Jedro

O sodnikovem protipravnem ravnanju lahko govorimo le tedaj, če sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali če določen predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti ali če iz tega razloga namerno ugotovi relevantne dejanske okoliščine v nasprotju z rezultati dokaznega postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba razveljavi: v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko Z. in četrtotoženo stranko R. L., L. in odločitvi, da jima je dolžnik dolžan povrniti pravdne stroške ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v odločitvi o povrnitvi stroškov pravdnega postopka drugotoženi stranki B. P. ter se njegov predlog za povrnitev stroškov zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in sodba v nerazveljavljenem delu potrdi v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko R. S. in drugotoženo stranko B. P. ter da je dolžnik dolžan prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da so mu tožene stranke solidarno dolžne plačati znesek 292.939,41 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženim strankam pravdne stroške, in sicer prvotoženi stranki v znesku 5.760,45 EUR, drugotoženi stranki v znesku 3.607,74 EUR, tretjetoženi stranki v znesku 1.649,50 EUR in četrtotoženi stranki v znesku 7.953,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge in predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe. Poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati listini z dne 2.5.2003 in dogovor z dne 2.11.1997, saj ti dve listini nista bili vloženi prepozno, prav tako z njima ni bilo poseženo v načelo ekonomičnosti postopka. V razmerju do prvotožene stranke se je sodišče nepravilno odločilo, da naj ne bi bila dokazana protipravnost ravnanja sodišč. Tožeča stranka je nedvomno ponudila ustrezno trditveno podlago glede ravnanja prvotožene stranke oz. njenih organov, zaradi katerih nosi odškodninsko odgovornost. Tožeča stranka je poleg dejstva samega trajanja postopka izrecno zatrjevala tudi nepravilnost ravnanja izvršilnih sodišč, ki niso ugodile tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe. Dolgotrajnost postopka se ne sme in ne more opravičiti zgolj s tem, da je bila zadeva obravnavana kar na šestih stopnjah, od tega na petih meritorno. Tožnik je ves čas postopka izpostavljal okoliščino, da je bila zaradi ravnanja sodišča prodana njegova nepremičnina v času, ko je postopek ugotavljanja veljavnosti izvršilnega naslova še v teku. Prvostopno sodišče bi samo moralo presojati protipravnost ravnanja izvršilnih sodišč in se ne zadovoljiti zgolj z zaključkom, da je bila odločitev izvršilnih sodišč pravnomočna in s tem zakonita. Sodba je nerazumljiva in se ne da preizkusiti v delu, kjer sodišče navaja, da naj bi bile navedbe tožeče stranke glede protipravne zavrnitve odloga izvršbe neutemeljene. Sodišče je upravičilo ravnanje izvršilnih sodišč z navedbo, da je potrebno upoštevati tako naravo sodniškega dela kot tudi sodniško imuniteto, vendar takšno stališče ne more vzdržati. Izvršilna sodišča so v primeru tožnika ravnala v nasprotju s pravili materialnega prava, kot so tudi napačno ugotovila dejansko stanje, prav tako je odločitev izvršilnih sodišč odstopala od uveljavljene sodne prakse. Dejstvo je, da je bila tožnikova nepremičnina prodana še preden je bilo o zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova odločeno z izrednim pravnim sredstvom. Dejstvo je, da je bilo izvršilno sodišče z revizijskim postopkom seznanjeno in tudi, da je tožnik opozarjal na številne nepravilnosti, da je vložil tožbo, s katero je izpodbijal posojilno pogodbo s klavzulo o izvršljivosti in da je bilo o njegovem zahtevku odločano kar šest let. Kljub temu je tožnik storil prav vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil prodajo svoje nepremičnine, a mu to zaradi nepravilnega in nezakonitega in tudi nerazumljivega ravnanja sodišč ni bilo omogočeno. Tožnik je izpostavil ne samo dolgotrajnost sojenja, ki je rezultirala v nesprejemljivi in nezakoniti prodaji, ampak tudi, da prvotožena starka ni zagotovila poštenega sojenja in predvsem učinkovitih pravnih sredstev, ker če bi bilo vse to izvedeno, do takšne katastrofe pri tožniku sploh ne bi moglo priti. Odločitev glede odgovornosti glede drugotožene stranke je v celoti nepravilna, saj bi sodišče v razmerju do nje moralo izdati zamudno sodbo, ker so obstajali vsi zakonski pogoji, da sodišče tako ravna. Nedvomno je podana trditvena podlaga za obstoj vzročne zveze drugotoženčevega protipravnega ravnanja in nastanka škode tožnika. Neutemeljeni so očitki sodišča, da tožeča stranka ni konkretizirala vzročne zveze med ravnanjem drugotožene stranke in nastankom nepremoženjske škode, kajti drugotoženec je s svojim protipravnim ravnanjem sploh povzročil, da se je celotno dogajanje začelo odvijati in da je prišlo do prodaje tožnikovih nepremičnin. Prav tako je povsem nerazumljiva odločitev sodišča, da je zahtevek zoper tretje in četrtotoženo stranko zavrnilo, ker naj bi bil zastaran. Tožnikova terjatev za povračilo škode do toženih strank ni zastarala, kajti tožnikove nepremičnine so bile na javni dražbi prodane šele v letu 2004, v marcu 2005 pa je tožnik šele prejel sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo razsojeno, da posojilna pogodba ni veljavna v delu, ki se nanaša na zavarovanje posojila in vknjižbo zastavne pravice. Tako ne more biti dvoma, kdaj je tožniku škoda nastala in kdaj je zanjo izvedel oz. imel sploh podlago, da lahko povračilo škode zahteva. Nikakor ni mogoče trditi, da je subjektivni rok za uveljavljanje premoženjske škode potekel v letu 2001, gre za popolnoma nepravilno in nesprejemljivo odločitev sodišča. Glede zahtevka za povračilo nepremoženjske škode se je sodišče postavilo na popolnoma neutemeljeno stališče, da je tožniku škoda začela nastajati že v letu 2000. Tožeča stranka je izrecno pojasnila, da ji je škoda začela nastajati leta 2004, prav tako pa navedeno izhaja tudi iz predloženih dokazov. V zvezi s četrtotoženo stranko se je sodišče postavilo na povsem zmotno stališče, da ji sploh ni mogoče očitati nepoštenega ravnanja, pri čemer svoje odločitve ni obrazložilo in ni pojasnilo na kakšni podlagi gradi zaključke. Iz vseh izvedenih dokazov je jasno izkazano, da je dejansko šlo za navidezni in fraudulozni pravni posel, ko četrtotoženka drugotožencu ni nikoli izročila nikakršnega denarja. Sodišče v razmerju do četrtotožene stranke niti ni ugotavljalo obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti, čeprav so te nedvomno podane in izkazane, ker je popolno neutemeljeno zaključilo, da gre za zastaran zahtevek. Tudi se posledično pritožuje zoper odločitev o stroških, pri čemer poudarja, da se odločitev ne da z ničemer preizkusiti. Popolnoma nesprejemljiva je odločitev, da je moral tožnik drugotoženi stranki plačati stroške, saj v postopku sploh ni imela statusa aktivne stranke in bi zoper njo tako ali tako morala biti izdana zamudna sodba.

