Jedro

V 202. členu ZOR določena pravica do zadoščenja v posebnih primerih ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod po 200. členu ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi .

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 6.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 13.5.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15-ih dni (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka). Tožencu je naložilo, da povrne tožnici pravdne stroške v znesku 384.136,00 SIT, v roku 15-ih dni (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se po pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Meni, da izpodbijana sodba ni pravilna in ni zakonita. Navaja, da je težko izpodbiti določbo 14. člena ZPP in iz te izhajajočo vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko sodbo o kaznivem dejanju in kazenski odgovornosti obsojenega, vendar pa pravnomočnost kazenske sodbe ne pomeni, da se je dejanje res zgodilo, ne pomeni materialne resnice o dogodku (dejanju) iz preteklosti, pomeni le postopkovno nezmožnost nadaljnje razprave o resničnosti dogodka. Vzame se za resnično tisto, kar je sodišče ugotovilo, pa čeprav tisto ugotovljeno večkrat ni odraz resničnosti. Tako je tudi v obravnavanem primeru in toženec ponavlja, da ni odgovoren za nikakršno škodno ravnanje, saj spornih dejanj na škodo tožnice ni storil. Zato je nevzdržna trditev izpodbijane sodbe, da je podana toženčeva odgovornost tudi ob dejstvu, da toženec ni niti zatrjeval prispevka tožnice k nastalim posledicam, saj toženec ne more zatrjevati tožničinega prispevka, če dejanj, za katerega ga tožnica obtožuje (v pravdnem postopku pa zahteva odškodnino), ni bilo, ker jih toženec ni storil. Izpodbijana sodba je zato pri ugotavljanju dejstev, na katera napadena sodba v nadaljevanju veže dosojo denarne odškodnine za vse oblike vtoževane škode zmotna, saj nekritično sledi izpovedi tožnice, ki ji verjame "ker ni razlogov zakaj ne bi verjelo", kar je logično napačno, saj bi sodba iz načela, da se konfirmacijske sodbe (trditve) kot je "verjeti tožnici" dokazujejo z objektivnimi dejstvi in ne z neobstoječimi dejstvi, morala navesti dejstva, zaradi katerih tožnici verjame. Takih potrditvenih dejstev pa napadena sodba ne navede, ker jih tožnica niti ne ponudi. Izvedensko mnenje dr. T. ima osnovo prav tako v izjavah tožnice in zato pravno logično ne more potrjevati resničnosti tožničinih izjav in gre zato v sodbenem sklepanju, ko se resničnost tožničine izpovedi poskuša dokazati z izvedenskim mnenjem, za logično napako blodnega kroga, ko se isto dokazuje z istim. Objektivnih potrditvenih dejstev, ki bi same po sebi potrdile resničnost in verodostojnost tožničine izpovedi, ni, ni jih bilo v kazenskem postopku, ni jih v pravdnem postopku, zato je sklepanje napadene sodbe, ki brez realnih dejstev in ob logični napaki idem per idem verjame tožnici, zmotno in zato iz tega zmotnega osnovnega izhodišča v napadeni sodbi dosojena denarna odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode, nezakonita in previsoka. Po prepričanju pritožbe gre med določbo člena 200 in 202 ZOR za razmerje specialnosti in je zato napadena sodba materialnopravno zgrešena, ko odškodnino tožnici za duševne bolečine dosoja po obeh členih in tako dosodi tožnici za isto obliko škode (duševne bolečine) večkratno odškodnino. Materialno pravo je v napadeni sodbi napačno uporabljeno, ker je višina denarne odškodnine previsoka.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec je vložil pritožbo iz vseh možnih razlogov po 338. členu ZPP, v obrazložitvi pritožbe pa je obrazložil le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ker toženec ni pojasnil razlogov o procesnih kršitvah, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus izpodbijane sodbe le v okviru 2. odst. 350. člena ZPP. Pri takem preizkusu pa ni ugotovilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožnik ne more uspeti s pritožbenim vztrajanjem, da kaznivih dejanj, katerih žrtev je bila tožnica, ni storil. Toženec je bil s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega treh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Kazensko sodišče je torej že ugotovilo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in je podana kazenska odgovornost toženca. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek oprla na pravnomočno kazensko sodbo, kar pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodninskem zahtevku vezano na obstoj ugotovljene odgovornosti toženca in pravnomočno ugotovljeno kaznivo dejanje kot tisto toženčevo protipravno ravnanje, ki je tožnici povzročilo škodo, glede katere je zahtevala odškodnino v obravnavanem pravdnem postopku. Po določbi 14. člena ZPP je namreč sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, če temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Iz tega instituta "vezanosti" izhaja, da odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Obsodilna kazenska sodba pa ne onemogoča ugovorov povzročitelja škode, da je podana soodgovornost oškodovanca, da je zahtevek zastaran ipd.. In le to izhaja iz izpodbijane sodbe, da toženec ni zatrjeval "prispevka tožnice", ne pa, kot zmotno razlaga pritožba, da je "podana toženčeva odgovornost tudi zato, ker toženec ni zatrjeval prispevka tožnice...".

