Jedro

Nična je po prvem odstavku 103. člena ZOR med tožencema sklenjena pogodba, ker sta oba vedela za nedopustnost sklenitve posla, ker sta ravnala v slabi veri, nista upoštevala načela vestnosti in poštenja: ker sta pogodbo sklenila še zato, da bi z njo izigrala tožnika, (kar kaže še na ničnostni razlog iz drugega odstavka 53. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nična prodajna pogodba, ki sta jo 30.11.1994 sklenila med seboj toženca, ter da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo navedene pogodbe. Del tožbe, s katero je tožnik terjal od prvega toženca izročitev stanovanja št. 7 v izmeri 51 m2 v drugem nadstropju ..., zgrajenem na parcelni številki 759, 250/641, 250/141, 250/215 in 250/217 vse k.o..., ki ga je tožnik pridobil in prevzel na podlagi menjalne pogodbe z dne 19.8.1991 in posadne listine z dne 8.6.1992 pa je zavrglo, ker je o tem delu spora že pravda. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugega toženca zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo drugi toženec, ki je uveljavljal vse revizijske razloge ter predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zato, ker da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, ko sodba nima razlogov o tem, kako in na kakšen način sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje. Tudi ni razvidno, kakšno je bilo stanje pred sklenitvijo pogodbe. Sodba zato ni izvršljiva. Ugotovitveni izrek o ničnosti pogodbe sicer učinkuje s pravnomočnostjo sodbe, toda dajatveni del je nedoločen in neizvršljiv. Prvi toženec razume sodbo tako, da je stanovanje njegova last, drugi toženec pa te lastnine ne priznava, dokler mu prvi toženec ne vrne kupnine. O vrnitvi kupnine pa ni ničesar odločeno in tudi ne o izročitvi stanovanja v last in posest. O takem zahtevku sodišče ni moglo odločiti, ker ni bil postavljen. Zato bi moralo celoten zahtevek zavrniti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku ter prvemu tožencu, ki nanjo nista odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Drugi toženec uveljavlja v reviziji procesne in materialne kršitve, od katerih opredeli le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP 1977. Navedene kršitve naj bi bile zagrešene: - ker ni odločeno in v razlogih sodb pojasnjeno, kako in na kakšen način sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje in - ker ni razvidno, kakšno je bilo stanje pred sklenitvijo sporne pogodbe.

Dajatveni del sodbe pa je po revizijskih izvajanjih neizvršljiv in nedoločen, ker ni odločeno o vračilu kupnine (s strani prvega toženca drugemu tožencu) ter o izročitvi v last in posest (očitno spornega stanovanja s strani drugega toženca prvemu tožencu). O tem pa po nadaljnjih revizijskih izvajanjih sodišče ni moglo odločiti, ker tak tožbeni zahtevek ni bil postavljen.

Taka revizijska izvajanja terjajo najprej pojasnilo, o kakšnem sporu je bilo odločeno s sodbama sodišč nižjih stopenj in kakšni sta bili njuni odločitvi. Sodišče prve stopnje je odločilo pod točko 1., da se ugotovi, da je med tožencema dne 30.11.1994 sklenjena prodajna pogodba (katere predmet je bilo tožnikovo stanovanje), nična in pod točko 2., da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo navedene pogodbe. Tako odločitev sta sodišči nižjih stopenj sprejeli na podlagi presoje naslednjih ugotovitev: - tožnik in prvi toženec sta 19.8.1991 sklenila menjalno pogodbo, s katero je tožnik za zameno pravic na nepremičnini s parcelnimi številkami 250/215 in drugih k.o..., pridobil lastninsko pravico na še nezgrajenem stanovanju na isti nepremičnini; - dne 8.6.1992 je prvi toženec podpisal posadno izjavo, s katero je priznal tožniku lastninsko pravico na stanovanju št. 7, II.nadstropje, ... v izmeri 51 m2, na podlagi že sklenjene menjalne pogodbe; - dne 26.2.1993 je tožnik vložil tožbo zoper prvega toženca zaradi izročitve obravnavanega stanovanja in sicer na Okrožnem sodišču v Ljubljani; - med postopkom v sporu iz prejšnje alineje je bila 24.3.1993 izdana začasna odredba, s katero je bila tožencu prepovedana odtujitev, obremenitev ter kakršnokoli razpolaganje z obravnavanim stanovanjem; - dne 30.11.1994 sta toženca sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bilo navedeno stanovanje; - tožnik je zatem sprožil predmetni spor in postavil že navedena zahtevka (na ničnost pogodbe in na vzpostavitev prejšnjega stanja); - ugotovljeno je bilo, da sta oba toženca vedela ob sklenitvi sporne pogodbe za začasno odredbo in torej za prepoved razpolaganja s stanovanjem in da sta toženca hotela s sporno pogodbo izigrati tožnika.

Na podlagi navedenih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je med tožencema dne 30.11.1994 sklenjena pogodba nična na podlagi določb 1. odstavka 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker sta toženca vedela za nedopustnost ravnanja, nista upoštevala načela vestnosti in poštenja, ker sta ravnala v slabi veri, ter je bil njun namen, da bi s pogodbo izigrala tožnika, ki je v pravdi II P 238/94 zahteval izročitev stanovanja. Navedeno presojo je pritožbeno sodišče podkrepilo še z nadaljnjimi razlogi in sicer, da sta toženca s pogodbo izigrala prisilne predpise in delo sodišča, ki zagotavlja varstvo pravic. Tako ravnanje je v nasprotju z načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi in družbeno moralo, ter nasprotuje temeljnim načelom pravne države, po katerih je treba spoštovati sodne odločbe, ker se sicer dopušča nasilno urejanje pravnih razmerij. Nedopusten in nemoralen pa je bil tudi namen izpodbijane pogodbe, da se izigra tožnika, ki je v drugi pravdi zahteval izročitev obravnavanega stanovanja.

Kot je že navedeno, uveljavljeni revizijski razlogi razen očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ne opredeljujejo ostalih uveljavljenih kršitev.

Čeprav iz gledišča pravil procesnega in materialnega prava v takem sporu kot je predmetni, ni videti nejasnosti ali kršitev v smislu revizijskih izvajanj, velja navesti naslednje. V pravdnem postopku odloča sodišče v okviru postavljenih zahtevkov (glede na načelo dispozitivnosti iz 1. odstavka 2. člena ZPP). Sam revident pove v reviziji, da sodišči nista mogli odločati o medsebojnih razmerjih tožencev (to je o vrnitvi kupnine prvega toženca in dajatvi drugega toženca zaradi vzpostavitve prejšnjega predpogodbenega razmerja), ker tak zahtevek ni bil postavljen. Taka revidentova ugotovitev sama po sebi jemlje podlago zadevnim revizijskim izvajanjem (procesne in materialne narave). Velja dodati le, da je ureditev razmerij med tožencema po ugotovitvi ničnosti med njima sklenjene kupoprodajne pogodbe, v celoti njuna stvar in tožnik sploh ne bi bil legitimiran k takšnemu sporu, ker ne zadeva njegove materialne pravice (njega je zadevala le neveljavnost pogodbe, ker je bilo predmet pogodbe njegovo stanovanje). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči pojasnili tako dejansko kot pravno podlago o obeh v izpodbijani sodbi sprejetih odločitvah. Tudi odločitvi sta povsem jasni in določni: nična je pogodba, ki sta jo toženca sklenila 30.11.1994 in ki se nanaša na sporno stanovanje. Več kot razumljiv je tudi dajatveni izrek: v posledici ničnosti prodajne pogodbe sta toženca dolžna vzpostaviti glede stanovanja takšno stanje, kot je bilo pred sklenitvijo nične pogodbe (ali še določneje, zaradi sprenevedanja revizije: to kar je revident s sporno pogodbo prejel od prvega toženca in je bilo tožnikovo, mora vrniti prvemu tožencu; kaj je drugi toženec kupil s pogodbo, pa med postopkom ni bilo sporno). V zvezi z revizijskim spraševanjem o neizvršljivosti dajatvenega dela sodbe, je povedati, da so lahko predmet revizijskega preizkusa le procesne in materialne kršitve, medtem ko je vprašanje izvršljivosti stvar izvršilnega postopka.

Revizija po oceni revizijskega sodišča ne vsebuje razlogov, ki bi se nanašali na ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Po presoji revizijskega sodišča pa dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah sojenja, utemeljuje odločitev, da je sklenjena kupoprodajna pogodba tožencev nična na podlagi 1. odstavka 103. člena ZOR. Ugotovitev, da sta toženca sklenila pogodbo zato, da bi izigrala tožnika (in sodno odločbo), pa kaže še na nedopusten nagib iz 2. odstavka 53. člena ZOR. V zvezi z revizijsko uveljavljeno kršitvijo postopka je še poudariti, da imata obe sodbi sodišč nižjih stopenj potrebne razloge o vseh odločilnih okoliščinah spora, da so razlogi dovolj jasni in da v postopkih niso bile zagrešene nobene nepravilnosti, ki bi mogle pomeniti bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Glede na take ugotovitve je zavrnilo revizijo drugega toženca kot neutemeljeno (393. člen ZPP).