Jedro

Višje sodišče lahko zgolj pritrdi dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki temeljijo na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Iz ugotovljenega dejanskega stanja obravnavane zadeve jasno izhaja, da je bilo poslovno sodelovanje dobave gradbenega materiala dogovorjeno med tožencem in tožečo stranko.

Tožeča stranka je v svojih vlogah kontinuirano in konkretno zatrjevala, da je elektronska in SMS komunikacija potekala med A. A. in tožencem, slednje pa je nato izkazovala z zaslišanjem A. A. ter listinskimi dokazi. Izpovedbe priče v sklopu razčiščevanja takšnih trditev in s tem povezanih pojasnil v smislu identifikacije telefonske številke tako ni mogoče šteti za širjenje trditvene podlage, pač pa za dokazovanje obstoječih trditev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 839,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu v roku 15 dni plačati tožeči stranki 55.513,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov glavnice (I. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil toženec in višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožencu pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je tožeča stranka iztoževala plačilo kupnine za prodano blago (gradbeni material) na podlagi izstavljenih računov v skupnem znesku 55.513,28 EUR, pri čemer se je toženec zahtevku upiral z ugovorom pasivne legitimacije in zatrjeval, da s tožečo stranko ni bil v poslovnem odnosu. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugovore toženca zavrnilo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6.Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da je napačno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve ter zatrjuje, da tožeča stranka poslovnega razmerja s tožencem ni izkazala. Ob tem pojasnjuje, da je sporni gradbeni material pri tožeči stranki naročil B. B., dejanski poslovodja in zunanji sodelavec družbe C., d. o. o. (katere formalni direktor in edini družbenik je sicer toženec). Tožeča stranka naj bi B. B. v dogovoru s komercialistom tožeče stranke A. A. dobavljeno blago knjižila na toženca brez njegove vednosti in mu ga tudi zaračunala, pri čemer pa je bil gradbeni material v resnici dobavljen družbi C., d. o. o.

7.Povzete pritožbene navedbe ne vzdržijo kritične presoje. V skladu s pritožbenimi pojasnili naj bi toženec namreč za izstavljanje računov v njegovo breme in brez njegove vednosti ter zatrjevano goljufivo ravnanje B. B. izvedel okoli 29. 3. 2019, ko so na njegov naslov pričeli prihajati računi za dobavljen material, pri čemer pa naj kljub temu pri tožeči stranki ne bi urgiral (v smislu zavrnitve plačila obstoječih faktur in prizadevanja za ustavitev goljufive prakse) in je tožeča stranka v obdobju med 29. 3. 2019 in 6. 8. 2019 v breme toženca izdala kar 63 računov. Iz pritožbenih navedb izhaja, da naj bi toženec z izdanimi računi sicer soočil B. B., pri čemer pa naj bi se nato zanesel na njegova zagotovila, da bodo računi poravnani, v tem kontekstu (glede načina poplačila dolga) pa naj bi se okoli 6. 6. 2019 tudi udeležil sestanka z B. B. in A. A. na črpalki v D.

8.Po presoji višjega sodišča gre za neprepričljivo pritožbeno tezo, v skladu s katero naj bi toženec torej več kot štiri mesece bil obveščen o domnevni goljufiji, ki se odvija v njegovo škodo, pri čemer naj bi se v tem času zgolj udeležil neformalnega sestanka z B. B. in predstavnikom tožeče stranke, na katerem je bilo govora o poplačilu do tedaj nastalega dolga, pri čemer so se računi v breme toženca tudi po tem sestanku še naprej izdajali vse do 6. 8. 2019 (nadaljnja dva meseca). Takšna pritožbena zatrjevanja niso v skladu s poslovno in življenjsko logiko in jim ni mogoče slediti.

9.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazni zaključek glede obstoja poslovnega razmerja med tožečo stranko in tožencem oprlo zlasti na sledeče ugotovitve: (1) na dobavnicah in izstavljenih računih je toženec naveden kot naročnik blaga, (2) poslovno sodelovanje s tožencem je na zaslišanju potrdil zakoniti zastopnik tožeče stranke ter podrobno opisal komercialist tožeče stranke A. A., (3) B. B. je v svoji izpovedbi pojasnil, da je veljal dogovor, da bo naročnik spornega gradbenega materiala toženec, saj družba C., d. o. o. (kot tedaj novoustanovljena družba), ne bi mogla biti naročnik z odlogom plačila, (4) iz SMS komunikacije med tožencem in A. A. izhaja, da je toženec poznal podrobnosti poslovnega sodelovanja, (5) v elektronskem sporočilu z dne 15. 3. 2019 (poslano z naslova info@c.com) je izrecno v imenu toženca (Instalacije E. E., s.p.) posredovano naročilo blaga ter podpisan toženec, v elektronskem sporočilu z dne 4. 9. 2019 (poslano z naslova: info@c.com) pa so obširno pojasnjeni razlogi zamika plačila in obljubljena rešitev situacije, pri čemer je sporočilo naslovljeno: Poplačilo E. E., na koncu pa podpisan toženec, (6) uslužbenka tožeče stranke je dne 5. 6. 2019 na elektronski naslov toženca (e.e@siol.net) posredovala sporočilo o podaljšanju valute glede poslovnega sodelovanja, (7) toženec, A. A. in B. B. so se okoli 6. 6. 2019 sestali na črpalki v D. in se dogovarjali o plačilu do tedaj nastalega dolga iz poslovnega razmerja (kar med strankama niti ni sporno).

10.V skladu z navedenim lahko višje sodišče zgolj pritrdi dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki temeljijo na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Iz ugotovljenega dejanskega stanja obravnavane zadeve jasno izhaja, da je bilo poslovno sodelovanje dobave gradbenega materiala dogovorjeno med tožencem in tožečo stranko. Kot je to v svoji izpovedbi smiselno pojasnil B. B., je do tega dogovora prišlo, ker novoustanovljena družba C., d. o. o. (za potrebe katere se je material dejansko naročal), ni imela možnosti dobave blaga z odlogom plačila, B. B. pa je v tistem času deloval kot nekakšen neuradni pomočnik toženca pri poslovanju družbe C., d. o. o., in je tudi sam naročal gradbeni material, vendar vse v skladu s predhodnim generalnim dogovorom med tožencem in tožečo stranko. Tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke je glede tega potrdil, da je bilo poslovno sodelovanje s tožencem z odlogom plačila odobreno, ker je šlo za samostojnega podjetnika s pozitivnim poslovanjem, ki za prevzete obveznosti jamči s svojim premoženjem. Ob upoštevanju, da je bil v kritičnem času toženec direktor in edini družbenik enoosebne družbe C., d. o. o., takšno postopanje (dejansko je torej šlo za omogočanje dobave blaga z odlogom plačila za povezani poslovni subjekt) ni bilo brez poslovne logike, kot to navaja pritožba, saj je bilo takšno ravnanje povsem skladno s toženčevimi ekonomskimi interesi.

11.Vezano na pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo na kakšen način naj bi toženec stopil v poslovni odnos s tožečo stranko in kako ga je sam ali preko drugih oseb vzdrževal, višje sodišče poudarja, da navedene okoliščine izhajajo iz pisne izjave in izpovedbe priče A. A., katero je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot verodostojno, artikulirano in podprto z drugim procesnim gradivom ter jo kot takšno upravičeno tudi v celoti sprejelo.

12.A. A. je izpovedal, da mu je sodelavec F. F. (tudi zaposlen pri tožeči stranki) posredoval elektronsko sporočilo toženca s povpraševanjem za gradbeni material, pri čemer mu je F. F. tudi pojasnil, da gre pri tožencu za poznanega naročnika, ki je v preteklosti račune vselej plačal. Navedeno je v svoji izpovedbi in pisni izjavi potrdil tudi F. F., ki je pojasnil, da ga je februarja 2019 toženec osebno kontaktiral po telefonu in ga seznanil, da je izvajalec del na večjem gradbišču in potrebuje večjo količino gradbenega materiala, podrobnejša komunikacija s popisi potrebnega materiala in ponudbami tožeče stranke, katero je prevzel A. A., pa je nato potekala po elektronski poti. Takšen razvoj dogodkov, ki jasno kaže na dejstvo, da je bil v ponudbeni fazi toženec ključni akter in naročnik spornih dobav v lastnem imenu, potrjuje tudi elektronska komunikacija z dne 8. 1. 2019 in 12. 2. 2019, ki se nanaša na prošnjo za posredovanje ponudbe po popisu, v katero je (poleg info@c.com) vključen tudi elektronski naslov toženca (e.e@siol.net), pod sporočili pa ta tudi podpisan. Še bolj jasno je elektronsko sporočilo z dne 15. 3. 2019 (poslano z naslova info@c.com) v katerem je izrecno v imenu toženca (Instalacije E. E., s.p.) posredovano naročilo blaga ter podpisan toženec.

13.Glede samega vzdrževanja poslovnega odnosa (od začetka 2019 pa do avgusta 2019), je A. A. pojasnil, da je poleg toženca komuniciral tudi z B. B., ki je bil predstavljen kot oseba, ki tožencu pomaga pri poslih in so blago v koordinaciji z B. B. prevzemale tudi druge osebe s terena (monterja zaposlena pri C., d. o. o., G. G. in H. H.), pri čemer pa je A. A. v posledici opisanih okoliščin razumljivo vedno smatral, da posluje s tožencem.

14.Ob upoštevanju navedenega in ob preostalem dokaznem gradivu tudi po presoji višjega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je obravnavan poslovni odnos oziroma pogodbeno razmerje bilo sklenjeno med tožečo stranko kot prodajalcem (dobaviteljem gradbenega materiala) in tožencem kot kupcem. Pri tem zunanja razmerja (zlasti z družbo C., d. o. o.) in interna dinamika poslovanja toženca ne more imeti vpliva na obveznosti, ki jih je toženec prevzel nasproti tožeči stranki.

15.Niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da dobavnice in izstavljeni računi tožeče stranke nimajo dokazne vrednosti, ker jih je pripravila tožeča stranka sama. Dobavnice in fakture so namreč skladne z izpovedbami zakonitega zastopnika tožeče stranke, komercialista A. A. ter B. B., pri čemer so tudi same izpovedbe logične in medsebojno skladne ter tvorijo smiselno in življenjsko celoto. Hkrati se izpovedbe prič ter dobavnice in izstavljeni računi ujemajo tudi s predloženo elektronsko komunikacijo in so tako podprte s preostalim dokaznim postopkom (8. člen ZPP).

16.Prav tako niso utemeljena obsežna pritožbena navajanja, povezana s problematiko uporabe elektronskega naslova info@c.com in zatrjevanim pisanjem sporočil B. B. v imenu toženca. Glede na predhodno pojasnjene okoliščine, v katerih je prišlo do sklenitve obravnavanega poslovnega razmerja (pri sklenitvi je sodeloval toženec v svojem imenu, v komunikacijo pa sta bila vključena tako elektronski naslov toženca kakor tudi družbe C., d. o. o.) in upoštevaje dejstvo, da je bil toženec edini družbenik in direktor družbe C., d. o. o., B. B. pa je bil tožeči stranki predstavljen kot pomočnik toženca sploh ni pomembno, ali je elektronska sporočila o naročanju blaga z naslova info@c.com pisal sam toženec ali B. B. v njegovem imenu, saj bi tožeča stranka v obeh primerih upravičeno sklepala, da posluje s tožencem, in ne družbo C., d. o. o., oziroma B. B.

17.Posledično so brez podlage tudi pritožbeni očitki o kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi izostanka opredelitve sodišča prve stopnje do izpovedi priče I. I. glede uporabe elektronskega naslova info@c.si s pred-nastavljeno nogo in podpisom toženca. V tem delu namreč ne gre za razloge o odločilnih dejstvih, toženčeva možnost obravnavanja pred sodiščem pa s takšnim postopanjem sodišča v ničemer ni bila okrnjena (pritožba konkretnih razlogov v tej smeri niti ne pojasni).