Nima tudi prav pritožba, da je bila "tožnici za isto obliko škode (duševne bolečine) prisojena večkratna odškodnina. Možne oblike nepremoženjske škode, za katere lahko gre oškodovancu odškodnina, določa 1. odst. 200. člena ZOR ( ki se v obravnavanem primeru še uporablja, glede na 1060.čl. Obligacijskega zakonika), 2. odst. istega člena pa določa merila, ki se upoštevajo pri določanju odškodnine. V 202. členu ZOR pa je določena pravica do zadoščenja v posebnih primerih, ki pa ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod po 200. členu ZOR. 202. člen ZOR določa, da ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila, med drugim, s silo zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Spolna integriteta, ki je del telesne integritete, je tudi ustavnopravno varovana pravica (35. člen Ustave RS). V 202. členu ZOR je torej določena posebna pravna podlaga, ki daje oškodovancu pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi nedovoljenega posega v spolno integriteto.

Ni mogoče slediti pavšalni graji izvedenskega mnenja dr. T., kateremu toženec v postopku na prvi stopnji ni ugovarjal, za nasprotovanje izvedenskemu mnenju (šele) v pritožbenem postopku pa je prepozno (glede na določbo 337. člena ZPP). Ponavljanje izčrpnih prvostopenjskih ugotovitev glede intenzivnosti in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter posledic, ki so tožnici ostale zaradi nasilnih dejanj toženca, zato ni potrebno in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tudi materialnopravno pravilna. Toženec trdi, da je prisojena odškodnina previsoka. Taka pavšalna graja, brez da bi ponudila kaj nasprotnega razlogom prvostopenjske odločitve, pa ni zadostna. Povsem ustrezna je odškodnina za strah v višini 1.200.000,00 SIT, prisojena zaradi intenzivnega primarnega strahu ob treh obravnavanih dogodkih, predvsem prvem in ob posilstvu, upoštevajoč tožničino starost ter (delno še vedno prisotnega) sekundarnega strahu, v okoliščinah, ki so jo in jo na dogodke spominjajo ter odškodnina za telesne bolečine v višini 300.000,00 SIT (kot vse izhaja iz 1. in 2. odst. 4. strani izpodbijane sodbe, v skladu z merili 200. člena ZOR in podobnimi primeri sodne prakse). Pritožba ne pove, v čem je prisojeni znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti nesorazmeren posledicam, ki jih je tožnica utrpela in omejitvam, ki iz njih izvirajo. Iz travmatskih dogodkov poleti 1997 izvirajo tožničine čustvene motnje, motnje v zbranosti (in s tem neuspeh v gimnaziji in prepis na lažjo trgovsko šolo) in izguba duševnega ravnovesja, socialna izolacija zaradi občutka sramu in razvrednotenja in umik iz družbe sovrstnikov, osebnostna spremenjenost (prej živahna, od dogodkov naprej zaprta vase, depresivna, nezadovoljna sama s seboj), še vedno ima težave s spolnostjo, moreče sanje in depresije. Prisojena odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT zato predstavlja ustrezno zadoščenje za tožničino prizadetost. Gre za spremenjene življenjske zmožnosti tožnice, dosegla je nižjo stopnjo izobrazbe kot bi jo lahko, če ne bi izgubila svojega duševnega ravnovesja, ne more se rešiti posledic nasilnih dogodkov. Vse to je škoda, ki je ni mogoče podcenjevati in je vsekakor primerljiva s prizadetostjo po zelo hudih telesnih poškodbah s trajnimi posledicami. Zato je prisojena odškodnina pravična denarna odškodnina in ne odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse.

Kot že navedeno, se pritožba moti, ko meni, da tožnica ni upravičena do odškodnine tudi po 202. členu ZOR, ki je predvidena kot zadoščenje v posebnih primerih t.i. moralnih nepremoženjskih škod, torej škod, povzročenih v okoliščinah, kakršne predstavljajo tudi obravnavani spolni napadi nad tožnico, ko gre za posebej zavržen način ravnanja. S temi dejanji je bila napadena pravica spolne nedotakljivosti tožnice in storjen prepovedan poseg v njeno spolno integriteto, zaradi česar je tako ob škodnih dogodkih kot po njih intenzivno trpela, kot vse izhaja iz izpodbijane sodbe, ki sloni na tožničini izpovedi in psihiatričnem izvedenskem mnenju, zato tožnici tudi po mnenju pritožbenega sodišča pripada še posebna odškodnina po cit. 202. členu ZOR. Gre za psihične bolečine in trpljenje ob samih obravnavanih dogodkih, občutek ponižanosti, sramu, nemočnosti, umazanosti, ničvrednosti in vrsti drugih bolečih občutkov, kot vse izhaja iz prvostopenjske sodbe, ter tiste bolečine, ki so tem dogodkom sledile v obliki čustvene stiske, ki se je kazala kot resna emocionalna prizadetost, izguba spoštovanja, občutek krivde in izguba zaupanja vase in v druge ljudi, in ki so v lažji obliki prisotne še danes in se izražajo z depresivno naravnanim razpoloženjem tožnice. Opisane psihične bolečine predstavljajo tako škodo v tožničini duševnosti in njeni čustveni sferi, da so tožnici zaznamovale (otroško) mladostno življenje s trpljenjem in bolečinami, kar naj vsekakor ne bi bilo značilno za obdobje mladosti. Zato prisojena odškodnina iz tega naslova ni previsoka. Dosojena odškodnina primerno odraža pomen spolne integritete kot dobrine, ki je v življenju vsakega človeka pomembna, saj predstavlja del njegove celovite duševne oz. osebnostne integritete. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno opravilo ožjo (glede na konkretne okoliščine primera) in širšo individualizacijo (v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse) in pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Tako se izkaže, da pritožba ni utemeljena, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).