Jedro

Sodišče prve stopnje je v točki 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da je nevarnost ogrožanja potencialnih oškodovancev tako resna in konkretna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom ter da varovanje ljudi, njihovega zdravja in življenja opravičuje poseg v obtoženčevo pravico do osebne svobode.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s pritožbeno izpodbijanim sklepom zoper obtoženega podaljšalo pripor na podlagi prvega in šestega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in odločilo, da sme pripor trajati do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III K 59171/2022 z dne 31. 3. 2023. 2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik, kot navaja, zaradi kršitve 200. člena ZKP in 20. člena Ustave Republike Slovenije, dejansko pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, pripor odpravi in nadomesti z milejšim ukrepom - hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožbeno sodišče sprejema izčrpne in skrbno argumentirane zaključke sodišča prve stopnje pod točko 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ugotovljene okoliščine objektivne (ki izhajajo iz teže, načina in okoliščin izvršitve kaznivega dejanja) in subjektivne narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi utegnil obtoženec na prostosti s kaznivimi dejanji nadaljevati. Pri argumentaciji subjektivnih okoliščin obtoženčeve ponovitvene nevarnosti se je sodišče oprlo na njegove negativne osebne lastnosti, ko je obtoženi pri izvršitvi kaznivih dejanj izkazal veliko mero vztrajnosti, trdne odločnosti, koristoljubja in predrznosti ter na njegove premoženjske razmere in preteklo življenje. Pri tem ni spregledano, da naj bi obtoženi, kljub temu, da naj bi bil že avgusta zaloten pri izvršitvi prvega v postopku očitanega izvršitvenega ravnanja, s kriminalno aktivnostjo nadaljeval že mesec dni kasneje, in obe obravnavani kaznivi ravnanji storil v času teka preizkusne dobe in po prestani zaporni kazni po drugi obsodbi. Prepričljivosti prvostopnega zaključka o obstoju obtoženčeve izrazite ponovitvene nevarnosti, ob številnih izkazanih in pritožbeno neizpodbijanih obremenilnih okoliščinah, zato ne omaje obtoženčeva v pritožbi podana zaveza, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, niti kesanje, da je spoznal posledice svojega početja ter s priznanjem krivde in sklenitvijo sporazuma prevzel odgovornost za storjeno. Tudi pri presoji teh pritožbenih navedb ne gre spregledati pretekle obtoženčeve kriminalne dejavnosti, ko nanj očitno niti najstrožja, prostostna kazen ni učinkovala v smeri spoštovanja pravnih norm in pravnega reda naše države.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da je nevarnost ogrožanja potencialnih oškodovancev tako resna in konkretna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom ter da varovanje ljudi, njihovega zdravja in življenja opravičuje poseg v obtoženčevo pravico do osebne svobode. Pritožnikovo nasprotovanje takšnemu prvostopenjskemu sklepanju in relativiziranje ogrožanja, ki da ga takšna dejanja predstavljalo, utemeljenih razlogov in zaključkov sodišča prve stopnje ne moreta postaviti pod vprašaj.

Tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča pritožniku ni mogoče slediti niti pri pritožbenem predlogu glede odreditve milejšega ukrepa - hišnega pripora, ki kot pravilno izpostavlja prvostopenjsko sodišče, ni zadosten in utemeljen ukrep, s katerim bi bilo mogoče doseči cilj varovanja ljudi, njihovega življenja in zdravja. Spregledati namreč ne gre, da nekateri člani hudodelske združbe, v okviru katere naj bi obtoženec deloval, niso bili odkriti. Obtoženec bi se lahko tako v primeru odprave najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa, četudi sta mu bila avtomobil in mobilni telefon zasežena (kot to izpostavlja v pritožbi), na prostosti brez posebnih težav ponovno vključil v organizirano kriminalno dejavnost, saj mu je poznana celotna logistika organizacije spravljanja ilegalnih migrantov preko državnih meja. Hišni pripor tako tudi po sodbi pritožbenega sodišča ne predstavlja zadostne garancije za odpravo ponovitvene nevarnosti, saj je odreditev slednjega nujno vezana na pričakovanje, da tisti, zoper katerega je tak ukrep odrejen, režima hišnega pripora ne bo kršil. V obravnavani zadevi tako pričakovanje ni utemeljeno, na kar kaže predvsem pravnomočno ugotovljena in očitana pretekla kriminalna dejavnost obtoženega, zato odreditev milejšega ukrepa v obravnavanem primeru ne zadostuje, pritožba pa se tudi v tem delu izkaže za neutemeljeno.

7. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), ob tem, ko so pritožbene navedbe kot obrazloženo neutemeljene, je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

8. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.