Jedro

Dokaz z izvedencem v primeru ugotavljanja telesnih in duševnih bolečin, torej tistih dejstev, za ugotovitev katerih sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, je namenjen objektivnemu preizkusu resničnosti tožnikovih trditev. Izvedensko mnenje predstavlja strokovno ekspertizo, ki temelji na dognanjih znanosti.

Brazgotine, ki jih izvedenci označijo kot estetski defekt, lahko ustrezajo pravnemu pojmu skaženosti. Gre namreč za pravni standard, ki ga ob vsakokratnem sojenju zapolni sodišče. Izgubljeni dobiček je opredeljen kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in med odhodki, ki bi nastali v zvezi s temi prihodki. V primeru, ko se je oškodovanec že pred škodnim dogodkom ukvarjal z enako dejavnostjo, se obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju.

Urna postavka za tujo pomoč 6 EUR je primerna, toženka pa višini urne postavke v postopku na prvi stopnji tudi ni konkretizirano ugovarjala. V zvezi s tem pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da so si zunajzakonski partnerji dolžni nuditi medsebojno pomoč. Medsebojne pomoči zakoncev ni mogoče širiti na področje odškodninskega prava kot podlage za razbremenitev povzročitelja škode. Temeljno pravilo odškodninskega prava je, da je škodo dolžan povrniti njen povzročitelj. Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, škodo predstavlja izdatek zanjo.

Glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pritožba zmotno meni, da je relevanten trenutek vložitve odškodninskega zahtevka, ne glede na to, kdaj ga je toženka prejela. Zamuda dolžnika je namreč vezana na njegovo seznanjenost z obveznostjo. V primerih, ko rok za izpolnitev ni določen, je skladno z drugim odstavkom 299. člena OZ odločilna okoliščina za trenutek nastopa zamude, da upnik od dolžnika zahteva izpolnitev obveznost.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.407,83 EUR nadomesti z zneskom 3.125,72 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je tožniku dolžna plačati 9.484,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2016 dalje do plačila in znesek 98,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka v roku 15 dni dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.407,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo listin, ki so bile predložene s pripravljalnima vlogama z dne 27. 12. 2017 in 13. 7. 2017. Navedeno kršitev je sodišče storilo tudi s tem, ko ni postavilo novega izvedenca finančne stroke glede na to, da so bile ugotovitve sodne izvedenke neživljenjske in neracionalne, mnenje pa nejasno, nepopolno in nestrokovno argumentirano. Izvedenka tožnikovih stroškov ni argumentirala z zalogami, saj podatkov o zalogah niti ni imela. Prav tako je izvedenka upoštevala zneske, ki naj bi jih tožnik prejel v bolniškem staležu, čeprav o tem v spisu ni bilo nobenih dokazil. Nadalje navaja, da je sodišče s tem, ko ni upoštevalo subjektivne izpovedbe tožnika glede telesnih bolečin, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja, da je tožnik trpel stalne hude bolečine 12 in ne 10 dni, kot je to ugotovilo sodišče. Meni, da je upravičen do celotne zahtevane odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je bil tožnik ob nezgodi star 32 let, prav tako pa je moral zdravljenje predčasno zaključiti. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da izvedenec ni upošteval dejstva, da tožnik načrtuje odstranitev osteosintetskega materiala, saj na ta račun ni povečal bolečinskega obdobja. Izvedenec ni upošteval zmanjšane pljučne kapacitete tožnika, prav tako pa ni predlagal, da to preveri izvedenec ustrezne stroke. Tožnik je prepričan, da je upravičen do odškodnine iz tega naslova v znesku 9.000,00 EUR namesto 7.000,00 EUR. Glede odškodnine zaradi skaženosti navaja, da je ostala vidna brazgotina ter tudi izboklina zaradi osteosintetskega materiala, pri čemer je ocena o skaženosti na sodišču in ne na izvedencu. Navaja, da ima sicer možnost zakriti brazgotino, vendar zaradi tega ne more dobro opravljati svojega frizerskega poklica, prav tako pa ga brazgotina moti, ker ve, da jo ima in da je lahko kadarkoli vidna. Nadalje opozarja na sodno prakso, kjer je sodišče oškodovancem prisodilo višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Glede tuje pomoči navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je v prvi pripravljalni vlogi še dodatno zahteval odškodnino iz navedenega naslova za dva meseca po dve uri na dan. V zvezi z izgubljenim dobičkom navaja, da bi bilo treba bilančno stanje za leto 2016 razporediti na 258 dni. V letu 2016 namreč ni mogel delati celo leto, saj je bil 107 dni v bolniškem staležu, kar pomeni, da je bila bilanca narejena na preostale delovne dni v letu 2016. Navedeno bi lahko potrdila računovodkinja, vendar je sodišče ni zaslišalo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je izgubil stranke, kar kaže negativna bilanca za leto 2017. Nadalje navaja, da bi bilo pravilno, da bi sodišče priznalo odškodnino v višini 18.056,75 EUR in ne zgolj 9.484,24 EUR. Glede začetka teka obresti navaja, da bi bilo treba upoštevati datum vložitve zahtevka in ne datum prejema zahtevka s strani toženke, saj notranja organizacija toženke glede prejema pošiljke ne more iti v škodo tožnika. Opozarja, da bi mu sodišče moralo priznati nagrado za sestanek s stranko, nagrado za seznanitev z zadevo in nagrado za sestavo odškodninskega zahtevka. Ne strinja se z nepriznanjem priglašenih nagrad za dopise tožniku, ki niso v spisu. Poudarja pa tudi, da je sodišče prve stopnje nepravilno seštelo njegove stroške postopka.

