Jedro

V zvezi z izpolnjevanjem pogoja o evidentiranosti zemljišča oz. stavbe se sodišče strinja z drugostopenjskim organom glede tega, da vpis v register nepremičnin (nanj se je skliceval prvostopenjski organ) iz 96. člena ZEN ne pomeni evidentiranosti, ki jo zahteva 197. člen ZGO-1. Nepravilno pa je stališče, da za zavrnitev izdaje potrdila zadostuje, da stavba ni vpisana v katastru stavb. Po omenjeni določbi 1. točke prvega odstavka navedenega člena ZGO-1 je namreč mogoče potrdilo izdati za stavbo tudi, če stoji na zemljišču, ki je bilo na dan 1. 1. 2003 že evidentirano v zemljiškem katastru.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Piran št. 351-80/2014-16 z dne 1. 9. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnila zahtevek tožnikov za izdajo potrdila, da ima objekt, ki stoji na zemljišču parc. št. 1942 k.o. ... in ki je evidentiran v katastru stavb pod številko ..., uporabno dovoljenje po samem zakonu.

Iz obrazložitve je razvidno, da odločitev temelji na 1. točki prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Obravnavani objekt, ki se je v preteklosti uporabljal kot pomožni objekt (za živino in za potrebe kmetije na navedenem naslovu), namreč ne predstavlja stavbe po zakonu.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil, izpodbijano odločbo pa potrdil iz drugih razlogov. Iz evidence, ki jo vodi Geodetska uprava RS, to pa priznava drugi tožnik v vlogi z dne 16. 6. 2014, namreč izhaja, da obravnavana stavba nima katastrskega vpisa, kar pomeni, da ni na predpisan način evidentirana v katastru stavb. Zgolj podatki o vpisu stavbe v register nepremičnin po 96. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) s številko stavbe ne zadoščajo. Za izdajo potrdila zato ni izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 197. člena ZGO-1. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da sta predložila mapno kopijo, ki evidentira objekt. Zato je očitno vpisan v kataster. Neglede na to pa je treba presojati stanje katastra ob uveljavitvi ZGO-1. Predlagata, naj sodišče spremeni odločbi obeh stopenj tako, da izda zahtevano potrdilo o uporabnem dovoljenju.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče tožnikoma najprej pojasnjuje, da so predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu dokončni upravni akti, s katerimi je poseženo v tožnikov pravni položaj, drugi akti pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po drugem odstavku istega člena je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Navedeno pomeni, da je v tem upravnem sporu izpodbijani upravni akt prvostopenjska odločba, s katero je bilo odločeno o zahtevi tožnikov za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju, in ne drugostopenjska odločba, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba. Z odločitvijo o pravnem sredstvu ni bilo odločeno o njuni pravni koristi, ampak le potrjena odločitev upravnega organa prve stopnje. Ker pa sta tožnika po pozivu, naj odpravita pomanjkljivosti in navedeta pravilni izpodbijani upravni akt, v vlogi z dne 8. 12. 2014 kljub vztrajanju, da izpodbijata pritožbeno odločbo, predlagala še spremembo prvostopenjske odločbe, je sodišče štelo, da izpodbijata tudi to. Zato tožbe ni zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (ker izpodbijani akt ne bi bil upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu), ampak jo je presodilo po vsebini.

ZGO-1 v 197. členu določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru (1. točka prvega odstavka). Če objekti iz prvega odstavka z dnem uveljavitve tega zakona še niso na predpisan način evidentirani, se šteje, da pridobijo uporabno dovoljenje, ko se na predpisan način evidentirajo v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb (drugi odstavek). Na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka tega člena lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena (četrti odstavek istega člena).

To pomeni, da je potrdilo o obstoju uporabnega dovoljenja po samem zakonu mogoče izdati za stavbo, zgrajeno pred 31. 12. 1967, pod nadaljnjima pogojema, da se ji namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila in da je bilo zemljišče, kjer stoji, ob uveljavitvi ZGO-1 (1. 1. 2003) na predpisan način evidentirano v zemljiškem katastru. Če se je evidentiranje opravilo kasneje, je morala biti vpisana v kataster stavb, ki je za stavbe „ustrezen“ kataster.

