Jedro

Po 4. odst. 5. čl. Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur.l. RS - Mednarodne pogodbe, 10/94; v nadaljevanju Pogodba) se v primeru, če prevod pisanja v jezik zaprošene države ni priložen, vročitev opravi le, če prejemnik pisanje prostovoljno sprejme. Prav taka vročitev izpodbijane sodbe pa je bila po podatkih spisa opravljena toženi stranki že 4.11.2004. Iz vročilnice, spete k l. št. 91, namreč izhaja, da je bila dne 4.11.2004 toženi stranki pri Občinskem sodišču v Puli vročena izpodbijana sodba brez prevoda v jezik zaprošene države. S strani tožene stranke podpisana vročilnica potrjuje sprejem izpodbijane sodbe. Zato je treba šteti, da je tožena stranka prostovoljno sprejela izpodbijano sodbo. Če bi namreč tožena stranka odklonila sprejem izpodbijane sodbe, kar bi, upoštevaje 3. odst. 5. čl. Pogodbe lahko storila, ne bi podpisala vročilnice.

Na drugačno presojo zatrjevanih pomanjkljivosti vročitve ne more vplivati okoliščina, da se je tožena stranka po vročitvi izpodbijane sodbe začela sklicevati na 3. odst. 5. čl. Pogodbe. Kot je bilo že obrazloženo, je imela tožena stranka v samem postopku vročanja izpodbijane sodbe, ki je tekel pred Občinskim sodiščem v Puli, možnost odkloniti vročitev sodnega pisanja države prosilke, skladno

3. odst. 5. čl. Pogodbe.

Izrek

1) Pritožba z dne 23.11.2004 se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2) Pritožba z dne 25.2.2005 se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne

27.12.1994 z aneksom z dne 26.1.1996, razvezana. Toženi stranki je zato naložilo, da v osmih dneh tožeči stranki izstavi ustrezno listino, na podlagi katere se bo tožeča stranka lahko ponovno vpisala kot lastnica v reg. vložku št. 1/13184/00 sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani pri subjektu vpisa D. B. N. C. d.o.o., Ljubljana, namesto tožene stranke, tako da se vzpostavi prejšenje stanje za vseh 24 lastnikov - sicer bo ta sodba nadomestila ustrezno listino. Tožeči stranki je naložilo, da sočasno, v roku 8 dni toženi stranki plača znesek 255.000,00 EUR kupnine. Ugovor v pobot tožene stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila tožena stranka dve pritožbi: prvo dne 23.11.2004 in drugo dne 25.2.2005. V prvi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega psotopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba z dne 25.2.2005 je prepozna.

Po 4. odst. 5. čl. Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur.l. RS - Mednarodne pogodbe, 10/94; v nadaljevanju Pogodba) se v primeru, če prevod pisanja v jezik zaprošene države ni priložen, vročitev opravi le, če prejemnik pisanje prostovoljno sprejme. Prav taka vročitev izpodbijane sodbe pa je bila po podatkih spisa opravljena toženi stranki že 4.11.2004. Iz vročilnice, spete k l. št. 91, namreč izhaja, da je bila dne 4.11.2004 toženi stranki pri Občinskem sodišču v Puli vročena izpodbijana sodba brez prevoda v jezik zaprošene države. S strani tožene stranke podpisana vročilnica potrjuje sprejem izpodbijane sodbe. Zato je treba šteti, da je tožena stranka prostovoljno sprejela izpodbijano sodbo. Če bi namreč tožena stranka odklonila sprejem izpodbijane sodbe, kar bi, upoštevaje 3. odst. 5. čl. Pogodbe lahko storila, ne bi podpisala vročilnice. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tako podan dejanski stan 4. odst. 5. čl. Pogodbe, tožena stranka pa se ne more uspešno sklicevati na pomanjkljivosti v postopku vročanja, ki se tičejo vročitve sodbe brez prevoda.

Pri presoji pravočasnosti pritožbe je tako treba izhajati iz dejstva, da je bila toženi stranki izpodbijana sodba vročena 4.11.2004 in ne šele 8.2.2005, ko je bila toženi stranki ponovno vročena sodba s prevodom v jezik zaprošene države (prim. vročilnico, speto k l. št. 92). Pritožba, vložena priporočeno na pošto dne 25.2.2005, je zato prepozna, ker je bila vložena po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka (prim. 1. odst. 333. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS 26/99 - 2/2004; v nadaljevanju ZPP). To pritožbo je pritožbeno sodišče zato moralo zavreči (1. odst. in 2. odst. 343. čl. ter 352. čl. ZPP).