3. Toženka v pravočasni pritožbi izpodbija I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na napačno uporabo materialnega prava glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker sodišče ni upoštevalo izpovedbe tožnika, da načrtuje odstranitev ploščice. Prisojena odškodnina iz navedenega naslova je zato previsoka, saj po odstranitvi ploščice in vijakov tožnik ne bo več trpel bolečin ob izbočenem delu, prav tako pa ne bo več trpel bolečin v levi rami. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo vrednost urne postavke za tujo pomoč v višini 6,00 EUR, saj sta tožniku pomagali njegova partnerka in mama, prav tako pa višina urne postavke odstopa od sodne prakse. Nadalje navaja, da je odškodninski zahtevek prejela 3. 10. 2016, nesporni znesek pa je tožniku nakazala 8. 12. 2016, tj. preden je bila s pravdo seznanjena, saj je tožbo prejela 17. 1. 2017. Sodišče zato nakazanega nespornega zneska ne bi smelo upoštevati kot uspeh tožnika v pravdi. Meni, da je sodišče napačno pri odmeri stroškov izhajalo iz prvotne vrednosti spornega predmeta in ne iz vrednosti po delnem umiku tožbe. Poudarja, da bi sodišče za začetek teka zakonskih zamudnih obresti moralo vzeti dan prejema tožbe, ker je toženka za posredovanje poravnalne ponudbe morala pridobiti strokovno mnenje in zaradi tožnikove neaktivnosti. Meni, da je sodišče nepravilno priznalo tožniku nagrado za vsako vloženo pripravljalno vlogo, saj te niso bile potrebne. Navedbe v drugi in tretji pripravljalni vlogi bi namreč tožnik lahko podal v eni vlogi, prav tako pa je v sedmi pripravljalni vlogi komentiral zgolj navedbe toženke, podane v njeni peti pripravljalni vlogi.

4. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, toženka pa na pritožbo tožnika ni odgovorila.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku dne 21. 5. 2016 utrpel zlom leve ključnice, zlom leve lopatice, zlom levih reber od 2 do 8 ter izliv krvi. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik trpel stalne hude telesne bolečine 10 dni, stalne srednje hude bolečine 2 tedna, stalne lahke bolečine 2 tedna ter nato celoten čas zdravljenja občasne bolečine srednje do lahke intenzivnosti (za kratek čas tudi hude intenzivnosti), in sicer prva dva meseca pogosto, nato pa postopoma manj. Pri velikih fizičnih obremenitvah so se lahko pojavljale tudi še par mesecev po zdravljenju, možne pa bodo bolečine ob spremembah vremena. Tožnik je bil v bolnišnici 11 dni, operiran je bil v splošni anesteziji, dobival je infuzijo, odstranili so mu šive, prevezovali so mu rane, odstranili so mu drenažno cevko in opravil je več laboratorijskih pregledov z odvzemom krvi. Opravljanje osnovnih opravil je bilo zanj boleče, opravil je tudi bolečo in neprijetno fizikalno terapijo, prejemal antibiotik in analgetik, velikokrat je bil rentgensko slikan ter v predelu ključnice je dobil titan ploščico. Tožnik je opustil športne dejavnosti (fitnes in košarka), omejil je vožnjo z motorjem, pri hoji navzgor se hitro zadiha, po celodnevnem opravljanju frizerskega dela ga boli rama ter ne more opravljati določenih težjih fizičnih del na kmetiji.