Navedena določba tako izključuje izdajo potrdila za tiste stavbe, ki so bile po koncu leta 1967 predmet nadaljnjih gradbenih posegov, za katere je investitor moral pridobiti upravno dovoljenje. Upravni organ takih okoliščin ni ugotovil, je pa zavzel napačno stališče, da obravnavani objekt sploh ni stavba.

Po 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je objekt je s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. V 1.1. točki istega člena je stavba opredeljena kot objekt z enim ali več prostorov, v katere človek lahko vstopi in so namenjeni prebivanju ali opravljanju dejavnosti.

Prvostopenjski organ je ugotovil, da je osrednji del objekta sestavljen iz pritličja in etaže, da se je uporabljal za shranjevanje sena in krmljenje živine ter da je služil potrebam kmetije na naslovu, kjer je še stanovanjska stavba. Vse to pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je obravnavani pomožni objekt stavba, ne glede na to, da jo je mogoče obravnavati kot pomožno z ozirom na glavno stavbo in v smislu, ki izhaja iz izpodbijane prvostopenjske odločbe – torej kot objekt, ki je omogočal, pomagal pri funkcioniranju kmetije.

Sodišče se zato strinja s pritožbenim organom, da v obravnavanem primeru opredelitev obravnavanega objekta kot pomožnega ni relevantna. Pomembno pa je, ali se mu namembnost ni bistveno spremenila. S tem v zvezi je organ ugotovil, da se objekt od leta 2005 ne uporablja več za shranjevanje sena za živino oziroma kot hlev, ampak za shranjevanje orodja in drugih predmetov, kot so žar in hladilnik (o tem je bil opravljen ogled). Po mnenju sodišča zgolj dejstvo, da objekt ne služi več svojemu prvotnemu namenu – za živino, še ne pomeni, da se je namembnost stavbe bistveno spremenila (na primer iz hleva v stanovanjsko ali gostinsko stavbo).

V zvezi z izpolnjevanjem pogoja o evidentiranosti zemljišča oz. stavbe se sodišče strinja z drugostopenjskim organom tudi glede tega, da vpis v register nepremičnin (nanj se je skliceval prvostopenjski organ) iz 96. člena ZEN ne pomeni evidentiranosti, ki jo zahteva 197. člen ZGO-1. Nepravilno pa je stališče, da za zavrnitev izdaje potrdila zadostuje, da stavba ni vpisana v katastru stavb. Po omenjeni določbi 1. točke prvega odstavka navedenega člena ZGO-1 je namreč mogoče potrdilo izdati za stavbo tudi, če stoji na zemljišču, ki je bilo na dan 1. 1. 2003 že evidentirano v zemljiškem katastru.

Iz predloženih upravnih spisov razvidno, da je upravni organ tožnika s sklepom z dne 28. 5. 2014 pozval, naj izkažeta, da je stavba evidentirana v zemljiškem katastru, ker da iz vpogleda v elektronski zemljiški kataster izhaja, da še nima katastrskega vpisa. Ker je drugi tožnik v odgovoru z dne 16. 6. 2014 navedel, da stavba ni evidentirana v katastru stavb, bi moral upravni organ ugotavljati stanje evidentiranosti zemljišča, na katerem je zgrajena stavba, v zemljiškem katastru ob uveljavitvi ZGO-1. Glede na to je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Samo ni izdalo potrdila (odločitev v sporu polne jurisdikcije), saj iz tožbe ne izhajajo okoliščine iz 65. člena ZUS-1, ki bi zahtevale odločanje sodišča v upravni zadevi (na primer nastanek težko popravljive škode zaradi ponovljenega postopka pred pristojnim upravnim organom).

Ker je sodišče tožbi ugodilo, bo sodna taksa za postopek tožnikoma vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).