Jedro

Dolžnost sodišča, da opravi materialno procesno vodstvo, velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. I 2005/01513 z dne 12.5.2006, tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v višini 312,62 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnica po svojih pooblaščencih pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdrži sklep o izvršbi sodišča prve stopnje, opr. št. I 2005/01513 z dne 12.5.2006, v veljavi v 1. in 3. točki izreka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je toženec v ugovoru in v odgovoru na dopolnitev tožbe oporekal le pasivni legitimaciji. Med strankama tako ni bilo sporno, da so bila izvedena vsa zaračunana dela, pač pa je bilo sporno le, kdo je njihov naročnik. Zato je morala dokazati le obstoj pravnoposlovnega razmerja med strankama, kar ji je tudi uspelo. Kljub temu da toženec ni ugovarjal višini terjatve, pa jo je v pripravljalni vlogi podrobno utemeljila. Zato meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da višina terjatve ni dokazana oziroma da nobena od zatrjevanih postavk ponudbe ne ustreza vtoževanemu računu. Poudarja, da je toženec na naroku navedel le, da v vtoževanem računu niso navedene količine, kar pa še ne pomeni ugovora višine, pač pa le ugovor zoper sestavo računa. Ker je šlo tako za popolnoma pavšalen ugovor, meni, da nanj ni bila dolžna reagirati. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo načelo materialno procesnega vodstva, saj le-to velja ne glede na to, ali ima stranka pooblaščenca ali ne. Ker je sodišče prve stopnje ni pozvalo k dopolnitvi navedb in dokazov, je kršilo določbo 285. člena ZPP, izpodbijana sodba pa predstavlja sodbo presenečenja.

Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ocenilo, da je tožničina trditvena in dokazna podlaga v delu, ki se nanaša na višino vtoževane terjatve, pomanjkljiva. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje o pomanjkljivi trditveni podlagi, saj je tožnica navajala le celoten sklop opravljenih del na objektu, ki jih je opravila za toženca in za družbo M. d.o.o. L., za katera je izstavila štiri račune (med njimi tudi vtoževanega), ni pa navedla, na kaj konkretno se nanaša vtoževani račun oziroma plačilo katerih storitev (ki niso zajete v preostalih računih) z njim zahteva. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo v skladu z določilom 285. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08; v nadaljevanju ZPP) s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi tožnico, da navede manjkajoča odločilna dejstva in dokaze (materialno procesno vodstvo). Sodišče prve stopnje namreč zmotno meni, da materialno procesno vodstvo v tej zadevi ni bilo potrebno, ker je imela tožnica na naroku kvalificiranega pooblaščenca. Dolžnost sodišča, da opravi materialno procesno vodstvo, velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-108/04). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage, ne da bi tožnico v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo, da navede manjkajoča dejstva in dokaze, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo postopkovne kršitve, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage ter da tako ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma presojalo dokazov glede vtoževane terjatve, ocenjuje, da bi bila oprava pritožbene obravnave in (v primeru ustrezne dopolnitve trditvene podlage) izvedba celotnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem v nasprotju s temeljnim procesnim načelom - z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka (1. odstavek 11. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa je pri odločitvi, da zadevo vrne v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje, upoštevalo tudi to, da se z razpisom pritožbene obravnave ne sme poseči v ustavno zavarovano pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva razčisti tudi, ali toženec dejansko ugovarja višini vtoževane terjatve, saj iz njegovih trditev, ki so bile sicer dane pravočasno – na prvem naroku za glavno obravnavo (1. odstavek 286. člena ZPP), to ni povsem jasno razvidno, na kar opozarja tudi pritožba. Nadaljnji napotki sodišču prve stopnje pa, glede na že obrazloženo, niso potrebni.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.