Jedro

Tožeča stranka ne more šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljati dejstva, da je šlo za sporazumno prodajo zemljišč. To je nedovoljena novota (3. odst. 14. čl. in 1. odst. 71. čl. ZUS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1583/2000-9 z dne 19.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 26.6.2000. Tožena stranka je z navedeno odločbo pritožbi tožeče stranke delno ugodila in odločila, da se v odločbi z dne 16.6.1998, ki jo je izdala Upravna enota B. pod a) dopolni zadnji stavek 3. točke izreka tako, da se na koncu stavka doda naslednje besedilo: "Zavezanca sta dolžna izročiti upravičencema solastninski delež na parc. št. 3461/197 z dnem pravnomočnosti te odločbe." in pod b) da se odpravi 8. točka izreka (1. točka izreka). V preostalem delu je pustila prvostopno odločbo nespremenjeno (2. točka izreka). Z navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da za podržavljene parc. št. 1986/2, 2060/2, 2096/2, vse vpisane v vl. št. 86 k.o. K. vas kot last T.V. in A., vsakega do ene polovice, danes vpisane v vl. št. 1527 k.o. K. vas, na katerih ima pravico uporabe Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, in za katero iz razlogov iz 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni možna vrnitev v naravi, pripada na zahtevo vlagatelja V.T. na podlagi 42. člena ZDen, upravičencema V.T. in A.T. odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v višini 3.787,00 DEM, izplačljiva v valuti Republike Slovenije, vsakemu do ene polovice (1. točka izreka); zahteva za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč se v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo parc. št. 3461/240 zavrne (2. točka izreka); na kompleksu kmetijskih zemljišč v lasti Republike Slovenije v uporabi zakupnika družbe HPG B. p.o., ki ga tvori parc. št. 3461/197 se vzpostavi solastninska pravica v korist upravičencev V.T. do 3086/402922-tin in A.T. do 3086/402922-tin. Zavezanec za vrnitev teh nepremičnin je Republika Slovenija, zavezanec za izročitev posesti pa HPG B. p.o. (3. točka izreka); za skrbnika za poseben primer se v postopku denacionalizacije kmetijskega zemljišča postavi sin upravičencev - vlagatelj V.T. (4. točka izreka); zavezanec za izplačilo odškodnine v obveznicah Slovenski odškodninski sklad je dolžan skrbniku za posebne primere V.T. v roku 3. mesecev od pravnomočnosti te odločbe izročiti obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 3.801,00 DEM, ki so plačljive v tolarski protivrednosti. Denacionalizirano zemljišče iz točke 3. izreka te odločbe se da v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer, določenem v točki 4 izreka (5. točka izreka); zemljišče iz točke 3 izreka te odločbe ostane v neposredni posesti dosedanjega posestnika zemljišča HPG B. p.o. za zakupnino in za dobo, za katero se upravičenca in posestnik - zakupnik dogovorijo, če pa dogovora ne bo, najdalj do spravita pridelka v letu, ko postane ta odločba pravnomočna (8. točka izreka); vrednost podržavljenih nepremičnin iz točke 3 izreka te odločbe po stanju na dan podržavljenja znaša skupaj 1.519,86 DEM oziroma preračunano v tolarje po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 15.6.1998 142.270,00 SIT (9. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je pritožba utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja (pri)tožnik. Tožena stranka je odpravila 8. točko izreka izpodbijane odločbe upravnega organa prve stopnje ter dopolnila 3. točko izreka prvostopne odločbe na pritožbo in v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1843/98-8 z dne 19.4.2000, ter odločila na podlagi 1. odstavka 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - preč. bes., v nadaljevanju ZUP/86). Glede izpodbijanega dela je bilo s prvostopno odločbo med drugim odločeno, da se vzpostavi solastninska pravica na kompleksu kmetijskih zemljišč v uporabi (pri)tožnika, ki ga tvori parc. št. 3461/197 (v času podržavljenja zemljišči parc. št. 3461/212 in 3461/213, ki sta bili opuščeni in združeni s parcelo 3461/197), v korist upravičencev pok. V.T. in pok. A.T. do 3086/402922-tin, ter da je zavezanec za vrnitev navedenih nepremičnin v last Republika Slovenija, zavezanec za izročitev v posest pa je (pri)tožnik.

Odločitev upravnega organa prve stopnje, vsebovana v 3. točki, o določitvi zavezanca za izročitev podržavljenega zemljišča v posest, je pravilna. Ker pa ni bil določen rok za izročitev solastninskega deleža na nepremičnini, je tožena stranka dopolnila 3. točko izreka izpodbijane odločbe. V 8. točki pa je prvostopni organ odločil, da (pri)tožnik obdrži zemljišče v zakupu za dobo, za katero se dogovori z upravičencema, če do dogovora ne pride, pa najdalj do spravila pridelka v letu, ko postane odločba pravnomočna. Pri tem se je prvostopni organ skliceval na 24. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in na pogodbo s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ter HPG B. Odločitev v tem delu pa po presoji tožene stranke ni pravilna. Najemno razmerje, ki se vzpostavi med upravičencem in dosedanjim uporabnikom, po denacionalizaciji namreč ni stvar upravnega postopka, zato upravni organ prve stopnje o tem ni pristojen odločati. Odločitev v tem delu je torej nepotrebna. V obravnavanem primeru pa je prvostopni organ glede na dobe najemnega razmerja upošteval določbo 24. člena ZDen, ki pa ne velja v primeru, ko se na kompleksu kmetijskih zemljišč vzpostavi solastninska pravica, saj se ta določba nanaša na najemna razmerja, ki so obstajala že pred denacionalizacijo. Za najemna razmerja, ki so nastala po denacionalizaciji, pa velja 22. člena ZDen (4. odstavek 27. člena ZDen) in v njem določeni roki, ki pa sedaj niso potrebni, ker so že potekli. Ker je bila odločitev prvostopnega organa glede vzpostavitve najemnega razmerja (8. točka izreka) nepravilna, je tožena stranka to nepravilnost odpravila v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. Pri presoji (pri)tožbenih ugovorov je tožena stranka ugotovila, da ugovor pritožnika, da denacionalizacijski upravičenec ni eksplicitno zahteval vrnitve arondiranih kmetijskih zemljišč, zato bi prvostopni organ lahko odločil, da se mu izdajo vrednostni papirji - priznanice Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki bi upravičencu, če je to sploh mogoče glede na plačano odškodnino, omogočila nakup drugega enakovrednega kmetijskega zemljišča. Iz podatkov v upravnem spisu oziroma iz zahteve za denacionalizacijo z dne 13.4.1993 je razvidno, da je vlagatelj zahteval vrnitev zemljišč v naravi, iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 17.2.1998, pa izhaja, da je vlagatelj spremenil svoj zahtevek v delu, ki se nanaša na druga zemljišča in ne za zemljišča, ki sta predmet tega pritožbenega postopka. Iz odločbe Skupščine občine B., Komisije za arondacijo, z dne 2.8.1965 pa ne izhaja, da je bila za podržavljeni zemljišči s parc. št. 3461/212 in 3461/213, plačana odškodnina v višini 74.064 DIN, ki pa glede na vrednost navedenih parcel, pravilno izračunanih po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljanih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok), ne presega 30 % te vrednosti in se zato glede na določbo 72. člena ZDen ne upošteva.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1843/98-8 z dne 19.4.2000. Navedeno sodbo je sodišče izdalo v upravnem sporu, ki ga je začela tudi zdaj tožeča stranka zoper odločbo tožene stranke z dne 3.8.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo Upravne enote B. z dne 16.6.1998. Z navedeno sodbo je sodišče tožbi ugodilo, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedla tožeča stranka v tožbi. Stališča in napotke, ki jih je navedlo oziroma dalo sodišče v navedeni sodbi, je tožena stranka v izpodbijani odločbi v celoti upoštevala tako, da je sodišče v tem upravnem sporu presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in da je tožena stranka navedla za svojo odločitev pravilne razloge, s katerimi se sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). Glede tožbenih navedb pa sodišče ugotavlja, da tožnik v celoti ponavlja ugovore, ki jih je navedel že v tožbi, o kateri je to sodišče že odločilo s prej navedeno sodbo. Navedena sodba je postala v upravnem sporu pravnomočna 26.5.2000. O že pravnomočni razsojeni stvari pa isto sodišče ne more razsojati ponovno. Sodišče je na pravno mnenje, ki ga je izrazilo v svoji prejšnji sodbi glede istih tožbenih ugovorov, vezano. Tožnik pa v tožbi ne navaja nič novega in nič takega, kar bi zahtevalo ponovno presojo izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega zakona. Navaja, da je ves denacionalizacijski postopek zatrjevala in dokazovala, da je šlo za prostovoljno prodajo zemljišča, zato ni šlo za prisilno podržavljanje. Ni bil upoštevan ugovor o nezmožnosti vrnitve v naravi. Denacionalizacijski upravičenec ni izrecno zahteval vrnitve v naravi. Tožeča stranka zato predlaga, da vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in obe upravni odločbi razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ves čas denacionalizacijskega postopka trdila in dokazovala, da je šlo v konkretnem primeru za prostovoljno in sporazumno prodajo zemljišč, ki so predmet zahtevka. Toda ta pritožbeni ugovor v predloženih spisih (upravnih in sodnih) nima prav nobene podlage. Ker tožeča stranka pri tej svoji trditvi ne navaja, da tega dejstva ni imela možnosti navajati pred izdajo odločbe tožene stranke niti ne navaja, zakaj istega dejstva ni uveljavljala v tožbi, gre pri navedenem ugovoru za, v tem upravnem sporu, nedovoljeno novoto (3. odstavek 14. člena in 1. odstavek 71. člena ZUS).

Na preostala ugovora tožeče stranke pa sta tožena stranka in sodišče prve stopnje odgovorila in to po presoji pritožbenega sodišča pravilno. Zato le s ponovitvijo istih ugovorov v pritožbenem postopku tožeča stranka ne more uspeti.

Ker glede na navedeno niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.