoliščine ob nakupu so bile drugačne od tistih v letu 2003, ko je kupil parcelo 1223/1. Ko je kupil dve dodatni parceli, je namreč četrti toženec že več let (od 2003) živel v vasi, neposredno ob poti in se je ob dejstvu, da so se tožnik in njegovi družinski člani po poti za potrebe dostopa do javne ceste redno (in neovirano) vozili vse do leta 2019, s tem zagotovo seznanil, vedel (oziroma bi lahko vedel) pa je tudi to, da tožnik podlage za tako uporabo v služnostni pogodbi iz leta 1997 ni nikoli imel. To pa je narekovalo, da se o tem podrobneje pozanima vsaj pri prodajalcih ter na ta način poskuša ugotoviti, koliko časa pred tem, ko je to sam opazil, so se take vožnje že izvajale, s tem pa tudi to, ali je služnostna pravica (že) priposestvovana.

Glede vznemirjanja

35.Pravilna je tudi odločitev glede vznemirjanja stvarne služnosti. Ugotovljeno je, da je fizične ovire na sporno pot (gradbeno mrežo in kup peska) namestil prvi toženec. Ugotovljeno je tudi, da te ovire v celoti onemogočajo vožnjo po sporni poti do parcel tožnika in obratno. To v pritožbenem postopku niti ni izpodbijano. Prvi toženec v pritožbi odločitvi nasprotuje zato, ker meni, da tožnik, zaradi zavrnitve dela ugotovitvenega zahtevka, po poti tako in tako ne more dostopati in mu vožnja le do parcele 1223/1 ne bi prinašala nobene koristi. Trdi tudi, da njegovo ravnanje (nasutje kupa peska in postavitev gradbene mreže) ni bilo protipravno, ker je bilo posledica dogovora, ki naj bi ga sklenil s tožnikom in sicer, da bosta uporabljala vsak svojo pot. Pritožbeno sodišče mu ne more slediti.

36.Vprašanje, ali je priposestvovana stvarna služnost zaradi dejstva, ker ni bila ugotovljena v celotni dolžini poti, za tožnika (še) koristna, ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka. Kot je bilo že pojasnjeno v razlogih te odločbe, obstaja možnost, da si bo tožnik dostop preko parcele 1223/1 zagotovil na drugačen način. Ali (oziroma če) bo to dosegel in kako, pa ni predmet tega postopka.

37.Pritožnik je ob zaslišanju res povedal, da je tožniku vožnje preprečil zato, ker sta se ustno dogovorila, da bo sam prestavil del poti, ki poteka preko tožnikove nepremičnine, na svoje zemljišče, nato pa bosta oba začela voziti vsak po svojem, a se tožnik dogovora ni držal. To je predhodno tudi zatrjeval in sicer v vlogi z dne 29. 6. 2021 (list. št. 118). Tožnik je navedbe prerekal kot neresnične in neutemeljene. Svojega nasprotovanja sicer ni konkretiziral, a tako zanikanje izhaja iz njegovih predhodnih navedb (2. odst. 214. čl. ZPP).

38.Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da je prvi toženec v bistvu trdil, da sta s tožnikom, z ustnim dogovorom, obstoječo služnost v breme njegovih parcel ukinila. V kolikor bi to držalo, bi to vodilo v zaključek, da je priposestvovana služnost preko nepremičnin prvega toženca prenehala, posledično pa tudi v ugotovitev, da prvi toženec s tem, ko je na traso poti nastavil fizične ovire, tožnikove služnosti ni protipravno vznemirjal. Ker se sodišče prve stopnje z vprašanjem obstoja dogovora in njegovo vsebino ni ukvarjalo, je s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje. To pomanjkljivost je na podlagi 347. čl. ZPP odpravilo pritožbeno sodišče. Opravilo je pritožbeno obravnavo, na kateri je dodatno zaslišalo tožnika ter prvega in četrtega toženca.

39.Po tako dopolnjenem dokaznem postopku je ugotovilo, da do sklenitve dogovora o prenehanju stvarne služnosti na parcelah 1223/2, 1227/1 in 1229/4, ki so v lasti prvega toženca, ni prišlo.