Pritožba z dne 23. 11. 2004 ni utemeljena.

Na vprašanje pomanjkljivosti postopka vročanja izpodbijane sodbe brez prevoda v jezik zaprošene države je pritožbeno sodišče že odgovorilo.

Dodaja le še to, da na drugačno presojo zatrjevanih pomanjkljivosti vročitve ne more vplivati okoliščina, da se je tožena stranka po vročitvi izpodbijane sodbe začela sklicevati na 3. odst. 5. čl. Pogodbe. Kot je bilo že obrazloženo, je imela tožena stranka v samem postopku vročanja izpodbijane sodbe, ki je tekel pred Občinskim sodiščem v Puli, možnost odkloniti vročitev sodnega pisanja države prosilke, skladno 3. odst. 5. čl. Pogodbe.

Tožena stranka v pritožbi ne konkretizira očitka nezakonitosti postopanja sodišča prve stopnje v zvezi z opustitvijo vročitve in posledično odreka možnosti sodelovanja v postopku. Zato na te pritožbene trditve pritožbeno sodišče ne more konkretno odgovoriti. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni našlo absolutno bistvene kršitve postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Prav tako ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka iz 9. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku je namreč po 9. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP podana le, če je sodišče v nasprotju z določbami zakona zavrnilo zahtevo stranke, da v postopku uporablja svoj jezik in v svojem jeziku spremlja postopek.

Pravica do uporabe svojega jezika je v pravdnem postopku namenjena razumevanju na narokih in drugh ustnih procesnih dejanjih pri sodišču (prim. 1. odst. 102. čl. ZPP). Tožena stranka pa se je razpisanega naroka za glavno obravnavo udeležila po svojem odvetniku B. P. iz Ljubljane. Ta seveda zahteve, naj se naroku zagotovi prevajanje po 1. odst. 102. čl. ZPP, ni podal. Zato sodišče prve stopnje o zahtevi za prevajanje tudi ni odločalo. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se pravica do uporabe svojega jezika v pravdnem postopku ne razteza na dolžnost sodišča, da skrbi za prevode sodnih pisanj. Glede teh ZPP izrecno določa, da se vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Le na vprašanje postopka vročanja v tujino pa se nanašajo že omenjena določila Pogodbe.

Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je bila pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 27.12.1994 z aneksom z dne 26.1.1996, razvezana zaradi neizpolnitve obveznosti tožene stranke. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so resnične trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti po omenjeni pogodbi in da je tožeča stranka zato podala zatrjevano pravno učinkovito izjavo o razdrtju pogodbe (126. člen ZOR v zvezi z 2. odst. 125. člena ZOR). Ob takšnem dejanskem izhodišču se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje v dajatvenem delu materialnopravno pravilna (prim. 3. odst. 132. čl. in 122. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR;). Po razvezi pogodbe nastopi namreč v primeru obojestransko že (delno) izpolnjene pogodbe situacija, ki je zrcalna pravilu o (sočasni) izpolnitvi v dvostranskih pogodbah, na katerega izrecno napotuje 3. odst. 132. čl. ZOR. Pogodba je bila razdrta z enostransko izjavo. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov niti proti ugotovitvenemu delu izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v tem delu izpodbijano sodbo kljub navideznemu nasprotju v razlogih lahko preizkusilo.

Nasprotovanje v razlogih izhaja iz zmotne uporabe materialnega prava pri presoji o pravni učinkovitosti izjave o razdrtju sporne prodajne pogodbe. Tudi če je pravilno izhodišče, da je bil dogovorjen fiksen rok za izpolnitev plačila kupnine, sta bili stranki po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje kljub zamudi še v kontaktih glede izpolnitve pogodbe. To pa govori v prid uporabi 2. odst. 125. člena ZOR.

Uporaba ZOR v konkretnem primeru temelji na 20. členu v zvezi z 28. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (Ur. list RS, št. 56/99 in

1060. členu Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001).

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor zaradi pobota.

Pobotanje že po naravi stvari pride v poštev le pri istovrstnih medsebojnih terjatvah. Zato je ena izmed prepostavk pobotanja, da se obe terjatvi glasita na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti (prim. 336. čl. ZOR). Za take medsebojne terjatve v obravnavanem gospodarskem sporu ne gre. Tožeča stranka ni zahtevala od tožene, da ji plača denarni znesek, kot je tožena stranka zmotno trdila v odgovoru na tožbo. Pač pa je od tožene stranke uveljavljala vrnitev poslovnega deleža določene gospodarske družbe, kar je tudi obveznost tožene stranke po izpodbijani sodbi.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Drugih, uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP).