Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Strah za izid zdravljenja more biti pravno priznana škoda le tedaj, če obstoji objektivna možnost zapletov med zdravljenjem in posledična nevarnost nastopa hujše posledice.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi toženega R. F. v obsodilnem delu spremeni tako, da se razsodi: Toženec R. F. je dolžan plačati tožniku M. R. na roke njegovega pooblaščenca odvetnika ..., znesek 975.044,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 975.000,00 SIT od 17.03.1999 dalje do plačila, od zneska 43,58 SIT pa od 16.03.1989 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženemu R. F. naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v skupnem znesku 1.162.543,58 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožencu je tudi naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženega R. F. delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v izreku o pravdnih stroških in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem je odločitev o pritožbenih stroških prepustilo za končno odločbo. V ostalem je pritožbo toženca zavrnilo in v nerazveljavljenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženi R. F. vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je toženčevo pritožbo v tej smeri zavrnilo. Gre za presežek v znesku 40.000,00 SIT, zaradi česar je izrek sodbe sodišča prve stopnje in z njim tudi sodbe sodišča druge stopnje med seboj v nasprotju. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP 1977). Sodišče druge stopnje je poseglo v pravnomočni zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje s tem, da je na prvi stopnji navedeni znesek 832.945,42 SIT znižalo na 792.946,00 SIT. Poleg tega izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na ugotovitev, da je toženec tožniku povzročil zatrjevano škodo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni pojasnjeno, da je tožnik utrpel škodo tudi s padcem z drevesa v avgustu 1989, zaradi česar bi bilo treba razmejiti škodi, ki sta nastali ob škodnem dogodku in ob padcu z drevesa. Končno pa je tudi dosojena odškodnina zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti previsoko odmerjena. Odškodnina za strah glede na dejanske ugotovitve nima pravne podlage. Zato toženec prvenstveno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa spremembo izpodbijane sodbe s prisojo bistveno nižje odškodnine.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 385. člena ZPP 1977). Revizija skuša utemeljiti navedeni revizijski razlog s trditvijo, da je tožbeni zahtevek bil prekoračen že na prvi stopnji, da pa je sodišče druge stopnje, ker ni sledilo pritožbi v tej smeri, storilo enako kršitev. Ne glede na vprašljivost navedenega revizijskega stališča pa obvelja, da prekoračitev tožbenega zahtevka v nobenem slučaju ni podana.

Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske in premoženjske škode. Tako je za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem uveljavljal odškodnino v znesku 500.000,00 SIT, zaradi strahu v znesku 255.000,00 SIT in zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti 1.200.000,00 SIT. Zaradi izgube dohodka je uveljavljal plačilo odškodnine v znesku 489,00 SIT. Takemu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje le delno ugodilo, sodišče druge stopnje pa se je z razlogi, ki se nanašajo na višino odškodnine in na višino tožnikovega prispevka k nastanku škode, strinjalo. Ugotovilo je, da je tožnikov prispevek k nastanku škode 25 %, nakar mu je zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo celotno zahtevano odškodnino v znesku 500.000,00 SIT, iz naslova strahu znesek 100.000,00 SIT in iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti 950.000,00 SIT, torej skupno 1.550.000,00 SIT. Odškodnino za premoženjsko škodo je priznalo v znesku 58,10 SIT, nakar je ob upoštevanju tožnikove soodgovornosti tožencu R. F. naložilo, da mora plačati odškodnino v skupnem znesku 1.162.543,58 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Res je, da bi moralo v zavrnilnem delu svoje sodbe sodišče prve stopnje namesto zneska 832.945,42 SIT navesti le znesek 792.946,00 SIT (sodišče druge stopnje je navedeno napako popravilo), vendar pa navedena očitna računska pomota ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zadostoval bi namreč že izrek, s katerim bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo, ne da bi navedlo, koliko ta presežek znaša. Tako niti izpodbijani sodbi, niti sodbi sodišča prve stopnje v navedenem obsegu ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ali iz drugega odstavka 385. člena ZPP 1977. Izpodbijana sodba pa je tudi v ostalem delu obrazložena tako s stališča ugotovitve o podlagi tožbenega zahtevka in s tem v zvezi tožnikovega prispevka k nastanku škode, kot tudi v obsegu morebitnega vpliva nove škode, ki je tožniku nastala jeseni 1989, ko je padel z drevesa. Ne glede na problem vezanosti civilnega sodišča na ugotovitve o obstoju kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil še mladoletni toženec in njegove kazenske odgovornosti zanj, se je izpodbijana sodba opredelila do dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na vzroke škodnega dogodka, na njegov potek in na višino udeležbe pravdnih strank pri nastanku škode. Sodišče druge stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedelo, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je "hkrati navedlo tudi materialnopravno pravilne razloge o vseh elementih civilne odgovornosti na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni v obravnavani pravdni zadevi", torej ne glede na podatke, ki slede iz kazenskega spisa o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca. Pomembna je ugotovitev, da toženec ni odvračal napada, ki naj bi ga storil tožnik, ker je bil on tisti, ki je povzročil dogodek, zaradi česar je podana vzročna zveza med njegovim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Na toženčevo izzivanje se je tožnik sicer odzval, vendar pa je bil toženec tisti, ki ga je zgrabil, zaradi česar sta padla in se zakotalila po bregu pod hišo. Ravnanje toženca je bilo torej aktivno že od vsega začetka, tožnikov prispevek pa je pravilno opredeljen kot ravnanje, ki je sopovzročilo škodo do 1/4 njene višine. Pri tem sodbi nižjih sodišč vsebujeta tudi potrebne razloge, ki se nanašajo na opredelitev škode, ki je tožniku nastala zaradi padca z drevesa. Izpodbijana sodba je kot pravilne povzela razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki so se osredotočili le na obseg tiste škode, ki je tožniku bila prizadejana dne 15.01.1989. Revizija pa je delno utemeljena, ko izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava glede višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in izostanek podlage za prisojo odškodnine zaradi prestanega strahu. Škoda zaradi prestanega strahu je pravno priznana tedaj, kadar je strah intenziven in v duševnosti prizadetega pusti določene posledice. Glede na potek dogodka in tožnikovo soodgovornost za nastalo škodo revizijsko sodišče ne najde podlage za sklepanje, da je tožnik ob dogodku dne 15.01.1989 utrpel takšen strah, ki bi mogel biti pravno priznana kategorija škode. Ob razmeroma lahkih telesnih poškodbah tožnik tudi ni mogel biti utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja. Nevšečnosti, ki jih je prestajal med zdravljenjem, so v tem obsegu kot oblika škode vsebovane že v odškodninski postavki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti. Strah za izid zdravljenja more biti pravno priznana škoda le tedaj, če obstoji objektivna možnost zapletov med zdravljenjem in posledična nevarnost nastopa hujše posledice. Takšnih dejanskih ugotovitev pa iz izvedenskega mnenja ni mogoče povzemati. Sodišči nižjih stopenj sta glede strahu določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) napačno uporabili.

Odškodninski zahtevek za prestani strah ni utemeljen.

Določba 200. člena ZOR pa je napak uporabljena tudi pri odločitvi o višini odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Posledice, ki jih tožnik prestaja, niso tako hude, da bi bilo mogoče zagovarjati odškodnino v znesku 950.000,00 SIT. Gre za omejeno gibljivost levega ramena z bolečinami in mravljinčenjem v levi roki. Obseg škode je torej razmeroma majhen, primerjanje s podobnimi škodami in odškodninami zanje, oblikovanimi v sodni praksi, pa pokaže, da bo namen odškodovanja dosežen tudi z odškodnino, znižano na 800.000,00 SIT.

V navedenem obsegu je revizijsko sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP 1977). Tožnik je torej upravičen od odškodnine v skupnem znesku 1.300.000,00 SIT (500.000,00 SIT + 800.000,00 SIT), ali do zneska 975.000,00 SIT, upoštevaje lasten četrtinski prispevek k nastanku škode. Če se k temu prišteje še v reviziji neizpodbijani znesek 43,58 SIT, kolikor je tožniku nastalo materialne škode, je torej toženec dolžan plačati odškodnino v znesku 975.044,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. V ostalem delu je bilo treba revizijo zavrniti (393. člen ZPP 1977).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Sodba sodišča prve stopnje je bila namreč v stroškovnem izreku razveljavljena, odločitev o pritožbenih stroških pa prepuščena za končno odločbo. To velja tudi za revizijske stroške (166. člen ZPP 1977).