40.Tožnik je ob zaslišanju sklenitev dogovora zanikal. Pojasnil je, da se o prestavitvi poti, po kateri je preko njegovih nepremičnin vozil prvi toženec in o tem, da bi po tem dogovoru tudi sam nehal uporabljati pot po nepremičninah prvega toženca, s prvim tožencem nista nikoli pogovarjala. Sam je za vožnje prvega toženca po svojem zemljišču vedel, niso ga motile in jim ni nasprotoval. Potrdil je, da je prvi toženec tu nehal voziti, saj je s tem, ko je njemu zaprl služnostno pot, pot zaprl tudi sebi. Pot si je prvi toženec naredil višje. V zvezi z novim dostopom do svoje parcele 1208, kot naj bi po izpovedbi prvega toženca sedaj potekala in jo je ta zarisal v skico izvedenke geodetske stroke (z neprekinjenima dvema črtama), pa je povedal, da ta parcela njega sploh ne zanima ter opozoril, da mora sedaj uporabljati alternativno pot, po kateri pa se ne da z balirko, za praznjenje greznice mora napeljati 200 m cevi ter se dogovarjati s sosedi, da s traktorjem zaradi košnje lahko pride z druge strani.

41.Zaslišana toženca sta o tem izpovedala drugače, predvsem prvi toženec smiselno tako kot je predhodno navajal. Povedal je, da je pot preko tožnikove parcele prestavil zaradi dogovora s tožnikom. Tožnik je zahteval, da pot prestavi; rekel mu je, da mu voženj več ne dovoli. Šla sta pogledat na kraj sam, kaj bo sam naredil in kako bo vozil. Zaradi dobrih sosedskih odnosov sta se dogovorila, da bosta vozila vsak po svojem. Na skici služnostne poti (list. št. 438) je označil potek obeh svojih dostopov, starega in novo narejenega, označil je tudi star in sedaj obstoječi dostop tožnika do parcele 1208. Interesa, da si sam zgradi novo pot, ni imel, v to je šel zaradi zahteve tožnika. V ta namen je moral posekati oreh in hruško, odpeljati približno 100 m zemlje in pot utrditi. Zakaj je tožnik tako zahtevo dal, ne ve. Kup peska in gradbiščno mrežo je na služnostno pot postavil ob prestavitvi svoje poti. Izpovedbo prvega toženca o tem, da sta se s tožnikom dogovorila za prestavitev poti in da bosta po tem vozila vsak po svojem, je potrdil tudi četrti toženec. Da se bo s prvim tožencem tako dogovoril, mu je omenil tožnik, ko je bil pri njem. Prvi toženec je potem novo pot izdelal, sam mu je pri tem pomagal; ob dogovoru pa ni bil zraven.

42.Pritožbeno sodišče zgolj na podlagi neposrednega vtisa ob zaslišanju nobene od izpovedb ni moglo oceniti kot bolj ali manj verodostojne. Vse tri pravdne stranke so izpovedovale prepričljivo. Ko pa je pritožbeno sodišče te izpovedbe natančneje vsebinsko analiziralo in jih povezalo z drugimi izvedenimi dokazi oziroma drugimi ugotovitvami v tem postopku, tožencema v pogledu zatrjevanega dogovora, na podlagi katerega naj bi služnost poti, ki jo je preko nepremičnin prvega toženca priposestvoval tožnik, prenehala, ni sledilo in je verjelo tožniku, da do takega dogovora ni prišlo.

43.Pritožbeno sodišče je na podlagi zaslišanj vseh treh strank in na podlagi zarisov na skico služnostne poti, ki jo je v tem postopku naredila izvedenka A. A., najprej ugotavljalo, po katerem delu tožnikovih nepremičnin je vozil prvi toženec in kam je bila ta pot po zatrjevanem dogovoru prestavljena. Tožnik je na skici lokacijo t. i. stare poti prvega toženca zarisal z modro črto (puščico). Ta zaris kaže, da je prvi toženec do svoje parcele 1229/4 prišel tako, da je s trase služnostne poti, ki je predmet tega postopka in poteka preko njegove parcele 1227/1 in v majhnem delu tudi preko parcele 1229/4, zapeljal na tožnikovo nepremičnino 1229/10 in nato krožno zavil levo na svojo nepremičnino 1229/4 (in obratno). Približno isto traso je na skici (dve dvojni črti) narisal tudi prvi toženec, pri čemer je ta dostop prvega toženca lokacijsko potrdil tudi četrti toženec. Nov dostop pa si je prvi toženec uredil tako, da se na sporno služnostno pot priključi v območju točk 1783 in 1848 (kar je ob zaslišanju vrisal tudi v skico) in se s tem izogne uporabi zadnjega dela služnostne poti po svojih nepremičninah in uporabi tožnikove nepremičnine. Da je bil ta dostop dejansko izdelan, so izpovedali vsi zaslišani. Prvi toženec je nadalje na skico s prekinjenima dvema črtama označil, kako je tožnik dostopal do svoje parcele 1208 preden so bile na služnostno pot postavljene ovire in kako dostopa sedaj. Iz tega zarisa izhaja, da je tožnik (tudi) za dostop do parcele 1208 uporabljal del služnostne poti, saj je s svoje parcele 1229/10 zapeljal na služnostno pot (preko parcele 1229/4 in 1227/1, last prvega toženca) in nato z nje zavil levo na parcelo 1208. Sedaj, kot izhaja iz izpovedbe prvega toženca in njegovega zarisa, do parcele 1208 pride neposredno s svoje parcele 1229/10.