Odgovora na pritožbo sta vložila drugotoženec in četrtotoženka, oba zavračata vse pritožbene trditve in predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

V pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 1. odstavkom 286. člena ZPP je brez podlage, saj je tožeča stranka dokazni listini predložila prepozno. V ostalem pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

V tej pravdni zadevi tožnik zahteva, da mu toženci povrnejo premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi prodaje njegove nepremičnine v izvršilnem postopku, do katere je prišlo zaradi sklenjene posojilne pogodbe v obliki notarskega zapisa, s katero je drugotoženec v imenu tožnika na podlagi pooblastila z dne 11.12.1997 zastavil tožnikove nepremičnine četrtotoženi stranki. Tožnik je namreč s tožbo izpodbijal veljavnost navedene posojilne pogodbe v delu, ki se nanaša na zavarovanje terjatve in s svojim zahtevkom uspel (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 413/2003 z dne 25.11.2004). Odškodninski zahtevki, ki jih tožnik uveljavlja zoper vsakega od tožencev imajo drugačno podlago, enako tudi ugovori, s katerimi zavračajo odškodninsko odgovornost (razen drugega toženca, ki ni odgovoril na tožbo).

Odškodninsko odgovornost prve toženke tožnik utemeljuje z nerazumno dolgim trajanjem pravdnega postopka, v katerem je Vrhovno sodišče šele s sodbo z dne 25.11.2004 njegovemu zahtevku ugodilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo najprej obstoj morebitne kršitve sojenja v razumnem roku. Pri tem je v sodbi zavzelo stališče, da zagotavlja pravico do povračila škode v tovrstnih primerih 26. člen Ustave RS ob uporabi splošnih pravil civilnega odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika - OZ. Neposredno uporabo Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO pa je zavrnilo sklicujoč se na prehodno določbo 25. člena, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da bi vložila zahtevo za pravično zadoščenje na ESČP. Vendar je v zvezi s tem potrebno upoštevati, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18.3.2010 ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s 4. odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s 1. odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007 in do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče je hkrati določilo način izvršitve te odločbe. Do odprave neskladja se v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1.1.2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja, uporabljajo ustrezne določbe ZVPSBNO. Četudi sodišče prve stopnje pri odločitvi ni uporabilo navedenih določb (predvsem 4. člena ZVPSBNO, ki opredeljuje merila za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), pa to še ne pomeni, da presoje ni opravilo na smiselno enak način, kar je dopustno (odločba Ustavnega sodišča Up-2965/08 z dne 13.5.2010). Ugotovilo je namreč, da je postopek res trajal več kot šest let, vendar kljub temu ni ugotovilo protipravnosti ravnanja prvotožene stranke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločilno dejstvo, da je bila zadeva v tem času obravnavana kar petkrat meritorno, kar je posledica drugačne pravne presoje spornih vprašanj v tej zadevi in ne zavlačevanja postopka oz. drugih zastojev v postopku. Pritrditi je sicer mogoče pritožbenemu stališču, da dejstvo, na koliko stopnjah je bilo odločeno v zadevi, ni edino merilo presoje protipravnosti ravnanja sodišča, Kljub temu pa ugotovljene okoliščine poteka pravdne zadeve P 3124/2001 – II tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadoščajo za pravilnost odločitve.

