Jedro

Odločitev o združitvi posameznih samostojnih postopkov je procesna odločitev, ki ni obligatorna (prvi odstavek 42. člena ZUS-1). Če ni bila sprejeta, to ne more vzpostaviti izpolnitve pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tudi za nasprotni primer je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, in sicer da združitev zadev, ki jih je (sicer Vrhovno) sodišče iz razlogov procesne ekonomije združilo v skupno obravnavanje in odločanje, ne pomeni, da se vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta pri vprašanju dovoljenosti revizije ugotavlja po seštevku vrednosti posameznih izpodbijanih delov dokončnih upravnih aktov Revidentka s svojimi navedbami ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, sploh ni izpostavljeno.

Prepoved tožbenih novot velja za vsa dejstva, ne glede na njihovo kvaliteto v smislu razširjenosti védenja o njej, kar pomeni, da se mora stranka tudi na dejstvo, za katerega meni, da je splošno znano, sklicevati že v upravnem postopku.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožničini (v nadaljevanju revidentka) tožbi in odpravilo 8. točko izreka odločbe Občinske uprave Občine X (v nadaljevanju prvostopenjski organ), št. 359-0001/2014-84/15 z dne 25. 11. 2014 (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti odmerjene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka), medtem ko je toženkin stroškovni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Prvostopenjski organ je z omenjeno odločbo na podlagi sedmega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Preddvor po uradni dolžnosti odločil: da se stavbo št. 1, k. o. A, priključi na javno kanalizacijsko omrežje (1. točka izreka); da se za to odmeri komunalni prispevek (2. točka izreka); da je zavezanka za njegovo plačilo revidentka (3. točka izreka); da komunalni prispevek znaša 2.143,40 EUR (4. točka izreka); da ga je treba poravnati v največ treh obrokih do 25. 11. 2015 (5. točka izreka); da se plačilo izvede na navedeni račun (6. točka izreka); da če revidentka komunalnega prispevka ne poravna v določenem roku, bodo zaračunane zakonske zamudne obresti (7. točka izreka); da se mora na kanalizacijsko omrežje priključiti do 31. 12. 2014 (8. točka izreka); da stroškov postopka ni (9. točka izreka). Župan Občine X (drugostopenjski organ) je z odločbo št. 359-0001/14-02/16 z dne 27. 10. 2015 revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. 2. Revidentka vlaga revizijo zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njeni tožbi, odpravi sporno odločbo in ustavi postopek, podrejeno, naj zadevo vrne upravnemu organu v nov postopek, še podrejeno pa, naj vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo vseh sodnih stroškov.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidentke, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti plačati določen znesek (prim. sklep Ustavnega sodišča RS U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sklepih (prim. X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010, X Ips 301/2011 z dne 12. 10. 2011 in X Ips 199/2010 z dne 19. 1. 2012).

6. Revidentka v okviru razlogov za dovoljenost revizije obsežno navaja, da ji je upravni organ izdal štiri identične odločbe, ki se nanašajo na stavbe, ki so imele istega lastnika in ki v naravi stojijo (oziroma so stale) ena poleg druge v isti katastrski občini. Ker so izdane štiri popolnoma enake upravne odločbe in sodbe sodišča prve stopnje, gre po njenem mnenju za eno upravno zadevo in bi moralo že sodišče prve stopnje postopke združiti. V tem primeru bi skupna vrednost znašala 34.842,52 EUR in bi bila revizija dovoljena na tej podlagi. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, je kršilo 11. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jasno izpostavlja zahtevo po ekonomičnosti postopka, in 22. člen Ustave RS.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Revidentki je bila v obravnavani zadevi naložena obveznost plačila komunalnega prispevka v povezavi s konkretno stavbo(1) v višini 2.143,40 EUR. Navedena odmera je vsebinsko odvisna od konkretnih značilnosti stavbnega zemljišča in na njem stoječega objekta (82. člen ZPNačrt(2)), ne pa od medsebojno sosednje lege objektov v isti katastrski občini in enotnega lastništva objektov, kot meni revidentka. Ker gre tudi po njenih zatrjevanjih v izpostavljenih primerih za odmero komunalnega prispevka za štiri različne objekte (posledično tudi za njihova stavbna zemljišča), to pomeni štiri obveznosti plačila komunalnega prispevka za kanalizacijsko omrežje in torej za štiri upravne zadeve.

