Jedro

Po izrecni določbi 249. člena Pravil zavarovancu, ki v času ugotavljanja nezmožnosti za delo pri ZPIZ po mnenju zdravniških komisij ni začasno nezmožen za delo, ne pripada pravica do nadomestila plače. To pa pomeni, da avtomatizma ni in da se tudi v času trajanja postopka pri ZPIZ delovno zmožnost zavarovancev ugotavlja, kot to določa 247. člen Pravil na vsaka dva meseca oziroma po oceni senata tudi bolj pogosto. Zato izdaja mnenj zdravniških komisij ni predstavljala nedopustnega ravnanja, s tem pa tudi ni elementov odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da mu pripada pravica do nadomestila osebnega dohodka do pravnomočnosti odločbe ZPIZ in da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 5,000.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavljal je, zmotno uporabo določbe 34. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92 in nadalj.) in določb 249. in 264. do 268. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila - Uradni list RS, št. 79/94 in nadalj.). Navajal je bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče druge stopnje ni popolno obravnavalo njegove pritožbe (dejansko stanje) in ker je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Grajal je tudi odločitev v zvezi z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Konkreten spor obravnava dva tožbena zahtevka. Prvi, s katerim naj bi se tožniku priznala pravica do nadomestila plače do pravnomočnosti odločbe ZPIZ ni spor o pravici, ampak je spor o postopku oziroma spor o tem, kdaj tožena stranka sploh lahko izdaja mnenja (takrat še) zdravniških komisij. Tožnik je pravico do nadomestila plače zaradi nezmožnosti za delo imel ves čas priznano, po svojem mnenju pa je bil moten zato, ker so bila ta mnenja prepogosta. Drug tožben zahtevek pa se nanaša na odgovornost za škodo, ki je po zatrjevanju bila povzročena v zvezi z zavarovalnim razmerjem.

Po določbi 5. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94, 20/98) so socialni spori v zvezi z zdravstvenim zavarovanjem spori, ki so v zvezi s pravico do in iz zdravstvenega zavarovanja, v zvezi s prostovoljnim zavarovanjem in v zvezi s plačevanjem prispevkov za zdravstveno zavarovanje, pa tudi o odgovornosti za škodo, ki jo je zavod povzročil zavarovancu oziroma škodo, ki je bila v zvezi z zavarovalnim razmerjem povzročena zavodu. Obravnavani spor bi lahko ocenili kot spor o pravici iz zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da bi bilo treba v zvezi z njim upoštevati vse določbe ZDSS. Po 30. členu ZDSS se tožba v socialnem sporu lahko vloži samo zoper dokončno odločbo pristojnega organa oziroma zaradi molka tega organa, kot je določeno v 32. členu ZDSS. Dokončne odločbe v spornem primeru ni, ni pa tudi ugotovljeno, da bi bili izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa. Ta je pogojena z novo zahtevo stranke, in šele če v nadaljnjih sedmih dneh ni odgovora, se sme vložiti tožba, kot če bi bila zahteva zavrnjena. V spisu ni nobenega dokaza, ne o dokončni odločbi tožene stranke, ne o novi zahtevi tožnika iz 32. člena ZDSS, kar pomeni, da v tem delu tožba ni bila dovoljena. Zato bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči. To je enako ugotovilo že tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.

Sodba sodišča druge stopnje v tem delu ni taka, da bi lahko ugotovili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v njej zavzeto pravilno stališče glede možnosti spremembe sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker naj ne bi v celoti obravnavalo pritožbenih navedb, saj je obravnavalo vse navedbe, ki so ali bi lahko vplivale na pravilnost sodbe. Dejansko stanje je bilo na sodišču prve stopnje natančno ugotovljeno, zato tovrstnega očitka revizije ni mogoče sprejeti.

Glede zavrnitve odškodninskega zahtevka revizijsko sodišče nima pomislekov. Po določbi prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), enako določbo pa ima tudi obligacijski zakonik (OZ - Uradni list RS, št. 38/2001) v prvem odstavku 131. člena, je dolžan škodo povrniti, kdor jo povzroči. Vendar lahko povračilo škode zahteva oškodovanec samo v primerih, če škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, če je škoda sploh nastala, če obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost. Do škode naj bi prišlo zato, ker je tožena stranka izdajala prepogosta mnenja zdravniških komisij. Tudi če bi bilo možno, da bi na ta način škoda sploh nastala, pa vsekakor ni prisoten element nedopustnega ravnanja. Tožnik si napačno razlaga določbe 34. člena ZZVZZ. Res je, da v primeru, če je kasneje ugotovljena invalidnost, zavarovancu pripada pravica do nadomestila plače do pravnomočnosti odločbe o invalidnosti, vendar ne kar avtomatično. To pravico ima zavarovanec samo, če je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 34. člena ZZVZZ, to je, če je v tem času nezmožen za delo, kar ugotavljajo (so ugotavljale) zdravniške komisije s svojimi mnenji. Po izrecni določbi 249. člena Pravil zavarovancu, ki v času ugotavljanja nezmožnosti za delo pri ZPIZ po mnenju zdravniških komisij ni začasno nezmožen za delo, ne pripada pravica do nadomestila plače. To pa pomeni, da avtomatizma ni in da se tudi v času trajanja postopka pri ZPIZ delovno zmožnost zavarovancev ugotavlja, kot to določa 247. člen Pravil na vsaka dva meseca oziroma po oceni senata tudi bolj pogosto. Zato izdaja mnenj zdravniških komisij ni predstavljala nedopustnega ravnanja, s tem pa tudi ni elementov odškodninske odgovornosti.

Revizijo tožnika je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.