Jedro

Prav noben dokaz v spisu ne potrjuje trditve tožene stranke, da je utemeljeno pričakovala, da je ta storitev brezplačna. Predložena licenčna pogodba, ki je bila toženi stranki očitno znana, saj jo je sama predložila, tega ne potrjuje, prav tako pa je omenjeno storitev tožena stranka že prejela tako, da ji je moralo biti znano, da se ta storitev plačuje. Neutemeljen je tudi ugovor, da ni prejela ključa za inštalacijo, saj v nasprotnem primeru kot pravilno ocenjuje izpodbijana sodba, namestitev programa CD ne bi bila možna. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z izpodbijano sodbo, da je tožena stranka blago, ki ga je pravilno prejela in ni zavrnila, dolžna plačati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 149606/2009 z dne 16. 10. 2009 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Tožeči stranki je naložilo (pravilno bi se moralo glasiti toženi stranki), da povrne toženi stranki (pravilno tožeči stranki) stroške v višini 157,70 EUR. V navedeni zadevi je namreč tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti uspela, kar je razvidno tudi iz obrazložitve.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki v obširni pritožbi podrobno obrazlaga vse napake prvostopnega postopka in same sodbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj znesek denarne terjatve ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Zato je prvostopno sodišče pravilno v skladu s 1. odstavkom 496. člena ZPP najprej izdalo sodbo brez obrazložitve, šele po napovedi pritožbe tožene stranke, kot je štelo toženčevo nepravilno pritožbo zoper neobrazloženo sodbo, pa je izdalo še obrazloženo sodbo, zoper katero se je toženec ponovno pritožil. Zato so vsi očitki pritožnika v zvezi s tem neutemeljeni.

Ker gre za spor majhne vrednosti se lahko takšna sodba izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopne sodbe tako ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vse pritožbene razloge pritožnika, ki se nanašajo na ta pritožbeni razlog, višje sodišče ne sme upoštevati.

V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega narok za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Pritožnik namreč šele v pritožbi predlaga zaslišanje direktorja J. Š., kar pa je glede na določilo 1. odstavka 337. člena ZPP, prepozno. V pritožbenem postopku novih dokazov ni več mogoče predlagati.

Izpodbijana sodba ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so tudi v skladu s priloženimi listinami obeh pravdnih strank. Bistvena kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, zaradi česar so vsi očitki, ki jih uveljavlja pritožnik zoper izpodbijano sodbo, neutemeljeni.

Na posamezne navedbe pritožnika pa pritožbeno sodišče še dodaja: Iz računa št. 771003959 (priloga A1), na katerem temelji terjatev tožeče stranke napram toženi stranki, izhaja, da je bil izdan 26. 04. 2007 z datumom zapadlosti 15. 05. 2007, opravljena storitev izdaje blaga pa je navedena z datumom 15. 06. 2007. Opravljena storitev se je nanašala na IBON CD 2007 v vrednosti 192,00 EUR. Vsi pomisleki, ki jih ima pritožnik v zvezi z navedenim računom, za samo odločitev niso bistveni. Bistveno je, da je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka kot leto poprej omenjeno storitev – CD za leto 2007 naročila preko telefona dne 20. 04. 2007 (dokaz: priloga 2), kar tekom postopka ni bilo izpodbito in da je nedvomno, kar je priznala sama tožena stranka, blago dne 15. 06. 2007 tudi prejela. Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da bi morala tožena stranka v primeru, da dejansko ni prejela niti računa niti ni blaga naročila, omenjeno pošiljko tožniku vrniti. Dejstvo, da je pošiljko sprejela in da je kasneje CD tudi uporabila pomeni, da je dolžna blago, ki ga je prejela, plačati.

Prav noben dokaz v spisu ne potrjuje trditve tožene stranke, da je utemeljeno pričakovala, da je ta storitev brezplačna. Predložena licenčna pogodba, ki je bila toženi stranki očitno znana, saj jo je sama predložila, tega ne potrjuje, prav tako pa je omenjeno storitev tožena stranka že prejela tako, da ji je moralo biti znano, da se ta storitev plačuje. Neutemeljen je tudi ugovor, da ni prejela ključa za inštalacijo, saj v nasprotnem primeru kot pravilno ocenjuje izpodbijana sodba, namestitev programa CD ne bi bila možna. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z izpodbijano sodbo, da je tožena stranka blago, ki ga je pravilno prejela in ni zavrnila, dolžna plačati.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo po 353. členu ZPP potrditi. Glede na očitno napako glede povrnitve stroškov v 2. točki izreka, v katero pritožbeno sodišče glede na to, da je bila vložena zgolj pritožba tožene stranke, ni moglo posegati, pa bo moralo prvostopno sodišče to napako odpraviti s popravo sodbe v skladu s 328. členom ZPP.

V navedeni zadevi je odločala sodnica posameznica v skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP, saj ni šlo za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj, niti za rešitev pomembnega vprašanja, glede katerega ni sodne prakse oziroma ta ni enotna.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.