Jedro

Tožeča stranka s tožbo zahteva popravek članka, ki ne vsebuje prikaza nasprotnih dejstev, zato upoštevaje sodno prakso iz tega razloga zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo tožbe zoper urednika A. zaradi objave popravka glede članka z dne 29.11.2018 na podlagi Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. IV P 242/2019. 2. Tožena stranka v obrazložitvi ugotavlja, da je tožeča stranka državljan .... V skladu z določbo 10. člena ZBPP so tujci upravičeni do brezplačne pravne pomoči po tem zakonu pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primeru določenim z mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je vzajemnost podana, v zvezi s presojo pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa navaja, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki ga določa 24. člen ZBPP, zato je prošnjo kot nerazumno zavrnil. 3. Pojasnjuje, da je pred organom za brezplačno pravno pomoč v teku vrsta postopkov za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in da je bila tožeči stranki odobrena brezplačna pravna pomoč v zvezi z zastopanjem v kazenskem postopku X K 1842/2018, v tej zvezi pa tudi za vložitev ustavne pritožbe zoper sklep o priporu. Tožeči stranki je bila tudi že odobrena brezplačna pravna pomoč v zvezi z vložitvijo tožbe zoper odgovornega urednika B., na podlagi katere je tekel pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, opr. št. III P 548/2018. V navedenem pravdnem postopku je tožeča stranka po svojem pooblaščencu tožbo umaknila oz. je bila sklenjena sodna poravnava, s katero se je tožeča stranka zavezala umakniti tožbo, ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožeča stranka oz. njen pooblaščenec je kot sporno vrednost predmeta v tožbi navedel 1.200,00 EUR, službi za BPP pa je priglasil stroške v sporni vrednosti 5.000,00 EUR, in si po tej vrednosti tudi obračunal stroške zastopanja. Sodišču pa je v dokaz celo predložil izvod tožbe, v kateri je navedena vrednost spornega predmeta 5.000,00 EUR, čeprav je v pravdnem postopku vložil identično tožbo s popravljeno vrednostjo spornega predmeta na 1.200,00 EUR.

4. Glede na opis stanja v predmetni zadevi je torej po oceni organa za brezplačno pravno pomoč evidentno, da gre za zlorabo brezplačne pravne pomoči z namenom obračunavanja nepotrebnih stroškov odvetnika in tolmača, kot je bilo že v primeru vložitve tožbe zoper odgovornega urednika B. v zgoraj opisanem primeru. Tudi konkreten primer je enak že opisanemu. Tožeča stranka je pred vložitvijo tožbe pri odgovornem uredniku A. že vložila zahtevo za popravo članka, prošnji je priložila odgovora urednika iz katerega izhaja, da njeni zahtevi ne more ugoditi. Glede na to, da popravek očitno ni bil objavljen, je vložila tožbo, s katero zahteva objavo popravka članka, ki pa povzema zgolj navedbe tožilstva. Iz članka izhaja vsebina obtožnice obdolženim, kakor tudi, da so vsi obdolženi krivdo zanikali. Glede na citirano sodno prakso, po kateri mora zahtevani popravek vsebovati ne le golo zanikanje navedb v obvestilu, ampak mora vsebovati tudi druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu, predstavlja zgoraj citirani popravek zgolj zanikanje, ne pa prikaza nasprotnih dejstev, oz. celo zahtevo objave imena in priimka zagovornika, čeprav v članku nikjer ni omenjen. Po presoji organa za brezplačno pravno pomoč gre v objavljenem primeru za zlorabo pravic in neupravičeno povzročanje stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči, za namene, za katere je stranka ne bi uporabila, v kolikor bi ji ekonomski interes to omogočal. Gre zgolj za vložitev tožbe, zato ker se po ZMed ta lahko vloži, brez potrebne vsebine in konkretnih navedb, ki bi bile potrebne za objavo popravka.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Citira določbe ZMed, na podlagi katerih je odgovorni urednik dolžan objaviti popravek, zato po njegovi oceni v konkretnem primeru ne gre za zlorabo pravic, saj tožeča stranka prosi za brezplačno pravno pomoč, ki ji po zakonu pripada. O tožeči stranki neprostovoljno poroča več medijev pristransko, žaljivo in kršijo s tem njene osebnostne pravice, za kar je po ZBPP mogoče pridobiti brezplačno pravno pomoč. V pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 242/2019, kjer teče postopek zaradi objave popravka članka v časopisu A., bo tožnik zaradi ne odobritve brezplačne pravne pomoči moral sam nositi stroške postopka, čeprav je brez denarja in premoženja, kar je v nasprotju z 2. in 14. členom, 40. člena Ustave RS, 6. členom Evropske konvencije za človekove pravice in ZBPP.