V nadaljevanju tožeča stranka v pritožbi predvsem izpostavlja nepravilnosti v ravnanju izvršilnega sodišča in posledično odškodninsko odgovornost prvotožene stranke za nedopustno ravnanje sodišča. V izvršilnem postopku je tožnik predlagal odlog izvršbe, njegov predlog je Okrajno sodišče v Krškem v zadevi In 2002/00050 z dne 3.7.2003 zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom III Cp 1408/2003 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep in ga potrdilo. Vsekakor je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko obveznost (26. člen Ustave RS). Za nastanek odškodninske obveznosti pa morajo biti izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta, tako nedopustno ravnanje, kot škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo protipravno ravnanja sodišča z vidika morebitnega odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Po ustavljeni sodni praksi je potrebno pri presoji izhajati iz narave sodnikovega dela. Zanjo je značilna prosta dokazna ocena (8. člen ZPP) in neodvisnost sodnikov pri sojenju na vseh stopnjah (125. člen Ustave RS in 2. odstavek 11. člena Zakona o sodiščih – ZS). O sodnikovem protipravnem ravnanju lahko govorimo le tedaj, če sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali če določen predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti ali če iz tega razloga namerno ugotovi relevantne dejanske okoliščine v nasprotju z rezultati dokaznega postopka (sodba VS RS II Ips 64/2010). Prvostopenjsko sodišče pri presoji protipravnosti ravnanja izvršilnih sodišč ni le sledilo zaključkom, da je bila odločitev pravnomočna in zato zakonita, ampak je slednjo tudi vsebinsko ocenilo v luči prej predstavljene narave sodnikovega dela. Predlog za odlog izvršbe je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ob vložitvi predloga ni izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva škoda in da bo ta večja od tiste, ki jo zaradi odloga lahko trpi upnik. Pritožbeno sodišče je tej oceni sledilo, z dodatnimi argumenti, pri čemer ima odločitev podlago v ugotovljenih dejanskih trditvah tožnika v predlogu za odlog izvršbe in jasni določbi 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izvršilno sodišče torej ni ravnalo v nasprotju z materialnopravnimi določbami, niti ni odločitev odstopala od uveljavljene sodne prakse, pač pa je posledica ravnanja samega tožnika, ker ni izkazal zakonskih pogojev za odlog izvršbe. Končno pa tožnik prvotoženi stranki neutemeljeno očita tudi, da poleg kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah – EKČP ni v skladu z določili 13. člena EKČP zagotovila tožniku poštenega sojenja in predvsem učinkovitih pravnih sredstev. Ker je tožnik tako v pravdnem kot izvršilnem postopku imel vse možnosti izpodbijati odločitve sodišča z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, kar je tudi storil in v pravdnem postopku tudi dosegel spremembo odločitve nižjih sodišč, za takšen očitek ni nobene podlage.

Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko je odvisna od presoje sklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša nanj. Toženec namreč ni odgovoril na tožbo, čeprav mu je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje moralo presojati obstoj oz. neobstoj morebitnih predpostavk za izdajo zamudne sodbe glede na takrat veljavno določbo 318. člena ZPP. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, v primeru odsotnosti te predpostavke pa je sodišče tožbeni zahtevek po določbi 3. odstavka 318. člena ZPP zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno preizkusilo pravno podlago za tožbeni zahtevek glede na trditveno podlago, ki jo je tožnik ponudil v tožbi. Od toženca je zahteval povrnitev škode, ker je slednji vedel, da mu je tožnik dal pooblastilo za zastavitev njegovih nepremičnin zgolj pri banki in ker je zastavil njegovo nepremičnino za posojilo, ki ga naj sploh ne bi nikoli prejel. Iz tožbe sicer izhaja opis vseh okoliščin sklenitve sporne posojilne pogodbe, v kateri je bil tožnik na podlagi pooblastila, ki ga je dal drugotožencu, udeležen kot zastavitelj nepremičnine, prav tako je iz trditvene podlage tožbe razvidno dejstvo prekoračitve pooblastila in prodaje tožnikove nepremičnine, torej glede predpostavk nedopustnega škodnega ravnanja ter po presoji pritožbenega sodišča tudi škode (četudi jo tožnik uveljavlja solidarno od vseh tožencev). Vzročna zveza med njima, ki je tudi tožnikovo trditveno in dokazno breme, pa iz tožbenih trditev ne izhaja. Manjka namreč tista logična povezava med ravnanjem drugega toženca in zatrjevano škodo, ki jo sodišče prve stopnje pravilno izpostavi, namreč v čem je samovoljna prekoračitev pooblastila in sklenitev posojilne pogodbe s fizično osebo namesto z banko privedla do nastanka škode, saj neplačilo enemu ali drugemu pripelje do enake posledice (vrnitev dolga).

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo in drugotoženo stranko, v dejanskem in pravnem pogledu pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo v tem obsegu potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Pač pa ima pritožba prav, ko opozarja na zmotno uporabo materialnopravnih določb ZOR oz. OZ, ki so bile podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku tretje in četrte tožene stranke. Zoper navedeni je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi poteka zastaralnih rokov za uveljavljanje tožnikove odškodninske terjatve. Okoliščine, ki so pomembne za začetek teka zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah, izhajajo iz določbe 352. člena OZ (enako 376. člen ZOR). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnik že na dan overitve posojilne pogodbe dne 14.9.1998 izvedel za obseg premoženjske škode in kdo jo je povzročil, ni pravilno. Četudi je tožnik takrat res ocenil ravnanje notarke kot nezakonito, škoda dejansko takrat še ni nastala oz. so škodljive posledice pogodbe nastale šele kasneje in sicer takrat, ko je bila realizirana prodaja tožnikove nepremičnine v izvršilnem postopku (dne 28.6.2004). Ker tožnik do tega dejanja ni mogel z gotovostjo vedeti za takšno posledico, je nesprejemljivo stališče, da se je škoda takrat šele materializirala. Enako je zmotna ugotovitev sodišča o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka za uveljavljeno nepremoženjsko škodo. Glede vednosti o škodi je stališče sodne prakse, da je ta pogoj izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. To pa je takrat, ko se škoda (njen obseg) stabilizira. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je škoda tožniku začela nastajati leta 2000. Glede na njegovo izpoved in predloženo listinsko dokumentacijo, ki ji sodišče prve stopnje očitno sledi, se pri tožniku zatrjevana nepremoženjska škoda takrat še ni stabilizirala. Zato ni podlage za zaključek o začetku teka zastaralnega roka že v letu 2000. Zavrnitev tožbenega zahtevka zoper četrtotoženo stranko ravno tako temelji na zastaranju tožnikove terjatve, torej enako kot zgoraj na zmotni uporabi materialnopravnih določb glede začetka teka zastaralnega roka za odškodninske terjatve. V nadaljnjih razlogih sodišče prve stopnje sicer ugotavlja in ocenjuje, da so nedokazane tožnikove trditve, da je šlo pri sklepanju posojilne pogodbe za navidezni pravni posel. Glede na trditveno podlago tožbe pa takšno stališče zaenkrat ne zadostuje za sklep o pomanjkanju elementa nedopustnega ravnanja četrtotoženke, saj je iz nadaljnje obrazložitve sodbe očitno, da se sodišče prve stopnje z obstojem predpostavk odškodninske odgovornosti glede četrte toženke ni ukvarjalo, ampak zahtevek zoper njo zavrnilo zoper zastaranja. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper tretje in četrto toženo stranko dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera tudi ocenjuje, da ne more samo dopolniti postopka, je v tem obsegu pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da presodi utemeljenost tožnikove odškodninske terjatve.

Odločitev o povrnitvi stroškov pravdnega postopka prvi toženki je pravilna in v skladu z določili 154. in 155. člena ZPP ter jo je v celoti mogoče preizkusiti. Odločitev o povrnitvi stroškov postopka drugemu tožencu pa je v nasprotju s tema določbama, zato je sodišče druge stopnje v tem delu ugodila pritožbi in sodbo razveljavilo ter predlog drugega toženca za povrnitev stroškov postopka zavrnilo. Ker drugi toženec ni podal odgovora na tožbo in v nadaljnjem postopku ni imel več možnosti aktivno delovati v postopku, je v nasprotju z določbo 155. člena ZPP odločitev, naj mu tožnik povrne priglašene stroške postopka, četudi se je glavnih obravnav v tej zadevi udeleževal. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa ima podlago v določbi 165. člena ZPP.