Jedro

Določba 8. točke 3. člena ZDen izključuje 7.a člen ZNZGP iz pravne podlage za denacionalizacijo. Zato je bila zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo utemeljeno in pravilno zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 15.12.2005. Z njo je bila odpravljena odločba Upravne enote Kranj z dne 14.12.2004 (1. točka izreka) ter odločeno, da se tožničina zahteva za denacionalizacijo zemljišč parc. št..., vse k.o... in stanovanjske stavbe parc. št... iste k.o., ki so ji bile podržavljene z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Kranj z dne 16.9.1948, zavrne (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje presoji tožene stranke, da naj bi bil glede na okoliščine podržavljenja tožničinega nepremičnega premoženja pravni temelj podržavljenja 7. a člen Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48 dalje ZNZGP) ter na podlagi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah omenjenega zakona (Uradni list FLRJ, št. 35/48) izdano Navodilo za prenos lastništva nacionaliziranih nepremičnin tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb (dalje navodilo) - to naj bi izhajajo tako iz obrazložitve odločbe o nacionalizaciji kot odredbe, komu naj se ta dostavi (posebej je odrejeno, da se dostavi Ministrstvu za komunalne zadeve v L.). Po določbi 8. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na omenjeni pravni podlagi (7. a členu ZNZGP), niso upravičenci do denacionalizacije. Zato je odločitev tožene stranke, da se zahteva tožnice za denacionalizacije njenega podržavljenega nepremičnega premoženja zavrne, pravilna in zakonita.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Navaja, da je ugotovitev tožene stranke oziroma sodišča prve stopnje, da naj bi bilo tožnici premoženje podržavljeno na podlagi 7.a člena ZNZGP izkazana s stopnjo verjetnosti, kar za odločitev, da tožnica ni upravičenka do denacionalizacije, ne zadošča. Tožnica je imela ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo (to je bilo ugotovljeno z dokončno odločbo Upravne enote Kranj), zato je temelj nacionalizacije iz tega razloga sporen, oziroma ji premoženje na tej podlagi sploh ni moglo biti podržavljeno, čeprav ob podržavljenju ni živela v Kranju.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožničina pritožba izpolnjuje pogoje za pritožbo po določbah tega zakona (pravnomočna sodba je po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta). Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno ugotovila temelj podržavljenja tožničinega nepremičnega premoženja. Res je v uvodu odločbe o nacionalizaciji z dne 16.9.1948, s katero je bilo tožnici podržavljeno nepremično premoženje, navedeno, da se izdaja na podlagi Zakona o nacionalizaciji nepremičnin tujih državljanov, ki naj bi bil objavljen v Uradnem listu FLRJ, št. 53/48 z dne 23.6.1948. Ta predpis nikoli ni bil sprejet oziroma objavljen, kar v zadevi ni sporno. Iz vseh okoliščin, ki so bile v obravnavani zadevi ugotovljene, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen sklep tožene stranke ter sodišča prve stopnje, da je bila odločba o nacionalizaciji nepremičnega premoženja izdana na podlagi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZNZGP oziroma 7. a člena ZNZGP. To izhaja iz obrazložitve odločbe o nacionalizaciji (tožnica živi v Pragi in zato za svoje potrebe ne potrebuje nobenih prostorov), odredbe, komu naj se odločba o nacionalizaciji vroči (Republiškemu ministrstvu za komunalne zadeve v Ljubljani po izrecni določbi 5. točke navodila) ter dejstva, da iz upravnih spisov (odločbe Sekretariata za notranje zadeve Občine Kranj z dne 21.4.1994 v povezavi z listinami oziroma dopisi občin V. in Z. Republike Srbije, po katerih tožnica ni vpisana v evidenco jugoslovanskih državljanov) izhaja, da tožnica v času podržavljenja ni bila jugoslovanska državljanka. Na omenjeni pravni podlagi (7. a členu ZNZGP) pa je ex lege izgubil lastninsko pravico na nepremičninah v FLRJ jugoslovanski državljan, ki je prestopil v tuje državljanstvo.

Določba 8. točke 3. člena ZDen izključuje 7.a člen ZNZGP iz pravne podlage za denacionalizacijo. Zato je bila zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo utemeljeno in pravilno zavrnjena.

Če so bile nepravilnosti oziroma nezakonitosti zagrešene pri vodenju postopka in izdaji odločbe o nacionalizaciji premoženja, jih ni mogoče z uspehom uveljavljati v postopku denacionalizacije. Tožnica je za uveljavljanje morebitnih ugovorov nepravilnosti oziroma nezakonitosti odločitve o nacionalizaciji imela na voljo postopek z rednimi oziroma izrednimi pravnimi sredstvi. V postopku denacionalizacije pa se zakonitosti odločbe, ki je bila podlaga za podržavljenje, ne presoja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.