O pritožbi tožnika:

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin ustrezna. Skupni prisojeni znesek za utrpelo nepremoženjsko škodo je v obravnavanem primeru 16.000,00 EUR. Upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je prisojeni znesek znašal takratnih 14,72 povprečnih neto mesečnih plač. Od tega je sodišče prve stopnje odmerilo 7.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je 6,44 takratnih povprečnih neto mesečnih plač, ter 9.000,00 EUR odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, kar je 8,28 takratnih povprečnih neto mesečnih plač. Zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo vse pretrpljene telesne bolečine, nevšečnosti med zdravljenjem in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, na katere opozarja tožnik v pritožbi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati izpovedbo tožnika ne pa izvedenca. Dokaz z izvedencem v primeru ugotavljanja telesnih in duševnih bolečin, torej tistih dejstev, za ugotovitev katerih sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, je namenjen objektivnemu preizkusu resničnosti tožnikovih trditev. Izvedensko mnenje predstavlja strokovno ekspertizo, ki temelji na dognanjih znanosti. Sodišče prve stopnje je najprej upoštevalo izpovedbo tožnika, če je bila ta v nasprotju z izvedenskim mnenjem, pa je sledilo temu. Če je tožnik štel, da obstoje subjektivne okoliščine, ki kažejo, da je šlo pri njem za odstopajoče trpljenje bolečin, bi to moral dokazati, pa ni. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je tožnik trpel stalne hude bolečine 12 in ne 10 dni, saj je sodišče sledilo ugotovitvi sodnega izvedenca, ki je v izvedenskem mnenju ugotovil 10 dni. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izvedenec ni upošteval zmanjšane pljučne kapacitete ter da ni predlagal, da to preveri izvedenec ustrezne stroke. Izvedenec je namreč ugotovil, da je možno, da se tožnik pri hitri hoji in hoji navzgor hitro zadiha, ker lahko po serijskih zlomih reber ostanejo plevralne zarastline, ki omejujejo vdih in izdih, vendar pa bi za ovrednotenje navedenega tožnik moral opraviti ustrezne preiskave pri pulmologu. Tožnik na navedene ugotovitve izvedenca ni podal pripomb, sodišče pa je navedeno okoliščino, da se tožnik hitro zadiha, upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da izvedenec ni upošteval okoliščine, da tožnik načrtuje (kar torej ni gotovo) odstranitev osteosintetskega materiala.

9. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin je ustrezna in predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Tudi druge primerljive odločbe Vrhovnega sodišča namreč kažejo na ustreznost odmere odškodnine iz izpodbijanih naslovov.2 Tožnik se v pritožbi sicer sklicuje na primere iz sodne prakse, s katerimi utemeljuje zvišanje prisojene odškodnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da primeri, na katere se sklicuje tožnik, niso povsem primerljivi z obravnavanim, saj so oškodovanci utrpeli hujše škodne posledice kot tožnik, in zato ne dajejo podlage za višjo odškodnino.3 Sodišče prve stopnje je torej z odmero odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine ter je zato odmera odškodnine za te dve obliki nepremoženjske škode materialnopravno pravilna in torej v skladu z merili in kriteriji iz 179. člena OZ.4

10. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da ima tožnik vzdolž preko leve ključnice potekajočo 7 cm dolgo in 0,5 cm široko brazgotino, ki je nežna v barvi kože in ne kaže pretirane rašče, prav tako pa se vidi, da se pod kožo boči kovinska ploščica. Drži, kot to smiselno izpostavlja tožnik v pritožbi, da brazgotine, ki jih izvedenci označijo kot estetski defekt, lahko ustrezajo pravnemu pojmu skaženosti. Gre namreč za pravni standard, ki ga ob vsakokratnem sojenju zapolni sodišče. Vendar se je sodišče ob zaslišanju tožnika tudi samo prepričalo, da ne gre za zelo izrazito brazgotino, ki bi vzbujala odpor, ter da je brazgotina pretežni čas skrita pod oblačili in je vidna le, če je leva rama razgaljena. Prav tako pa je na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovilo, da tožnika bolj moti fizični dotik, medtem ko iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi šlo za duševne bolečine zaradi samega videza brazgotine. Na podlagi navedenega je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku odškodnina iz navedenega naslova ne gre, materialnopravno pravilen.

11. Neutemeljena je pritožbena graja, ker sodišče prve stopnje ni priznalo dodatno zahtevane odškodnine iz naslova tuje pomoči v trajanju dveh mesecev po 2 uri. Ne drži, da je izvedenec potrdil tožnikove navedbe glede tuje pomoči tudi v tem obsegu. Izvedenec medicinske stroke je namreč ugotovil, da je verjetna tožnikova ocena, da je prvi mesec in pol potreboval pomoč v povprečju 4 ure na dan. Tožnik na navedeno ugotovitev izvedenca ni podal pripomb. V takem obsegu mu je sodišče prve stopnje tudi pravilno priznalo odškodnino za tujo pomoč v znesku 1.080,00 EUR (45 dni x 4 h dnevno x 6,00 EUR/h) in ne v vtoževanem znesku 1.800,00 EUR.

12. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje glede odškodnine za izgubljeni dobiček v znesku 135,73 EUR oziroma da tožnik višje izgube ni dokazal. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je izgubljeni dobiček opredeljen kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in med odhodki, ki bi nastali v zvezi s temi prihodki. V primeru, ko se je oškodovanec že pred škodnim dogodkom ukvarjal z enako dejavnostjo, se obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju.5 Trditveno breme je bilo torej na tožniku. V zvezi z izgubljenim dobičkom se je tožnik skliceval na izkaz poslovnega izida za leto 2015, iz katerega je izhajalo, da je bil tožnikov čisti prihodek 18.607,00 EUR, kar naj bi pomenilo, da je bil njegov mesečni zaslužek 1.550,58 EUR. Posledično je utemeljeval, da je bila njegova izguba v letu 2016 zaradi 4-mesečnega bolniškega staleža 6.202,32 EUR (1.550,58 EUR x 4). Na podlagi navedenega izhaja, da tožnik v izračunu ni upošteval odhodkov, ki bi mu nastali s prihodki. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sledilo izvedenki finančne stroke, ki je primerjala poslovni izid kot razliko med prihodki in odhodki, in sicer je ugotovila, da razlika v poslovanju med letoma 2015 in 2016 znaša 1,268 EUR na dan. Prisojeni znesek odškodnine zaradi izgubljenega dobička pa predstavlja zmnožek zneska 1,268 EUR s 107. dni bolniškega staleža. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo treba bilančno stanje za leto 2016 razporediti na 258 dni. Kot je to jasno obrazložila izvedenka, bi bilo upoštevanje le 258. dni v letu 2016 tožniku v škodo, saj bi bila razlika med letom 2015 in 2016 še manjša, posledično pa bi bila manjša odškodnina zaradi izgubljenega dobička. Glede na to je tudi neodločilen pritožbeni očitek zaradi zavrnitve sicer prepozno predlaganega dokaznega predloga za zaslišanje računovodkinje, ki naj bi izpovedala, da je bilo obračunsko obdobje za leto 2016 le 258 dni. Glede na podano tožnikovo trditveno podlago se pritožba tudi neutemeljeno zavzema, da je mnenje sodne izvedenke neživljenjsko in neracionalno. Tožnik se je namreč sam skliceval na leto 2015 ter s tem v zvezi na podatke poslovnega izida, pri tem pa ni zatrjeval, da bi bil njegov zaslužek večji, kot to izhaja iz poslovnega izida. Prav tako ni podal trditvene podlage glede v pritožbi zatrjevanih zalog in izgube strank v letu 2017, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Ne drži tudi pritožbena navedba, da je izvedenka v izračunu upoštevala zneske, ki jih je tožnik prejel v bolniškem staležu. 13. Glede na navedeno je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni postavilo nove izvedenke, neutemeljen. Izvedenka je namreč na naroku za glavno obravnavo jasno odgovorila na vse podane pripombe. Zgolj nestrinjanje tožnika z izvedenskim mnenjem pa ne pomeni, da sodišče izvedenskega mnenja ne bi smelo upoštevati, glede na to, da ga je ocenilo kot jasnega, popolnega in strokovno argumentiranega. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo navedb in predlaganih dokazov podanih s pripravljalnima vlogama po prvem naroku za glavno obravnavno (tretji odstavek 286. člena ZPP).

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno zapisalo priznano odškodnino. Sodišče je priznalo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v znesku 16.000,00 EUR, od katerega je odštelo že plačani del odškodnine v valoriziranem znesku 8.572,51 EUR. Razliki med navedenima zneskoma (tj. 7.427,49 EUR) je sodišče prištelo še odškodnino iz naslova premoženjske škode v višini 2.056,75 EUR, kar skupaj znese 9.484,24 EUR. Pravilen je zato sklepni zaključek sodišča prve stopnje, da je priznalo odškodnino oziroma da je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 9.484,24 EUR.

15. Glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pritožba zmotno meni, da je relevanten trenutek vložitve odškodninskega zahtevka, ne glede na to, kdaj ga je toženka prejela. Zamuda dolžnika je namreč vezana na njegovo seznanjenost z obveznostjo. V primerih, ko rok za izpolnitev ni določen, je skladno z drugim odstavkom 299. člena OZ odločilna okoliščina za trenutek nastopa zamude, da upnik od dolžnika zahteva izpolnitev obveznost. Preden je toženka prejela navedeni odškodninski zahtevek, zato ni mogoče govoriti o njeni seznanjenosti z obveznostjo oziroma o njeni zamudi, posledično pa ne o začetku teka zakonskih zamudnih obresti.

16. Tožnik neutemeljeno nasprotuje nepriznanju nagrade s strani sodišča prve stopnje za sestanek s stranko (39/1 OT6) in za seznanitev z zadevo (39/2 OT). Priglašeni nagradi nista bili samostojni storitvi, ki bi v skladu s tar. št. 39 OT utemeljevali odmero nagrade, saj sta bili povezani z zastopanjem tožnika v predmetni pravdni zadevi. Nagrada za navedeni storitvi je torej zajeta že v drugih tarifnih številkah OT. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno priznalo nagrado po tar. št. 39/4 le za dopise, ki so razvidni iz pravdnega spisa. Neutemeljeno se zato pritožba zavzema za priznanje nagrade še za ostale dopise, s katerimi naj bi pooblaščenka tožniku posredovala izvedenska mnenja, pozive sodišča za plačilo sodne takse in plačilo predujma, saj iz spisa ne izhaja, da so bili dopisi sestavljeni, zgolj utemeljevanje na logični potrebi po dopisih pa je neutemeljeno. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo kot potreben strošek priznati nagrado za sestavo odškodninskega zahtevka, ki je bil pred pravdo vročen toženki, po tar. št. 38/1 OT, tj. v višini 800 točk. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno seštelo tožniku priznane stroške postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v skupni seštevek ni vštelo sicer priznano povrnitev plačila sodne takse v višini 807,00 EUR.

17. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede povrnitve pravdnih stroškov delno ugodilo in spremenilo III. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je dosojeni znesek pravdnih stroškov tožniku v višini 2.407,83 EUR nadomestilo z zneskom 3.125,72 EUR. Pritožbeno sodišče je namreč v skladu z OT tožniku poleg že odmerjenih pravdnih stroškov v višini 5.960 točk s strani sodišča prve stopnje odmerilo še nagrado za sestavo odškodninskega zahtevka po tar. št. 38/1 OT v višini 800 točk. Tožnik je po novem izračunu upravičen do 6.760 točk. Poleg navedenega mu pripada še 77,6 točk za materialne izdatke (11. člen OT), skupaj torej 6.837,6 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo stroški za zastopanje tožnika 3.138,46 EUR, skupaj s prevoznimi stroški pooblaščenke v višini 9,60 EUR, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje, pa 3.148,06 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV 3.840,63 EUR. Poleg navedenega mu pripada še povrnitev stroškov za pričnine v skupnem znesku 21,64 EUR, povrnitev plačane sodne takse v višini 807,00 EUR in izvedenine v znesku 969,56 EUR ter povrnitev tožnikovih potnih stroškov v znesku 62,16 EUR, skupaj torej 5.700,99 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega uspeha v pravdi (57 %) pa je upravičen do 3.249,56 EUR. Po opravljenem pobotu zneska 3.249,56 EUR z zneskom 123,84 EUR (priznani stroški toženke) mora toženka tožniku plačati 3.125,72 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

O pritožbi toženke:

18. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje toženke priznani višini odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti iz razloga, ker tožnik zaradi odstranitve ploščice ne bo več trpel bolečin oziroma bodo posledične omejitve zaradi bolečin prenehale. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnika moti občutljivost kože v predelu kovinske ploščice, ker ima močne bolečine, če nosi nahrbtnik, če ga pritiska varnostni pas ali če pestuje hčer. Vendar je sodišče prve stopnje odškodnino iz navedenega naslova prisodilo predvsem zaradi tožnikove opustitve določenih športnih aktivnosti, omejitev pri vožnji z motorjem, težjega opravljanja frizerskega poklica in zaradi nezmožnosti opravljanja določenih kmetijskih fizičnih del. Odškodnina je ustrezna in nanjo s pritožbo zatrjevana okoliščina ne vpliva. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

19. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da je urna postavka za tujo pomoč v višini 6,00 EUR previsoka. Po oceni pritožbenega sodišča je urna postavka primerna, toženka pa višini urne postavke v postopku na prvi stopnji tudi ni konkretizirano ugovarjala. V zvezi s tem pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da so si zunajzakonski partnerji dolžni nuditi medsebojno pomoč. Medsebojne pomoči zakoncev ni mogoče širiti na področje odškodninskega prava kot podlage za razbremenitev povzročitelja škode. Temeljno pravilo odškodninskega prava je, da je škodo dolžan povrniti njen povzročitelj (prvi odstavek 131. člena OZ). Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, škodo predstavlja izdatek zanjo.7

20. Skladno z 299. členom OZ je toženka, kot je to obrazloženo že v 15. točki obrazložitve predmetne sodbe, prišla v zamudo po poteku 15-dnevnega roka od prejema odškodninskega zahtevka. Odločilno je, da je tožnik s pisnim izvensodnim opominom zahteval od toženke, da v roku 15 dni izpolni svojo obveznost. Pritožbene navedbe, da bi sodišče za začetek teka zakonskih zamudnih obresti moralo vzeti dan prejema tožbe, ker je toženka za posredovanje poravnalne ponudbe morala pridobiti strokovno mnenje in zaradi tožnikove neaktivnosti, so neutemeljene.

21. Zmotno je stališče pritožbe, da je prvostopenjsko sodišče napačno v tožnikovem uspehu upoštevalo nesporni znesek odškodnine. Sodišče je zaključilo, da je tožnikov pravdni uspeh 57 %, pri čemer je pravilno upoštevalo tudi znesek, plačan po vloženi tožbi, saj je bila tožba v tem delu potrebna in utemeljena glede na to, da je rok za podajo ponudbe, ki ga je toženki dal tožnik, že potekel. Toženka je bila torej ob vložitvi tožbe že v zamudi s plačilom odškodnine. Tožnik je zato v pravdnem postopku dejansko uspel tako z tekom postopka plačanim nespornim delom odškodnine kot še s sodbo prisojeno nadaljnjo denarno odškodnino. V zvezi s tem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov napačno izhajalo iz prvotne vrednosti spornega predmeta in ne iz vrednosti po delnem umiku tožbe. Toženka namreč v delni umik tožbe ni privolila, zato je bil predmet odločanja tudi ta del tožbenega zahtevka, posledično pa je sodišče prve stopnje pravilno pravdne stroške odmerilo glede na vtoževano vrednost spornega predmeta. Pravdne stroške glede dela tožbe, v katerega umik toženka ni privolila, je treba šteti kot stroške povzročene po njeni krivdi, ki jih mora povrniti nasprotni stranki.8 Izpodbijana stroškovna odločitev tako temelji na načelu uspeha pa tudi na načelu toženkine krivde za povzročene stroške.

22. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno nestrinjanje s priznanjem nagrade za vložene pripravljalne vloge s strani tožnika. Ne drži, da bi tožnik moral navedbe v drugi in tretji pripravljalni vlogi podati zgolj v eni vlogi, saj je z drugo vlogo navedel vprašanja za izvedenca medicinske stroke, prav tako pa mu je sodišče priznalo zgolj 50 točk po tar. št. 19/4 OT za drugo vlogo in ne nagrade za obrazloženo pripravljalno vlogo. Pravilno pa mu je sodišče priznalo nagrado tudi za sedmo pripravljalno vlogo, s katero jo odgovoril na navedbe toženke, kot to navaja pritožba.

23. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe toženke neutemeljene. Pritožba tožnika je delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov v višini 2.407,83 EUR nadomestilo z zneskom 3.125,72 EUR. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je moralo pritožbo tožnika v preostalem delu, pritožbo toženke pa v celoti zavrniti in potrditi izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. in 358. člen ZPP).

24. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel le v minimalnem delu (le delno glede stroškov postopka), z odgovorom na pritožbo toženke pa ni prispeval k predmetni odločitvi. Toženka s pritožbo ni uspela, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Prim.: sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 72/2007 z dne 8. 7. 2009, kjer je za večji obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (hospitaliziran 25 dni, 6 tednov nosil mavec, zdravil se je skoraj 10 mesecev) bilo prisojenih približno 10,5 povprečnih neto mesečnih plač, torej ne dosti višja odškodnina glede na hujše posledice (sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 8,28 povprečnih neto mesečnih plač); sklep II DoR 184/2015, kjer je bila za podobne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti dosojena podobna odškodnina v višini 5,9 povprečnih neto mesečnih plač (v obravnavanem primeru je bila 6,44 povprečnih neto mesečnih plač), ter za sicer daljše obdobje telesnih bolečin prisojena podobna odškodnina v višini 7,9 povprečnih neto mesečnih plač; sodbo II Ips 709/2003 z dne 3. 3. 2005, kjer je bilo 26-letnemu oškodovancu prisojeno 7,5 povprečnih neto mesečnih plač za podobne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, s tem da bo oškodovanec moten tudi pri opravljanju poklicnega dela. 3 Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 467/2002 z dne 27. 11. 2003, kjer je bilo 21-letnemu oškodovancu prisojenih 11 povprečnih neto mesečnih plač za hujše telesne bolečine (obdobje bolečin srednje in lahke intenzivnosti je bilo 1 mesec, pri tožniku pa 2 tedna) in hujše nevšečnosti med zdravljenjem (dve operaciji v splošni anesteziji - tožnik le eno, 18 dni hospitaliziran, priključen je bil na črpalko in 40 RTG slikanj), sodbo II Ips 643/2003 z dne 27. 1. 2005, kjer gre dosti hujši obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (hospitalizirana 29 dni, priključena na umetna pljuča, 12 RTG slikanj, 16 mesecev v bolniškem staležu in invalidnost I. kategorije), sodbo II Ips 323/2006 z dne 18. 10. 2007, kjer je bilo oškodovancu prisojenih 10,89 povprečnih neto mesečnih plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri čemer zelo trpi v službi, moral je opustiti izvedbo usposabljanja kot inštruktor, in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1654/2012 z dne 6. 2. 2013, ki prav tako ni primerljiva, ker je oškodovanec trpel hude bolečine skupaj 45 dni (tožnik jih je 10 oziroma 12) in enako sodba II Ips 588/2000, s katero je bila oškodovanki prisojena višja odškodnina za bistveno večjo škodo (poškodba hrbtenice, 20% zmanjšanje ZŽA). 4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 5 Prim. sodbo VSRS II Ips 107/2011 z dne 19. 9. 2013. 6 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015, 28/2018. 7 Prim. sodba VSRS II Ips 251/2014 z dne 5. 5. 2016. 8 N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 41.