8. Kolikor revidentka s svojimi navedbami o nujnem skupnem obravnavanju zadev odpira vprašanje procesne ekonomije odločanja v upravnem sporu (njegove hitrosti in čim nižjih stroškov), je to - vključno z na tej podlagi zatrjevano kršitvijo 11. člena ZPP in 22. člena Ustave – za presojo izpolnjevanja obravnavanega pogoja nepomembno. Odločitev o združitvi posameznih samostojnih postopkov je namreč procesna odločitev, ki ni obligatorna (prvi odstavek 42. člena ZUS-1). Če tovrstna odločitev ni bila sprejeta, to ne more vzpostaviti izpolnitve pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (enako VS RS v sklepu X Ips 234/2011 z dne 24. 5. 2012). Tudi za nasprotni primer je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, in sicer da združitev zadev, ki jih je (sicer Vrhovno) sodišče iz razlogov procesne ekonomije združilo v skupno obravnavanje in odločanje, ne pomeni, da se vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta pri vprašanju dovoljenosti revizije ugotavlja po seštevku vrednosti posameznih izpodbijanih delov dokončnih upravnih aktov (sklep X Ips 5/2012 z dne 19. 4. 2012).

9. Glede na navedeno v obravnavani zadevi ni izpolnjen vrednostni pogoj za vsebinsko obravnavanje revizije.

10. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(3)

11. Revidentka s svojimi navedbami ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, ni določno izpostavljeno. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.(4)

12. Zato Vrhovno sodišče dodaja, da tudi če bi bilo utemeljevanje revizije mogoče razumeti v smislu, da revidentka želi odgovor na trditev na 8. strani revizije (ki je sicer umeščena v poglavje glede utemeljenosti revizije), in sicer »da ob dejstvu, da se glede na izrek izpodbijanih sodb Upravnega sodišča revidentki ni potrebno priključiti na kanalizacijsko omrežje, je po njeni oceni očitno, da glede na dikcijo 80. člena ZPNačrt tudi ne more biti zavezanka za plačilo komunalnega prispevka«, revizije na tej podlagi ni mogoče dovoliti. Revidentka namreč trdi, da je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se ji ni treba priklučiti na kanalizacijsko omrežje, kar pa ne drži. V izpodbijani sodbi je v povezavi s I. točko izreka(5) navedlo le, da prvostopenjski organ ni inšpekcijski organ in nima zakonskega pooblastila za naložitev obveznosti priključitve na kanalizacijsko omrežje, da pa je obveznost priključitve določena že v Odloku o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Preddvor, ki direktno zavezuje.

13. Vsebinske presoje revizije pa ne narekuje niti stališče, da splošno znano dejstvo ne more konstituirati nedovoljene tožbene novote.(6) Da to ne drži, je mogoče ugotoviti že ob branju tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1. Navedeni zakon v omenjeni določbi 20. člena določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V 52. členu, ki določa pogoj za uveljavljanje tožbenih novot, pa tožniku nalaga, da obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, in pojasnjuje, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

14. Prepoved tožbenih novot torej velja za vsa dejstva, ne glede na njihovo kvaliteto v smislu razširjenosti védenja o njej, kar pomeni, da se mora stranka tudi na dejstvo, za katerega meni, da je splošno znano, sklicevati že v upravnem postopku (ni pa ji ga treba dokazovati ‒ drugi odstavek 165. člena ZUP).

15. Vrhovno sodišče še poudarja (med drugim glede revizijske navedbe, da je upravni organ kršil 8. člen ZUP), da presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta glede na prvi odstavek 85. člena ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog, zato tudi kršitve določb ZUP ne morejo vzpostaviti pomembnih pravnih vprašanj. Prav tako niso predmet revizijske obravnave vprašanja, povezana z zmotno ali nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

16. Ker ni izkazan niti pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

17. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) S plačilom komunalnega prispevka je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo (četrti odstavek 79. člena ZPNačrt), pri čemer se šteje, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti (peti odstavek istega člena).

(2) Ta določa, da se komunalni prispevek določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo.

(3) Primerjaj sklepe V rhovnega sodišča RS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (4)

Enako npr. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012. (5) O delni ugoditvi tožbi in odpravi 8. točke izreka odločbe Občine Preddvor glede naložene obveznosti priključitve na kanalizacijsko omrežje.

(6)

Revidentka je v tožbi navedla, da je stavba št. 1 priključena na čistilno napravo, v pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2015 pa, da je bila stavba porušena v letu 2013 (pred izdajo prvostopenjske odločbe). Sodišče je slednje zavrnilo kot nedovoljeno tožbeno novoto, ker revidentka tega dejstva ni zatrjevala v upravnem postopku (niti v pritožbi) in ni navedla opravičljivega razloga za zamudo, ter dodalo, da je bila že z dopisom z dne 15. 10. 2014 obveščena, da lahko sporoči spremembo podatkov o stavbi.