18.Brez podlage so tudi pritožbena opozarjanja, da na izpisih SMS sporočil, iz katerih izhaja komunikacija med tožencem in A. A., niso navedene telefonske številke, iz katerih bi bil razviden pošiljatelj in naslovnik. Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo izpoved A. A., ki je pojasnil, da so obravnavana sporočila prihajala s telefonske številke s končnim zaporedjem 473, kakor se konča tudi telefonska številka toženca. Hkrati je tudi iz same vsebine sporočil jasno, da so izmenjana med A. A. in tožencem ("Zdravo E. E. … Lp A. A."), časovna komponenta sporočil z dne 15. 3. 2019 in njihova vsebina pa se tudi ujema z elektronskim sporočilom info@c.si z dne 15. 3. 2019, v katerem je izrecno v imenu toženca (Instalacije E. E., s.p.) posredovano naročilo blaga ter podpisan toženec.

19.Ne držijo niti pritožbeni očitki, da je bila z izpovedjo A. A. o zadnjih treh številkah telefona toženca nadomeščena pomanjkljiva trditvena podlaga tožeče stranke in kršena 7. in 212. člen ZPP, ker naj bi to dejstvo bilo prvič omenjeno šele v okviru zasliševanja priče. Tožeča stranka je v svojih vlogah kontinuirano in konkretno zatrjevala, da je elektronska in SMS komunikacija potekala med A. A. in tožencem, slednje pa je nato izkazovala z zaslišanjem A. A. ter listinskimi dokazi. Izpovedbe priče v sklopu razčiščevanja takšnih trditev in s tem povezanih pojasnil v smislu identifikacije telefonske številke tako ni mogoče šteti za širjenje trditvene podlage, pač pa za dokazovanje obstoječih trditev. Ker ni šlo za pomanjkljivo trditveno podlago, tudi niso utemeljeni s tem povezani pritožbeni očitki, da se toženec ni mogel pravočasno izjaviti o odločilnih dejstvih zadeve (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). SMS komunikacijo med A. A. in tožencem je tožeča stranka zatrjevala že v dopolnitvi tožbe z dne 21. 1. 2020 toženec pa se je imel glede te okoliščine možnost izjavljati v celotnem postopku na prvi stopnji. Glede vsebine izpovedi priče A. A. pa se je imel toženec možnost izjaviti tudi na samem naroku za glavno obravnavo 6. 3. 2023, na katerem je bil A. A. zaslišan.

20.Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma t. i. protispisnost, in sicer v zvezi z navedbami, da toženec na zaslišanju ni želel komentirati spornih SMS sporočil. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da toženec na vprašanje sodišča ni želel komentirati SMS komunikacije z A. A. oziroma je v nasprotju s procesnim gradivom zatrjeval, da na konkretna sporočila ni odgovarjal, kar se tudi v celoti sklada s prepisom zvočnega posnetka z naroka z dne 24. 10. 2022, na katerem je bil toženec zaslišan (na 16. strani prepisa toženec izpove: "jaz ne morem tele SMS komentirati, ker nisem na en SMS odgovoril").

21.Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter na tej podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo 435. in 496. člena Obligacijskega zakonika (OZ) glede kupčeve obveznosti plačila kupnine v obligacijskem razmerju prodajne pogodbe. Pri tem tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zaradi česar sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki, ki je na pritožbo argumentirano odgovorila, pa mora povrniti njene (potrebne) stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Višje sodišče je upoštevaje priglašeni stroškovnik in veljavno Odvetniško tarifo (OT) tožeči stranki priznalo 1.125 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), iz naslova pavšalno priglašenih materialnih stroškov pooblaščenca (tretji odstavek 11. člena OT) 2% od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, kar je 20 točk in 1% od skupne vrednosti storitve od presežka nad 1000 točk, kar je 1,25 točke, ter 22% davek na dodano vrednost. Ni pa višje sodišče priznalo priglašenega stroška konference s stranko (100 točk) ter končnega poročila stranki (50 točk), saj sta ti dve storitvi vsebovani v sestavi odgovora na pritožbo. V skladu z navedenim priznani pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 839,06 EUR, kolikor ji mora tožena stranka povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP).