Jedro

Materialna podlaga za odločanje o odškodnini zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, do katere je prišlo pred začetkom uporabe ZVPSBNO, je 26. čl. URS, splošna obligacijska določila o povzročitvi škode, ZVPSBNO ter ustavna odločba U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18.3.2010. Pri odškodnini za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja gre za vrsto odgovornosti, ki je zaradi specifike primerov (kršena pravica) in udeležencev (posameznik / država) opredeljena kot objektivna odgovornost, saj se država ne more ekskulpirati drugače, kot da dokaže, da je poseg v pravico nastal izven njene sfere.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 3.338,34 € z obrestmi od 15.6.2006 do plačila, kar tožeča stranka uveljavlja zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku in kršitve pravice od učinkovitega pravnega sredstva.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sklicuje se na v tej zadevi izdano odločbo Ustavnega sodišča, iz katere je razvidno, da je treba pri odločanju v tem postopku uporabiti določila ZVPSBNO glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve primernega zadoščenja. Prvostopenjskemu sodišča očita kršitev materialnega prava, ker je poleg ZVPSBNO uporabilo tudi določila Obligacijskega zakonika in Ustave. Obligacijskega zakonika ni mogoče uporabiti, ker vsebuje numerus clausus nepremoženjskih škod, pri čemer nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne našteva. Določila ZVPSBNO protipravnosti ne določajo kot predpostavke za zadoščenje zaradi kršitve pravice. Razen tega sodišče ni upoštevalo, da je odgovornost tožene stranke objektivna in ne krivdna. Sicer pa je protipravnost podana že s samim dejstvom, da je postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Kranju (v nadaljevanju DSS Kranj) trajal nerazumno dolgo. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je: - ugotovilo, da je DSS Kranj postopek dejansko prekinilo do odločitve ustavnega sodišča in - da je bila tudi tožničina tožba ena od tistih, na katere se nanaša dopis SKEI z dne 5.10.2001. Iz spisa DSS Kranj namreč izhaja zgolj to, da sodišče v nekaj letih ni naredilo ničesar. Sprejelo ni niti procesnega sklepa, niti zaznamovalo, da čaka na rešitev vzorčnega postopka. Sicer pa za vodenje vzorčnega postopka niti ni imelo podlage. Vzorčni postopek je dobil pravno podlago šele s sprejemom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS 2/2004 - ZDSS-1). Kršeno je bilo ustavno določilo o prepovedi retroaktivne uporabe pravil in vacatio legis. Če bi sodišče izdalo procesni sklep ali tožnico o čemerkoli obvestilo, bi tožnica vložila ustrezna pravna sredstva za pospešitev postopka. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je bil (dolgotrajen) postopek za tožnico koristen. Če bi bilo to dejstvo pomembno, bi ga ZVPSBNO prepisal, tako pa oškodovančev uspeh v primarnem postopku ni pomemben.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek nepravilne uporabe materialnega prva ni utemeljen. Tožeča stranka uveljavlja pravno varstvo zaradi kršitve ustavnih pravic in sicer plačilo odškodnine, kar je ena od možnih satisfakcij v primeru kršitve ustavno zajamčene pravice. 26. čl. Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) je institucionalna garancija, ki za primer, ko je škoda povzročena po državnem organu - bodisi z opravljanjem službe, bodisi kakšne druge dejavnosti - državo opredeljuje kot odškodninskega zavezanca. Ker to določilo predpostavk odškodninske odgovornosti ne ureja, se je pri presoji odškodninske odgovornosti države potrebno opreti na splošna obligacijska določila, ki to področje urejajo. Sedaj je to 131. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v času obravnavane kršitve ustavnih pravic pa je bil to 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ravnanje organov tožene stranke je glede na gornjo obrazložitev treba presojati po splošnih načelih odškodninske odgovornosti, ki objektivno odgovornost predvidevajo v primerih, ko škoda nastane v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo in v drugih, z zakonom določenih primerih, sicer pa krivdno odgovornost. Za protipravna ravnanja svojih organov je država odgovorna kot za svoja ravnanja, kar je določal 172. čl. ZOR; enako sedaj ureja 148. čl. OZ. Ta določila je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo, oprlo pa se je tudi na specialni predpis - Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) ter odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18.3.2010, ki se uporablja zaradi neskladnosti 25. čl. ZVPSBNO z Ustavo. Ta dva specialna pravna vira dopolnjujeta v obligacijskem predpisu vsebovan seznam vrst nepremoženjske škode, ki naj bi po pritožbenem razlogovanju onemogočal uporabo splošnih obligacijskih predpisov. Na 6. in 7. strani sodbe je prvostopenjsko sodišče uporabljena pravna pravila pravilno interpretiralo.

