Jedro

Vprašanje očetovstva ni mogoče reševati kot predhodnega vprašanja znotraj vsakega posameznega postopka posebej.

Glede na dejstvo da je toženec, kljub neurejenemu formalnopravnemu statusu, vedel, da je bil pokojni M. L. biološki oče tožnika in je kljub temu oporekal navedenemu dejstvu, je povzročil potrebo po vložitvi tožbe, zaradi česar mora sam nositi stroške pravdnega postopka, v katerem je tožnik v celoti uspel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v II točki izreka (sklep o stroških postopka) spremeni tako, da se znesek 422,17 EUR nadomesti z zneskom 1.116,32 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 166,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15-tih dni tožeči stranki povrniti 422,17 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeni sklep, vsebovan v sodbi, se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določilo 413. člena ZPP. Kriterijev za uporabo prostega preudarka je več in sicer od premoženjskega stanja strank in razlogov za spor, pa do uspeha v pravdi. Pri odločanju je namreč treba upoštevati vse okoliščine posameznega primera. Tožnika je v tožbo prisilil toženec, ki je v zapuščinskem postopku nasprotoval njegovemu statusu dediča po pok. M. L. Č bi toženec v zapuščinskem postopku tožniku priznal status sina pokojnika oziroma status dediča, ne bi bilo potrebe po formalno pravni ureditvi vprašanja ugotovitve očetovstva. Tožnik je sprožil postopek in pri tem uspel. Toženec je vedel oziroma je bilo v družini toženca jasno, da je pokojni M. L. tožnikov oče. Dejstvo, da je po izgubi brata in očeta med pravdnima strankama prišlo do nekaj zamer, kar vse je botrovalo toženčevemu sprva odklonilnemu odnosu do tožbe, ni opravičila za toženčevo zanikanje dobro znanega mu dejstva (da je pokojni tožnikov oče) in prav tako ni opravičila niti za pasivnost toženca v predmetnem postopku. S tem, ko ni odgovoril na tožbo, je toženec povzročil potrebo po izdelavi DNK analize in posledično dodatne stroške. Prosti preudarek po 413. členu ne izključuje uporabe splošnih določb ZPP o povrnitvah pravdnih stroškov po načelu uspeha.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V zapuščinskem postopku po pokojnem M. L. se je kot dedič priglasil tudi zapustnikov nezakonski sin K. Š. Ker je med postopkom med pokojnikovim bratom I. L. in K. Š. prišlo do spora glede zatrjevanega sorodstvenega razmerja, je zapuščinsko sodišče K. Š. napotilo na pravdo. V zapuščinskem postopku je torej prišlo do spora ali gre nezakonskemu sinu dedna pravica, ker očetovstvo zapustnika ni bilo vpisano v rojstno matično knjigo. Na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča je tožnik vložil tožbo na ugotovitev, da je oče tožnika pokojni M. L. ter da je tožnik upravičen do dedovanja po pokojnem kot zakoniti dedič.

6. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik tožbo na ugotovitev očetovstva moral vložiti tudi, če toženec v zapuščinskem postopku njegovi trditvi, da je bil pokojnik njegov oče, ne bi nasprotoval. Res vprašanje očetovstva ni mogoče reševati kot predhodnega vprašanje znotraj vsakega posameznega postopka posebej, vendar pa zapuščinsko sodišče na podlagi 180. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD o osebah, ki bi bile lahko poklicane k dedovanju, (bodisi na podlagi zakona oziroma oporoke) pridobi podatke na podlagi smrtovnice, ki jih dajejo pokojnikovi sorodniki, osebe, s katerimi je pokojnik živel in druge osebe, ki lahko dajejo podatke, ki se vpisujejo v smrtovnico. Šele, če je med strankami zapuščinskega postopka sporno dejstvo, da ima neka oseba status, ki ji omogoča, da je po zakonu poklicana k dedovanju (potomec, zakonski oz. izvenzakonski partner), sodišče na podlagi 210. člena ZD prekine zapuščinsko obravnavo in stranke napoti na pravdo za ugotovitev spornega dejstva, od katerega je odvisna kakšna njihova pravica. Glede na dejstvo da je toženec, kljub neurejenemu formalnopravnemu statusu, vedel, da je bil pokojni M. L. biološki oče tožnika in je kljub temu oporekal navedenemu dejstvu, je povzročil potrebo po vložitvi tožbe, zaradi česar mora sam nositi stroške pravdnega postopka, v katerem je tožnik v celoti uspel. 7. Tožeča stranka je tako na podlagi 23. člena Zakona o odvetniški tarifi v zvezi z tar. št. 3100 in 3102 upravičena do povrnitve naslednjih pravdnih stroškov: nagrada za postopek na prvi stopnji 89,70 EUR, nagrada za narok 82,70 EUR, pavšalni stroški v višini 20,00 EUR, 20 % DDV, sodna taksa v višini 41,00 EUR ter stroški DNK analize v višini 844,32 EUR, skupaj 1.116,32 EUR.

8. Pravilna uporaba materialnega prava zato narekuje spremembo stroškovne odločitve, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sklep o stroških spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP in je tožnik upravičen do njihovega povračila, ker je s pritožbo uspel. Stroški so odmerjene v skladu z odvetniško tarifo in znašajo: nagrada za postopek 110,4 EUR, pavšalni stroški za poštnino in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR, 20% DDV, ter sodna taksa 10,00 EUR, skupaj torej 166,48 EUR, v primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.