44.Da bi zahteval prestavitev poti, ki jo je uporabljal prvi toženec in je potekala delno preko nepremičnine 1229/10 in da bi bil v okviru tega dogovora dosežen tudi sporazum, da sam preneha z uporabo služnostne poti po nepremičninah prvega toženca, je tožnik ob zaslišanju izrecno zanikal. Pritožbeno sodišče mu tega, da prestavitve poti ni zahteval, ni verjelo in je verjelo prvemu tožencu, je pa tožniku sledilo v delu, ko je zanikal sklenitev dogovora o prenehanju stvarne služnosti. Tožnikova zahteva za prestavitev poti, ki jo je uporabljal prvi toženec, ob dejstvu, da je sam uporabljal pot preko njegovih nepremičnin, sicer ni življenjsko logična, saj je lahko pričakoval, da bo to vodilo v spor, a po drugi strani tudi to, da bi prvi toženec sporno pot prestavil brez zahteve, ni življenjsko logično.

44.S tem, kot je izpovedal prvi toženec, je bilo namreč povezanega veliko dela in stroškov. Da je tožnik prestavitev poti res zahteval, dodatno izkazuje tudi odgovor prvega toženca z dne 18. 11. 2019 (priloga B14). Odgovor je prvi toženec napisal v času pred vložitvijo tožbe in brez sodelovanja pooblaščenca in zato pritožbeno sodišče verjame, da je zapis glede zahteve za prestavitev resničen.