Res gre v pri odškodnini za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja za vrsto odgovornosti, ki je zaradi specifike primerov (kršena pravica) in udeležencev (posameznik / država) opredeljena kot objektivna odgovornost, saj se država ne more ekskulpirati drugače, kot da dokaže, da je poseg v pravico nastal izven njene sfere (1. odstavek 16. čl. ZVPSBNO). Pravno pomembne okoliščine za izključitev odgovornosti tožene stranke so predpisane v 4. čl. ZVPSBNO, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo in pravilno uporabilo na konkreten primer.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je DSS Kranj ravnalo legitimno, ko je rešilo nekaj tožničini zadevi identičnih zadev, z reševanjem tožničinega delovnega spora pa počakalo do odločitve Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča RS. Pri tem ni pomembno, da postopka formalno ni prekinilo in da tožnica, ki rešitve zadeve ni urgirala, na to ni bila posebej opozorjena. Res je bila procesna zakonodaja, ki je predvidela reševanje vzorčnih, sprejeta šele po zaključku obravnavnega delovnega spora. V delovnem sporu pri DSS Kranj zato ni mogla biti in ni bila uporabljena. Pritožbeni očitek o retroaktivni uporabi teh določil je nerazumljiv in brezpredmeten. Ravnanje DSS Kranj je bilo ekonomično in smotrno ter zato legitimno, kljub temu, da reševanje vzorčnih primerov v procesnih pravilih ni bilo predpisano. DSS Kranj je bilo dolžno spoštovati načelo ekonomičnosti, ki je bilo tudi v času odločanja eno od temeljnih načel postopka pred delovnim sodiščem. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi prvostopenjski oceni, da je bilo ravnanje DSS Kranj ustrezno tudi z vidika varnosti in v korist strank ter ga tudi zato ni mogoče označiti za samovoljno, nezakonito. Pritožbeno stališče, ki je drugačno, ni življenjsko; v prvostopenjski odločbi uporabljen pojem „v korist strank“ pritožba povzema oz. interpretira drugače, kot je v sodbi pojasnjeno.

Pritožbeno sodišče s pritožbo soglaša, da dopisi odvetnice MP in intervencije sindikata, ki so težili k odložitvi obravnavanja pred delovnim sodiščem, v tem odškodninskem postopku niso pravno pomembni, niti ne bi smeli vplivati na tožničin pravni položaj v delovnem sporu. Podatki spisa Pd 1113/98 namreč ne izkazujejo, da bi odv. P. ali sindikat lahko nastopala v imenu in za račun tožnice. Prvostopenjsko sodišče se je z obravnavo listinskih dokazov, ki intervencije odvetnice P. in sindikata izkazujejo, po nepotrebnem ukvarjalo. Pravno pomembno je zgolj dejstvo, da je DSS Kranj poleg tožničinega reševalo še večje število identičnih primerov, ne pa, kako so stranke v teh (drugih) primerih nastopale. Ni pa prvostopenjsko sodišče napravilo nepravilnih zaključkov, saj tudi sámo ugotavlja, da je odločilno, da je bilo ravnanje DSS Kranj dopustno in racionalno, ne pa kako so stranke in njihovi pooblaščenci nastopali v drugih primerih (prvi odstavek na deseti strani sodbe). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič – P. in drugih.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).