Jedro

Izjave o tem, da se odpoveduje pravici do zbornega sojenja ni podal obtoženi, temveč jo je v njegovi nenavzočnosti podala njegova zagovornica, kar je v nasprotju z 2. točko 2. odstavka 285.f člena ZKP. Sodišče bi se moralo na podlagi drugih okoliščin zanesljivo prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obtoženčevo voljo.

Izrek

Ob odločanju o pritožbah zagovornice in žene obtoženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 in kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po četrtem odstavku 173. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 ob uporabi omilitvenih določil 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa kazen pet mesecev zapora ter nato izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Odločilo je, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). 1. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanki z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

Zoper sodbo sta se pritožili: - zagovornica obtoženega iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - žena obtoženega zaradi kršitev pravic obrambe ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Seja senata pritožbenega sodišča je bila opravljena ob izključitvi javnosti v navzočnosti obtoženega, njegove zagovornice in žene, ter v nenavzočnosti državnega tožilstva (obvestilo o seji izkazano), skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pokazal, da je bilo sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, nepravilno sestavljeno, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave in ima za posledico razveljavitev sodbe.

Zakon o kazenskem postopku v 21. členu kot pravilo predpisuje zborno sojenje (sojenje v senatu), ki je sicer (načeloma) kvalitetnejše in uživa tudi večje zaupanje v javnosti. Glede na predpisani kazni za obravnavani kaznivi dejanji (zapor od treh do desetih let oziroma zapor do petih let), je za sojenje na prvi stopnji stvarno pristojno okrožno sodišče v sestavi tričlanskega senata, to je en sodnik in dva sodnika porotnika (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). Določba 285.f člena ZKP sicer omogoča, da se lahko obtoženec, ki na predobravnavnem naroku krivde po obtožbi ne prizna, odpove pravici do zbornega sojenja. Predsednik senata tako sme, po tem, ko obtoženca (na predobravnavnem naroku) pouči o možnosti dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, če se odpove določenim pravicam in na podlagi izjave obtoženca ter po zaslišanju državnega tožilca, odločiti, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik (2. točka drugega odstavka 285.f člena ZKP). Gre torej za primer, za katerega ZKP določa izjemo od zbornega sojenja pred okrožnim sodiščem (1.a točka prvega odstavka 25. člena).

V obravnavani kazenski zadevi je iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 23. 10. 2013 (red. št. 156 spisa) razvidno, da obtoženec na narok ni pristopil oziroma sta nanj pristopila le državni tožilec in obtoženčeva zagovornica. Predsednik senata je sicer, kljub obtoženčevi odsotnosti, sprejel sklep, da se predobravnavni narok opravi. V zapisniku o tem naroku pa je navedeno: "da zagovornica izjavi, da predlaga, da se glavna obravnava opravi pred sodnikom posameznikom, s čimer se strinja navzoči državni tožilec". V takšni sestavi, to je po sodniku posamezniku (namesto senata v predpisani sestavi), je sodišče prve stopnje obtožencu (ki krivde po obtožbi ni priznal niti na glavni obravnavi) tudi dejansko sodilo.

Tako procesno dejansko stanje kaže, da je bilo sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, nepravilno sestavljeno (1. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). V obravnavi zadevi namreč v nasprotju z izrečeno določbo 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP, izjave o tem, da se odpoveduje pravici do zbornega sojenja ni podal obtoženi, temveč jo je v njegovi nenavzočnosti podala njegova zagovornica. 75. člen ZKP sicer določa, da je zagovornik upravičen storiti v korist obtoženca vse, kar sme storiti obtoženec sam. Navedene določbe ni mogoče razlagati v smeri, da se lahko zagovornik v imenu obdolženca odpove pravicam, za katere je v zakonu izrecno določeno, da se ji lahko odpove samo obdolženec. Še zlasti pa takšne odpovedi ne more podati zagovornik v obdolženčevi nenavzočnosti, ki v postopku zatrjuje, da obtoženi glede na zdravstveno stanje ni procesno sposoben, njegova procesna (ne)sposobnost pa tekom postopka ni bila ugotovljena z ustreznim strokovnjakom, ki je edini sposoben odgovoriti na to vprašanje. Zato tudi nadaljnje sodelovanje obtoženca v postopku ne moremo šteti, kot konkludentno strinjanje s tem, da mu sodi sodnik posameznik in ne senat kot je pravilo. Zato takšna izjava obtoženčeve zagovornice nima procesnega učinka.

Ker je torej sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sodilo v drugačni sestavi, kot je predpisana v 25. členu ZKP, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb obtoženčeve zagovornice in žene ni presojalo.