Jedro

Tožena stranka se je v postopku branila z ugovorom, da spornih (nekvalitetno izvedenih) del ni opravila ona, temveč je bil zanje odgovoren drug podizvajalec. Ker tožeča stranka njenega ugovora ni prerekala, je sodišče pravilno štelo, da odgovornost tožene stranke za očitano nepravilno izvedbo del ni izkazana. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se namreč štejejo za priznana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63970/2010 z dne 14. 5. 2010 pustilo v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 342,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 250,90 EUR za čas od 6. 9. 2007 dalje do plačila in od zneska 91,24 EUR za čas od 12. 10. 2007 dalje do plačila ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 4,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2010 dalje do plačila. V II. točki izreka je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 5.184,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2007 dalje do plačila in tožbo v tem delu zavrglo, v III. točki izreka pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 13.025,31 EUR ter v 3. odstavku za stroške v znesku 223,39 EUR in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.468,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) po pooblaščencu pritožuje tožnik. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (glede III. in IV. točke izreka) spremeni, tako da tožbenem zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje glede vtoževanega računa št. 0703091 v višini 331,03 EUR iz naslova opravljenih storitev nabave in razreza pločevine zmotno ugotovilo dejansko stanje. Priči I. M. in S. S. sta z zadostno stopnjo verjetnosti potrdili, da so bila dela izvedena, drugačno dokazovanje ustnih dogovorov pa niti ni bilo mogoče. Opozarja, da je priča v skladu s prvim odstavkom 239. člena ZPP dolžna povedati vse, kar ve o dejstvih, o katerih priča, kar pa ne pomeni, da mora biti pri spornem dogodku tudi neposredno prisotna. Graja še odločitev sodišča v zvezi z računom št. 0703225 v višini 84,14 EUR, ki se vtožuje zaradi odtujitve varnostnega pasu. Meni, da je priča Š. K. v zadostni meri obrazložila, da sporni pas ni bil vrnjen ter dodaja, da bi moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva pričo pozvati, da sodišču predloži še spisek vrnjenih oziroma nevrnjenih stvari. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede dela vtoževane terjatve po računu 0704255 v znesku 11.857,46 EUR iz naslova odpravljanja napak na objektu „O.“. Meni, da je napačno presodilo izpovedbo priče I. M., ki je potrdil, da je bila tožena stranka o napakah na objektu obveščena. Sodišče je nadalje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni zaslišalo predlagane priče S. F., ki bi potrdila prav pravočasno obveščanje o napakah, glede katerega je štelo, da ga tožeči stranki ni uspelo dokazati. Hkrati sodišče ni odgovorilo na vse tožbene navedbe, in sicer da so bile toženi stranki napake znane oziroma bi ji morale biti znane, zato lahko tožeča odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode brez predhodnega obvestila o napakah (636. člen OZ). V ta namen je predlagala tudi postavitev izvedenca gradbene stroke, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Opozarja na 7. člen Pogodbe št. 20/2007, po katerem lahko naročnik brez predhodnega obvestila zaračuna izvajalcu znesek odprave napak oziroma škode povzročene z ustavitvijo del. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo plačilo 752,64 EUR (račun 0703092) iz naslova obračunanih stroškov, nastalih zaradi popravila enokrilnih in dvokrilnih vrat na objektu „P.“, saj je iz zaslišanja Z. R. razvidno, da je bil slednji o napakah obveščen.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba izpodbija zavrnilni del prvostopenjske sodbe (III. in IV. točko izreka), zato je sodišče druge stopnje pritožbeni preizkus opravilo le v tem delu. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila s podpisom Letne pogodbe št. 20/2007 z dne 13. 4. 2007 (v nadaljevanju: Pogodba) sklenjena pogodba o delu, s katero se je toženec v zameno za denarno plačilo zavezal tožniku izvesti montažo varilskih ter ključavničarskih del na objektih „O.“ in „P.“. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče ni verjelo tožeči stranki, da so v času skupnega poslovanja pravdnih strank nastale številne nepravilnosti, ki jih tožnik uveljavlja s predmetnim tožbenim zahtevkom, in sicer: - neplačana dobava in razrez pločevine (račun št. 0703091) - odtujitev varnostnega pasu s strani delavca tožene stranke (račun št. 0703325) - stroški v zvezi s sanacijo nekvalitetno izvedenih del na objektu „O.“ (račun št. 0704255 - sporno še 11.857,46 EUR) - stroški v zvezi s sanacijo nekvalitetno izvedenih eno in dvokrilnih vrat na objektu „P.“ (račun št. 0703092).

6. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in sprejema dokazno oceno. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP.

7. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožniku tako ni uspelo dokazati, da je bila tožencu dobavljena in razrezana pločevina različnih debelin (račun št. 0703091). Priča S. S. je sicer izpovedala, da je bil nalog za razrez pločevine izdan ter da je bil razrez pločevine opravljen. Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je priča takšen nalog prejela od svojega nadrejenega D. K. in ne od tožene stranke, pri čemer je slednja ves čas zanikala, da bi takšno naročilo podala, njeno izpovedbo pa je potrdila tudi priča Z. R., je sodišče pravilno štelo, da tožnik ni predložil ustreznega dokaza, ki bi potrjeval njegove navedbe. Čeprav za izpovedbo o dejstvih, ki so priči znana, ni potrebna njena neposredna zaznava, pa je na strani sodišča ocena, katere dokaze šteje za bolj in katere za manj verjetne (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pripominja, da bi tožeča stranka navedene trditve lahko dokazovala s predložitvijo pisnega naloga za opravo spornih del, česar pa ni storila, čeprav je nosila dokazno breme.

8. Pravilna je nadalje tudi zavrnitev tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo 84,18 EUR zaradi odtujitve varnostnega pasu (račun št. 0703325). V tem delu bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti že zaradi nesklepčnosti, saj iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Tožnik, ki sicer ni zavezan navesti pravne kvalifikacije zahtevka, bi moral tako pojasniti, na kakšni podlagi je bil račun št. 0703325 sploh izdan. V postopku je bila namreč toženi stranki očitana odtujitev varnostnega pasu, kar nakazuje na določbe o neopravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Ker naj bi do obogatitve prišlo brez pravnega temelja, je nemogoče, da bi tožena stranka dolgovala plačilo varnostnega pasu po izdanem računu. Ta namreč predpostavlja ravno obstoj pravnega temelja, ki pa ga tožnik ne zatrjuje. Tudi sicer (zgolj v odgovor pritožniku) pa velja dodati, da je sodišče tudi v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je bilo dokazovanje dejstev v zvezi z odtujitvijo varnostnega pasu na strani tožeče stranke (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev v 13. točki sodbe). Ta bi tako morala poskrbeti (in ne sodišče v okviru materialnega vodstva pravde, da bi bili v postopku predloženi vsi dokazi, ki bi v konkretnem primeru lahko pripeljali do drugačne odločitve sodišča (212. člen ZPP).

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožeči stranki ni uspelo dokazati terjatve, vtoževane po računih št. 0704255 in št. 0703092. Glede slednjega je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo po tem, ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je zatrjevane napake na eno in dvokrilnih vratih, izdelanih s strani tožene stranke, skladno z določbami 633. in 640. člena OZ, toženi stranki notificirala oziroma zahtevala njihovo odpravo. Pritožbeno sodišče se s takšnimi ugotovitvami strinja, saj jih je sodišče oprlo tako na izpovedbo prič S. S., Z. R. kot tudi I. M., predlaganega s strani tožeče stranke. Ker niti ta ni izpovedal, da bil okvaro na vratih reklamirali pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka izgubila jamčevalne zahtevke za odpravo napak (tretji odstavek 639. člena OZ). Okoliščina, ko naročnik ne graja pravilno (zatrjevanih) napak, naročniku namreč jemlje utemeljenost njegovih jamčevalnih zahtevkov. Takšna ureditev upošteva interes izvajalca, da napako (v primernem roku) odpravi sam, izbira načina odprave napak (odprava napak na račun izvajalca, znižanje plačila, odstop od pogodbe in odškodnina) pa je v domeni izvajalca. (1)

10. Tudi glede povrnitve stroškov zaradi zatrjevanega nekvalitetno izvedenega dela na objektu Š., je sodišče odločilo pravilno (2). Tožena stranka se je namreč v postopku branila z ugovorom, da spornih (nekvalitetno izvedenih) del ni opravila ona, temveč je bil zanje odgovoren drug podizvajalec. Ker tožeča stranka njenega ugovora ni prerekala, je sodišče pravilno štelo, da odgovornost tožene stranke za očitano nepravilno izvedbo del ni izkazana (primerjaj 15. točko obrazložitve sodbe). V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se namreč dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Tožbeni zahtevek je tako v tem delu neutemeljen že na tej podlagi, zato so bile nadaljnje ugotovitve sodišča glede notifikacije nekvalitetno izvedenih del nepotrebne. Sodišču se tudi ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali so bile toženi stranki napake znane oziroma bi ji morale biti znane (636. člen OZ), saj je izvedeni postopek pokazal, da odgovornost tožene stranke za napake ni dokazana. Pritožba tako v tem delu sodišču neutemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj postavitev izvedenca gradbene stroke in zaslišanje priče S. F. ni bila potrebna zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka na drugi podlagi. Zmotno je nadalje pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 7. člena Pogodbe, saj le ta za predmetni primer ni uporabljiv. Nanaša se namreč na pravico naročnika do povračila stroškov ustavitve del, ki nastopi kot posledica nepravilnega izvajanja del, kar pa ni predmet predmetnega tožbenega zahtevka.

11. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Primerjaj N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, 3. knjiga, str. 866. (2) Sporen je le še del računa št. 0704255 v znesku 11.857,46 EUR.