44.Ni pa pritožbeno sodišče verjelo tožencema v delu, ko sta izpovedovala o dogovoru, ki naj bi sledil zahtevi tožnika. Sklicevanje prvega toženca na "dobre sosedske odnose" pritožbenega sodišča ni prepričalo, še manj je verjelo četrtemu tožencu, da je celo pobuda za tak dogovor prišla s tožnikove strani. Zatrjevan dogovor je, ob upoštevanju drugih ugotovitev, že sam po sebi življenjsko nelogičen. Tožnik namreč služnostne poti preko nepremičnin prvega toženca ni uporabljal le za dostop do parcele 1208, ampak predvsem kot del dostopa do javne ceste na parceli 1450/3 (in nazaj) in to z vsemi vozili. Tak dostop bi, glede na zatrjevano vsebino dogovora, dejansko izgubil. V tem postopku je bilo sicer ugotovljeno, da ima tožnik na voljo tudi alternativen dostop, a ta, kot izhaja iz njegove izpovedbe, ni enakovreden temu, ki poteka po služnostni poti. O težavah, ki so povezane z uporabo alternativnega dostopa, sta (pred sodiščem prve stopnje) izpovedali tudi priči I. I. in K. I. (glej tč. 36 izpodbijane sodbe). Prepričanje pritožbenega sodišča, da do sklenitve zatrjevanega dogovora o prenehanju stvarne služnosti ni prišlo, pa je utrdilo tudi dejstvo, da so toženci njegovo sklenitev začeli zatrjevati šele v vlogi z dne 29. 6. 2021 (list. št. 118), torej več kot eno leto po vložitvi tožbe. Pred tem so toženci vložili odgovor na tožbo (list. št. 10), v katerem so sicer navedli (glej tč. V), da je tožnik zahteval prestavitev poti, ki je potekala po njegovi nepremičnini, kar je prvi toženec upošteval, niso pa trdili, da je bil s tožnikom sočasno dosežen dogovor, da sam neha uporabljati služnostno pot. To ne izhaja niti iz prilog (B13 in B14), saj tožnik v svojem opominu z dne 8. 11. 2019 omenja le priposestvovano služnost, na služnostno pot postavljene ovire in zahteva njihovo odstranitev; prvi toženec pa v svojem odgovoru z dne 18. 11. 2019 izpostavlja zahtevo tožnika, da z vožnjami preko njegove parcele preneha ter navaja, da vse posege izvaja na svojem zemljišču; navaja tudi, da tožnik za dostop uporablja pot po parcelah 1232, 1231 in 1229/9 in opozarja, da imajo na njegovi parceli 1227/1 služnost le lastniki v tem dopisu navedenih parcel. Odgovoru na tožbo je (pred vlogo z dne 29. 6. 2021) nato sledila še vloga z dne 24. 5. 2021 (odgovor na spremenjeno tožbo), v kateri so toženci (glej tč. X) dogodke v zvezi s služnostno potjo kronološko predstavili. Tako so izpostavili med drugim to, da sta tretji in četrti toženec 21. 8. 2019 prepovedala vožnjo O. O. iz X. in da naj bi četrti toženec 22. 8. 2019 ustavil tožnika in ga opozoril, da nima pravice voženj, ta pa mu je zagrozil, da bo zaoral asfaltno pot, v kolikor mu bo prepovedal vožnjo po poti. Gre torej za natančno kronologijo, ki vsebuje tudi manj pomembno dogajanje. Kljub temu pa so v nadaljevanju, za dan 29. 8. 2019, ko naj bi bil sklenjen sporni dogovor, navedli le to, da je tožnik pristopil do F. F. in od njega zahteval, da dostopno kolovozno pot, ki delno poteka po parceli 1229/10, v celoti prestavi na svojo parcelo, čeprav so jo F. F. in njegovi predniki uporabljali že desetletja. Dogovor, da naj bi tožnik opustil vožnje po služnostni poti preko parcel prvega toženca, ni omenjen. Zakaj dogovor s tožnikom s smeri prenehanja služnosti ni bil omenjen že prej, prvi toženec tudi ob zaslišanju ni znal prepričljivo pojasniti. V nasprotju z zgoraj navedenimi podatki spisa je povedal le to, da je take trditve podal - kar pa ne drži. Vse navedeno zato po presoji pritožbenega sodišča dodatno (čeprav le posredno) kaže, da do zatrjevanega dogovora v resnici ni prišlo in so toženci s trditvami o dogovoru s tožnikom, ki so jih nato ponudili v naslednji vlogi, skušali le dodatno utemeljiti svoje stališče, da postavitev ovir na traso služnostne poti ni bila protipravna. Tudi izpovedba prvega toženca pred sodiščem prve stopnje, da je "prišlo po tem (po prestavitvi njegove poti, op. prit. sodišča) do tega, da on (tožnik, op. prit. sodišča) ni nehal voziti, potem je pa edina taka varianta bila nekje, da se fizično zapre" se posledično pokaže v nekoliko drugačni luči. Pritožbeno sodišče je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev prepričano, da je prvi toženec pot, ki jo je sam uporabljal in je tekla tudi po nepremičnini tožnika, na njegovo zahtevo sicer prestavil, a si je, še posebej, ker za tožnikove vožnje po svojih nepremičninah ni našel opore v služnostni pogodbi z dne 16. 4. 1997 (glej njegov odgovor z dne 18. 11. 2019, priloga B14) nato vzel pravico, da tudi sam tožniku fizično prepreči vožnje preko svojih nepremičnin. Tako ravnanje pa je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, protipravno in tožnika opravičuje do zahtevanega sodnega varstva.

Glede stroškovne odločitve

45.Toženca se pritožujeta še zoper odločitev o stroških postopka in trdita, da je sodišče prve stopnje uspeh napačno ugotovilo, saj ni upoštevalo, da je tožnik za polovico nepremičnin zahtevek umaknil. To smiselno pomeni, da tožnik v tem delu ni bil uspešen. Očitek je utemeljen.