6. Tožnik nasprotuje tudi navedbam v izpodbijani odločbi, da s popravkom zahteva zgolj zanikanje vsebine članka. V nadaljevanju tožbe navaja tudi, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo in citira materialno pravno podlago za ugotavljanje premoženjskega stanja prosilca. Predlaga, da sodišče po opravljenem naroku in zaslišanju tožeče stranke njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se njeni prošnji za brezplačno pravno pomoč v celoti ugodi oziroma da se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje, da je tožeča stranka vložila medijsko tožbo zoper odgovornega urednika B., C. in A. Navedeno še potrjuje njeno stališče, da je bila zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč utemeljena, in da gre zgolj za postopke, s katerimi se zasleduje ekonomski interes odvetnika, ne pa dejansko pravica do popravka, kar je bilo obrazloženo v izpodbijani odločbi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa soglaša tudi z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10. Po določbi prvega odstavka 26. člena ZMed ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega besedila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes. V skladu z drugim odstavkom citiranega člena se lahko objava popravka zahteva v 30. dneh od dneva, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo obvestila, vendar najpozneje v treh mesecih od objave obvestila. Z izrazom popravek, v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZMed, ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če odgovorni urednik ne objavi popravka v roku in na način, določen s tem zakonom, ima tisti, ki zahteva objavo popravka, pravico vložiti tožbo zoper odgovornega urednika za objavo odgovora ali popravka pri sodišču, pristojnem za civilnopravne spore, na katerega območju je sedež oziroma stalno prebivališče izdajatelja medija, prek katerega je bilo objavljeno obvestilo, na katero se nanaša popravek (prvi odstavek 33. člena ZMed). V skladu z drugim odstavkom citiranega člena se lahko tožba vloži najpozneje v 30. dneh po preteku roka za objavo popravka oziroma od dneva, ko je bil popravek objavljen na način, ki ni v skladu s tem zakonom.

11. Upoštevaje navedeno pravno podlago in okoliščino, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, to pa potrjujejo tudi listine upravnega spisa, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s tožbo zahteva popravek članka, ki ne vsebuje prikaza nasprotnih dejstev, in da upoštevaje sodno prakso (npr. sodba VSL II Cp 2914/2017) iz tega razloga zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Navedeno potrjujejo tudi ugotovitve organa za brezplačno pravno pomoč. 24. člen ZBPP organu za brezplačno pravno pomoč daje pravico, da na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin presodi, ali gre za nerazumno stvar in hkrati določa tudi, kdaj se šteje, da je stvar nerazumna. Tožena stranka je v konkretnem primeru storila ravno to, saj je na podlagi že dodeljene brezplačne pravne pomoči v zadevi opr. št. Bpp 940/2018 v zvezi s pravdnim postopkom Okrajnega sodišča v Mariboru ugotovila, da prosilec oz. njegov odvetnik zlorabljata brezplačno pravno pomoč, saj gre za identični postopek, v katerem so se zgolj nepotrebno izplačevali odvetniški stroški, čeprav izgleda za uspeh več kot očitno ni bilo, kar v tožbi priznava tudi tožnik.

12. Glede na navedeno tako tudi po presoji sodišča tožeča stranka objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, v okviru katerega se upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, za katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, ne izpolnjuje. Šteje se namreč, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zadeva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Sodišče tako pritrjuje toženi stranki, da je glede na navedeno tožeča stranka oz. njen pooblaščenec v zadevi zlorabil možnost brezplačne pravne pomoči, saj gre zgolj za vložitev tožbe, ki se sicer po ZMed lahko vloži, vendar je bila vložena brez potrebne vsebine in konkretnih navedb, ki bi bile potrebne za objavo popravka.

13. Da gre za zlorabo brezplačne pravne pomoči pa po presoji sodišča potrjujejo tudi navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru vložila kar tri prošnje za brezplačno pravno pomoč in sicer v zvezi s tožbo zoper A., B in zoper C., pred tem pa je vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč v zvezi z vložitvijo predpravdnih zahtevkov, čeprav za kaj takega brezplačna pravna pomoč ni predvidena, po zavrnitvi prošenj pa je zoper vse navedene odločbe vložila tožbe.

14. V zvezi s predlogom tožeče stranke po zaslišanju, sodišče pripominja, da glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker tožeča stranka v svojem predlogu ni konkretizirala svoje zahteve do te mere, da bi navedla katero pravno relevantno dejstvo, bi se z zaslišanjem dokazovalo in glede česa bi jo naj sodišče zaslišalo oziroma katera sporna dejstva bi bilo potrebno še z zaslišanjem razčistiti. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijan odločitev pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.