Jedro

Pri zatrjevanju, da je obsojenec ravnal v silobranu oziroma prekoračenem silobranu, zagovornik izhaja iz lastnega videnja, kaj se je v obravnavanem življenjskem primeru zgodilo, in ne iz ugotovitev v pravnomočni sodbi, zato ne gre za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, ampak razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 11.4.1997 obsojenega F.T. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od kaznivih dejanj po 1. odstavku 146. člena KZ določilo 1 mesec zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 1 meseca in 15 dni zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca J.M. in A.M. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 7.10.1997 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o stroških pritožbenega postopka pa odločilo, da jih je dolžan plačati obsojenec.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 28.10.1997 obsojenčev zagovornik iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev razveljavi ter odredi, "da se opravi v primeru in o obtožbi nova obravnava pred sodiščem prve stopnje." Vrhovni državni tožilec V.B. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sta oškodovanca kritičnega dne napadla obsojenca in da je ta ravnal v silobranu. Na ta način uveljavlja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje; po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa je zahteva za varstvo zakonitosti iz tega razloga izrecno nedopustna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo uveljavlja razlog po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in izpostavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje "povsem zanemarili najmanj vsebino tretjega odstavka 11. člena, če ne v celoti drugega odstavka istega člena Zakona o kazenskem postopku", pri čemer je pri navedbi slednjega predpisa očitno imel v mislih KZ.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med obsojencem in oškodovancema prišlo do prepira in da ju je obsojenec najprej prijel za obleki ter ju nato sunil po tleh, na ta način zoper njiju uporabil silo in z njima grdo ravnal. Sodišče druge stopnje, ki je takim dejanskim dognanjem pritrdilo, pa je v razlogih svoje odločitve navedlo, da v spisu ni nikjer podatka, da bi oškodovanca napadla obsojenca ter da je sklicevanje na silobran pritožbena novota, ki nima opore niti v izvedenih dokazih niti zanjo niso ponujeni nobeni novi dokazi. Iz pravnomočne sodbe je razvidno sklepanje sodišča, da bi se prepir končal zgolj na verbalni ravni in do obeh kaznivih dejanj sploh ne bi prišlo, če obsojenec fizično ne bi napadel oškodovancev.

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da obsojenčev zagovornik izpodbija dokazno presojo in prereka pravilnost navedenih dejstvenih sklepov v pravnomočni sodbi. Z navedbami, da sodišče druge stopnje ni prebralo izpovedbe priče A.G., ki je pojasnil, da sta bila oškodovanca J. in A.M. prepričana, da jima je obsojenec podrl opornike v izkopanem jašku, da sta ostala gluha za pričina svarila, da so se "polci" lahko tudi sami podrli ter da sta se ogorčena napotila na policijsko postajo ter med vožnjo v bližini jaška zagledala tam naključno stoječega obsojenca, da se je oškodovana J.M. takoj iz avtomobila pognala proti obsojencu, oškodovani A.M. pa skočil proti avtomobilskemu prtljažniku in v njem očitno iskal kakšno orodje, kar mu je oškodovanka s klici "L., pusti tisto!" odsvetovala, namreč uveljavlja zgolj razlog iz 373. člena ZKP.

Pri zatrjevanju, da je obsojeni F.T. ravnal v silobranu oziroma prekoračenem silobranu, obsojenčev zagovornik izhaja iz lastnega videnja, kaj se je v obravnavanem življenjskem primeru zgodilo in ne iz dejstvenih ugotovitev v izpodbijani pravnomočni odločbi. Zato ne gre za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, marveč razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornik obsojenega F.T. v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija tudi iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, tedaj zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vendar pa te trditve sploh ne obrazloži in je zato ni mogoče preizkusiti.

Glede na to, da je zagovornik obsojenega F.T. zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev zakona, na katere se je zgolj posplošeno skliceval, pa ni obrazložil, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.