Jedro

Sama vsebina pogodbenega dogovora je namreč dejansko in ne pravno vprašanje. Izpodbijanje dejanskega stanja pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Dostava natisnjenih priznanj v drugačnem vrstnem redu glede na dogovorjeno ne ustreza vsebini pogodbenega dogovora, zato pomeni izpolnitev z napako.

Pobotni ugovor je obrambno sredstvo toženke zoper tožbo oziroma tožbeni zahtevek, ki se s tožbo zoper njo uveljavlja. Funkcija pobotnega ugovora oziroma njegov namen je doseči zavrnitev tožbenega zahtevka. Ta cilj je toženka v tem postopku dosegla. Takšen izid postopka ne more pomeniti niti delnega uspeha tožnice, pač pa pomeni, da je v postopku zaradi uspešne uveljavitve pobotnega ugovora uspela toženka. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka, je pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi, zniža na 360,00 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II., III. in nespremenjenem delu IV. točke izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v I. točki izreka ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženke v znesku 560,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2019 dalje, v II. točki izreka ugotovilo obstoj terjatve toženke do tožnice v znesku 560,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2019 dalje do plačila, v III. točki izreka zaradi medsebojnega pobota obeh terjatev zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, v IV. točki izreka pa tožnici naložilo povrnitev 503,00 EUR stroškov.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Mogoče je sicer uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije.

6. Ker je sodišče prve stopnje v I. točki izreka (gl. zgoraj) ugotovilo obstoj terjatve tožnice v celotni vtoževani višini, tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje tega dela odločitve, saj zase ugodnejše odločitve glede tega ne more doseči. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano določbo preizkusilo v delu, v katerem tožeča stranka ni zmagala v sporu, to je v II., III. in IV. točki izreka (prvi odstavek 350. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka pri tožnici naročila tiskanje koledarčkov in priznanj za šolska tekmovanja iz matematike in logike, da je po opravljeni storitvi tožnica izstavila račun, ki je po opominu in dobropisu v višini 150,00 EUR ostal neplačan še za znesek 560,59 EUR. Nadalje je ugotovilo, da je toženka že pred oddajo naročila tožnico obvestila, da morajo biti priznanja pripravljena do zaključka zadnjega tekmovanja, da je tožnica vedela ali bi morala vedeti, da bo toženka do konca šolskega leta priznanja poslala na šole in da je bilo, ker so bila tekmovanja izvedena proti koncu šolskega leta, tožnici znano oziroma bi ji moralo biti znano, da bo toženka v časovni stiski, ter da je zato toženka ob oddaji naročila tožnici izrecno izrazila željo, da naj bodo priznanja zložena po posameznih šolah, saj med strankama ni bilo sporno, da je bilo priznanj več kot 20.000. Ugotovilo je tudi, da je toženka po prejemu priznanj ugotovila, da so priznanja pomešana, na kar je tožnico takoj opozorila.

8. Pritožbeno sodišče meni, da je bila med strankama sklenjena podjemna in ne prodajna pogodba. S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru je obveznost tožnice predstavljalo tiskanje, torej je šlo za delo tožnice in zato gre za podjemno pogodbo (tretji odstavek 620. člena OZ). Zato pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi očitki v zvezi z določbami OZ, ki se nanašajo izključno na prodajno pogodbo. Ne glede na to pa je odločitev sodišča prve stopnje iz razlogov, razvidnih iz nadaljevanja, pravilna.

9. Tožnica s pritožbenimi očitki glede tega, da sortiranje priznanj po šolah ni bilo del posla oz. naročila toženke, ne more uspeti. Sama vsebina pogodbenega dogovora je namreč dejansko in ne pravno vprašanje. Izpodbijanje dejanskega stanja pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo bistveno, da so priznanja urejena po šolah, kot so bila posredovana z elektronsko pošto, tako iz tega razloga pritožnica ne more izpodbijati. Niso pa utemeljeni pritožbeni očitki o tem, da naj bi bile neprerekane trditve tožnice, da se je držala vrstnega reda iz večkrat spremenjene datoteke. Toženka je namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla, da je posredovala računalniške podatke, ki so bili obdelani po posameznih šolah, zato iz njenih trditev, da končni podatki temu niso ustrezali, izhaja zatrjevanje nasprotnega od tega, kar je zatrjevala tožnica.

10. Iz prej navedene ugotovitve pa izhaja, da dostava priznanj v drugačnem vrstnem redu ne ustreza pogodbenemu dogovoru in torej pomeni izpolnitev pogodbe z napako. Na tak zaključek pa ne vpliva, da način za dosego tega cilja (tožnica izpostavlja sortiranje), ni bil del pogodbenega dogovora. Zadostuje namreč, da je bil del tega dogovora rezultat. Tožnica tudi ni pojasnila, kako bi na to vplivalo spreminjanje datoteke, samo po sebi pa to tudi ni razvidno. Sprememba datoteke namreč brez konkretiziranih navedb, iz katerih bi izhajalo kaj drugega, (tudi ob podani časovni stiski) pomeni zgolj to, da je upošteven vrstni red iz nove datoteke. Sodišču prve stopnje se torej s tem ni bilo treba ukvarjati.

11. Prav tako ni sama po sebi razvidna vzročna zveza med tem, da je bila datoteka večkrat spremenjena in da je imela toženka za izpolnitev malo časa, in tem, da vrstni red natiskanih priznanj ni ustrezal dogovorjenemu. Za takšno sklepanje bi bile potrebne konkretnejše navedbe. Tožnica v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da je to možno razbrati na podlagi logičnega sklepanja iz njenih navedb. Pri tem pa tožnica konkretno ne pojasni točno za katere navedbe gre in kje jih je podala, niti, kar je še pomembnejše, ne pojasni posameznih korakov tega logičnega sklepanja. Zato s temi pritožbenimi očitki ne more uspeti.

12. Dostava priznanj v drugačnem vrstnem redu glede na zgoraj navedeno ne ustreza vsebini pogodbenega dogovora, zato pomeni izpolnitev z napako. Stališče sodišča prve stopnje, da je imela izpolnitev tožnice napako, je torej pravilno in nasprotni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Trditve o odpravi napake in upiranje plačilu do višine stroškov za odpravo te napake pa ustreza jamčevalnemu zahtevku za odpravo napake na stroške podjemnika iz tretjega odstavka 639. člena OZ.

13. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam toženke in ugotovilo, da je toženka poskušala priznanja pravilno zložiti in jih poslati na pravilne šole, ter da je to počela od 10.00 ure 11. 6. 2019 do 18.00 ure 12. 6. 2019. Teh tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj konkretiziranih navedb tožnica niti ni prerekala. Sodišče prve stopnje je nato nadaljevalo z ugotovitvami, da v tem času ni bilo mogoče pravilno zložiti več kot 20.000 listin in da je več šol dobilo napačna priznanja, ki so jih šole nato pošiljale nazaj (slednje je ugotovilo tudi z vpogledom v elektronska sporočila v prilogah od B1 do B5), ter nadalje sledilo navedbam toženke, da je do prvih dni julija 2019 reševala pripombe na manjkajoča in odvečna priznanja. V tem kontekstu se nahaja tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje glede porabljenih 18 ur 11. in 12. 6. 2019 in nadalje porabljenih po dve uri dnevno za naslednjih 19 dni med 12. 6. 2019 in 1. 7. 2019. 14. Tožnica je navedbam toženke, ki jih je ta podala v zvezi s prej navedenimi ugotovitvami, nasprotovala zgolj z opozarjanjem, da naj bi bila navedba, da je toženka zaradi napačno zloženih priznanj še nadaljnjih 19 dni imela dodatno delo vsak dan po dve uri povsem subjektivna in pavšalno navedena ter povsem nedokazana. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tudi po 12. 6. 2019 potrebno še nadaljnje delo toženke, temelji tudi na v spis vloženih listinah (gl. zgoraj), kar vključno z dokazno oceno teh listin predstavlja del dejanskega stanja in ni predmet pritožbene presoje. Nadaljnje sklepanje o obsegu tega dela, torej še po dve uri na dan nadaljnjih 19 dni, pa je glede na konkretne okoliščine, predvsem glede na veliko število priznanj (20.000), življenjsko popolnoma sprejemljivo. Tovrstne trditve toženke so bile glede na okoliščine konkretnega primera dovolj konkretizirane za presojo višine tožbenega zahtevka in so tudi tožnici omogočale bolj konkretizirano prerekanje, česar pa tožnica ni storila. Glede na navedeno tožnica s pritožbenimi očitki, da naj bi bile navedbe toženke glede višine pavšalne, ne more uspeti.

15. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnice glede urne postavke 10,00 EUR/uro, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Toženka je višino ugovora utemeljevala z uporabo urne postavke 20,00 EUR/uro, kar je tožnica prerekala tako, da je navedla, da je to previsok znesek, nato pa nadaljevala, da bi, če bi toženka za to angažirala drugo osebo, plačala največ 10,00 EUR/uro. Takšne navedbe sicer res ne pomenijo strinjanja z urno postavko 10,00 EUR/uro, vendar pa iz tega izhaja, da je bil ugovor tožnice konkretiziran le do višine urne postavke 10,00 EUR/uro. Ker ugovor tožnice v preostalem delu ni bil konkretiziran, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo urno postavko, ki jo je predlagala toženka, v tistem delu, v katerem je tožnica ni konkretizirano prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP), kar ustreza urni postavki 10,00 EUR/uro, in nadaljnje utemeljevanje glede tega ni bilo potrebno. Ker s čim drugim ugotovljene višine toženkine v pobot uveljavljene nasprotne terjatve tožnica ne izpodbija, je njena pritožba tudi glede tega neutemeljena.

16. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje glede na to, da je ugotovilo obstoj terjatve tožnice, odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Toženka se je v konkretnem primeru branila s pobotnim ugovorom in z njim v celoti uspela, tj. tožbeni zahtevek je bil v celoti zavrnjen. V pobot uveljavljena terjatev pa je tudi zapadla že pred vložitvijo tožbe. Pobotni ugovor je obrambno sredstvo toženke zoper tožbo oziroma tožbeni zahtevek, ki se s tožbo zoper njo uveljavlja. Funkcija pobotnega ugovora oziroma njegov namen je doseči zavrnitev tožbenega zahtevka.1 In ta cilj je toženka v tem postopku dosegla. Takšen izid postopka torej ne more pomeniti niti delnega uspeha tožnice, pač pa pomeni, da je v postopku zaradi uspešne uveljavitve pobotnega ugovora uspela toženka.2 Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka, je torej pravilna.

17. Pravilno pa tožnica opozarja, da toženka ni priglasila stroškov sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v znesku 55,00 EUR, materialnih stroškov po 11. členu Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in 22% DDV, zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici naložilo povrnitev teh stroškov, prekoračilo zahtevek toženke. Pravilo o vezanosti na zahtevek namreč velja tudi za pravdne stroške.3 Pri tem gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki sicer ni navedena v določbi drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa hkrati predstavlja tudi kršitev pravice tožnice do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).4

18. Ker tožnica stroškovnega dela odločitve v preostalem delu ne izpodbija, temveč navaja, da bi moral znesek stroškov tožene stranke znašati 360,00 EUR, gre toženki torej nagrada za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne litine v višini 200 točk (6. točka tar. št. 27 OT) in nagradi po 200 točk za vsako od obeh nadaljnjih vlog za obe nadaljnji vlogi (1. točka tar. št. 19 OT), skupaj torej 600 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 360,00 EUR.

19. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba tožnice je bila delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 357. člena ZPP IV. točko izreka ustrezno spremenilo, v preostalem delu pa po tem, ko je izpodbijana sodba prestala preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbo tožnice zavrnilo (353. člen ZPP) in sodbo sodišča prve stopnje v preostalem delu potrdilo.

20. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je pritožbeni uspeh tožnice relativno majhen (uspela je le v delu, ki se nanaša na del stroškov postopka, torej v delu, ki se nanaša na stransko terjatev, medtem ko glede celotnega glavnega zahtevka ni uspela), sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP), toženka pa na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

1 Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 238/2017 z dne 7. 9. 2017. 2 Prim. prav tam, pa tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 491/2017 z dne 28. 8. 2018 3 Prim. A. Galič v L. Ude idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ponatis – Ljubljana 2010, str. 30. 4 Prim. prav tam, pa tudi J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 418 in 460 do 462 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 158/2007 z dne 3. 9. 2009.