46.Tožnik je z zadnjo spremembo tožbe zahtevek zmanjšal, saj v pogledu obeh pritožnikov ni več zahteval ugotovitve služnosti na parcelah 1219/1 (last prvega toženca) ter parceli 1221/2 (last četrtega toženca); nadalje ni več zahteval, da se preneha z vznemirjanjem služnostne pravice po teh parcelah, zlasti z odstranitvijo strešnikov na parceli 1219/1 (last prvega toženca) ter parcelah 1227/1 in 1229/4 (last četrtega toženca) ter gradbene mreže in kupa peska na parceli 1219/1 (last prvega toženca) in da se tožencem prepove tudi bodoče vznemirjanje služnostne pravice na teh parcelah (glej tč. 5 izpodbijane sodbe). Tega umika, kot izhaja iz razlogov v tč. 44 izpodbijane odločbe, sodišče pri ugotavljanju uspeha ni upoštevalo.

47.Pritožbeno sodišče (sledeč okoliščinam, ki jih je kot relevantne za stroškovno odločitev upoštevalo sodišče prve stopnje in jih upoštevata tudi pritožnika) zato uspeh tožnika zoper prvega toženca, ob upoštevanju delnega umika zahtevka za ugotovitev stvarne služnosti, ocenjuje na 75 % (zahtevku je bilo ugodeno v pogledu treh parcel, za eno je bil zahtevek umaknjen); uspeh tožnika zoper četrtega toženca pa v višini 50 % (zahtevku je bilo za dve parceli ugodeno, za eno je bil zahtevek zavrnjen, za eno pa umaknjen). Ob odločanju je upoštevalo tudi to, da je tožnik zahtevek v delu zoper drugega toženca in tretjo toženko umaknil in da je zato dolžan tožnik del svojih stroškov, ki odpadejo na ta del tožbe, nositi sam. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da na ta del odpade 1/9 vseh tožnikovih stroškov (tožnik je zahteval ugotovitev služnosti na devetih parcelah, pri čemer je bila last drugega toženca in tretje toženke le ena) oziroma znesek 440,34 EUR. Tožnikovi potrebni stroški, ki se nanašajo na zahtevke zoper prvega in četrtega toženca zato znašajo 3.522,70 EUR (3.963,04-440,34 EUR), pri čemer na vsakega od tožencev odpade polovica, to je znesek 1.761,35 EUR.

48.Ob upoštevanju tožnikovega uspeha zoper prvega toženca (75 %) je tožnik od njega upravičen zahtevati 75 % zneska 1.761,35 EUR, to je znesek 1.321 EUR, prvi toženec pa je upravičen do povračila 25 % svojih stroškov, ki znašajo 831,81 EUR, to je do povračila 207,95 EUR. Po medsebojnem pobotanju je prvi toženec dolžan tožniku povrniti 1.113,05 EUR.

49.Ob upoštevanju uspeha tožnika zoper četrtega toženca (50 %) je tožnik od slednjega upravičen zahtevati 50 % svojih potrebnih stroškov (50% od 1.761,35 EUR), to je 880,67 EUR , četrti toženec pa je upravičen do povračila 50 % svojih stroškov (ki znašajo 831,81 EUR), to je do zneska 415,90 EUR. Po medsebojnem pobotanju je četrti toženec dolžan tožniku povrniti 464,77 EUR.

Sklepno

50.Pritožba tožnika je glede na vse obrazloženo v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo. Pritožba prvega in četrtega toženca pa je delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP delno ugodilo in odločitev spremenilo v stroškovnem delu tako, da je znižalo znesek stroškov, ki jih morata pritožnika povrniti tožniku. V ostalem je njuno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih na podlagi 353. čl. ter ter 2. tč. 365. čl. ZPP sklep in sodbo potrdilo.

51.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP). Do povračila stroškov za pritožbo in odgovor na tožnikovo pritožbo pa nista upravičena niti toženca - za pritožbo in udeležbo na opravljeni pritožbeni obravnavi zato, ker sta s pritožbo uspela le glede stroškovne odločitve, pa še to le delno (2. odst. 154. čl. ZPP), za odgovor pa zato, ker ta ni bil potreben (155. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Občni državljanski zakonik (1811) - ODZ - paragraf 1460, 1464, 1479 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 10, 88, 217, 217/2, 221, 222, 224, 224/1 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 54, 54/1 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 8 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 52 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 184, 184/1, 184/3, 185, 185/2, 214, 214/2, 337, 339, 339/2, 339/2-8, 347

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.